Zaradi Jet laga se zbujam natanko ob 4h zjutraj po lokalnem času. Sledi gledanje televizije in njihovih novic. Če ne bi bilo avtobombe v NY, ne vem o čem bi sploh poročali. Tole vrtijo že tretji dan vseh 24 ur , venomer eno in isto. O izlitju nafte v Mehiškem zalivu, ali pa o ognjeniku Eyjafjallajökull, ki sta mnogo bolj usodna, pa seveda ničesar. Še dobro, da si lahko sama skuham kavo, saj se spodaj bife odpre šele pol šestih. Takrat se zdani in jaz sem že zunaj, opremljena z vsem potrebnim za "walk around". Danes je na vrsti Golden Gate Bridge, ki me počaka ves ožarjen z jutranjim soncem.

Most prehodim v slabe pol ure, ves čas moram paziti na kolesarje, ki prav dirjajo tukaj naokoli. Zagotovo je tole eden lepših mostov na svetu in je tako ogromen, da ima med drugim stalno skupino, ki skrbi za njegovo vzdrževanje - barvanje. Barvajo ga neprestano, saj, ko zaključijo z delom, lahko začejo znova...

Na drugi strani pa je nov svet in nikakor mi ni bilo, a se ustavim ali obrnem. Šla sem dalje in uživala v čedalje močnejšem vonju mediterana. Vse cveti, je toplo in diši, kot pri nas na morju. Po nekaj kilometrih sem prišla do Sausalita, mesteca, ki se spogleduje z italijanskim šarmom, kjer ponujajo toskansko kuhinjo in strežejo originalni kapučino.

Je pravo mesto umetnikov in hkrati mondeno letovišče.

Kar nekaj hišic na vodi je lepo obnovljenih, večina ostalih hiš pa je nasprotno na zelo strmem pobočju z razgledom na oddaljeni SF.  Sama sem se namenila v naslednji Nacionalni park - Muir Woods, pot do tja pa ni tako enostavna. Skorajda bi že preklicala včerajšnjo trditev, kako tukaj vse zapakirajo in prodajo. Tile se za turiste prav nič ne zmenijo in imajo ob ponedeljkih edini turistični center v mestu lepo zaprt. Pa tudi sicer je odprt samo tri ure dnevno.

Nato mi uspe, še vedno peš (!), najti naslednji Visitor center, kjer pa spet nisem na pravem naslovu. Gre za U.S. Army Corps. Hm!

Že skoraj obupam in sedem na avtobusno postajo za povratek v SF. Avtobusa ni bilo od nikoder, pa hodim še malo naokrog, dokler ne zagledam dobro skrite table, kjer ponujajo "mojo" destinacijo. Vozovnico nato kupim v sosednji trgovini, še vedno pa mi ni jasno, zakaj tako skrivoma. Očitno delajo na črno ali pa imajo radovednih tujcev enostavno zadosti.

O tisočletnih sekvojah pa naslednjič...