Odkar sem prijavljena na Blejsko 10ko nimam več miru. Jezim se nase, da sem se dala speljati neki perverzni misli, da zmorem preteči 10 km in to še na tekmovanju. Le kaj mi je bilo zadnjič na Muri, da sem potegnila z Darjo, nekako v stilu, če greš ti, grem pa tudi jaz!? Saj ne, da ne bi napredovala, zmorem pol ure teka, potem pa se vrnem domov. Zdelo se mi je, da mora biti to moja meja, saj sem ves čas trdila, da jaz pa že nisem za tek. 

 

Dokler se danes nisem odločila za končni preizkus, pa da vidim, ali lahko pretečem dva kroga okoli Gradiškega? Ali sploh lahko še razmišljam o Bledu ali naj se kar takoj skrijem v klet in čakam, da poletje mine.

 

Že doma sem se miselno pripravila, si vzela čas za Gradiškega in šla teč. Prvi krog za ogrevanje, drugi za preizkus. Imela sem voljo, pravzaprav niti nisem veliko razmišljala, samo tekla sem. Noge me niso bolele, dihala sem lahko, bilo mi je prevroče, pa vendar sem se ustavila samo toliko, da sem na hitro slikala mojega edinega navijača, ki me je prišel bodriti kar na cesto.

Zadnjo ravnino sem pretekla z lahkoto, s še malce pospešenim tempom in s spoznanjem, da morda pa le lahko oblečem majico ekipe Srčnih. Se vidimo na Bledu!