Nekaj je v zraku. Definitivno.

Doma sem zaradi tamaučka. Ker je ves bogi, ko ima vročino. Nato dobi žlico sirupa in ga ni za ustavit. Treba se je igrat, kar naprej nekaj počet, nikoli ni miru. Jaz pa nasprotno - in če prav pomislim, traja tole že vsaj deset dni - se vlečem kot megla, sem utrujena že ko vstanem, vse obveznosti, ki jih imam pa se mi zdijo za goro velike. In ta gora me tišči od spredaj in zadaj in je povsod okoli mene.

Danes, ko sem zdravniku opisovala tamaučkove težave, sem se zavedla, da opisujem sebe. To, da sem bolana tudi sama, morda le razjasni mojo nezmožnost in občutenje vsega bremena, ki me trenutno daje.

S službo načeloma nisem imela težav, delo za društvo in vsa organizacija, ki sodi zraven, mi je bila v veselje, honorarna opravila za dodatek, otroci so bili za popestritev, občasna družbena dogajanja zaželena, novo nastale podjetniške ideje pa za vzpodbudo in nadaljnje cilje.

Kaj pa zadnje dni? Ne morem ujeti ritma, ne zmorem se več veseliti, vsega je enostavno preveč.

In odkritje, da verjetno prebolevam le virozo, ki jo čutimo vsaj štirje v družini, mi daje tisto upanje, da bo kmalu spet bolje.