Danes smo se več ali manj vsi odpravili v službo.

Medtem, ko se eni stiskamo v pločevini, čakamo v kolonah, da na koncu lahko sedemo za zaprto okno širnega sveta, se drugi odpravijo takole; sami in svobodni.

Saj se zavedam, da sem pozimi še kako hvaležna za vso toploto in varnost, pa vendar zavistno pogledujem nanj in na njegov ulov.
Kaj bo za kosilo danes?

Lignji in sipe, ki spuščajo neverjetne količine črnila.