Zadnji mesec imam končno veliko časa tudi samo zase. Veliko sem doma, je bila bolniška za tamaučka, pa izraba lanskega dopusta, Aleševa poškodba, pa žal še zadnji nenačrtovan dopust. Veliko pa se pozna tudi moja načrtna odločitev za drugačno preživljanje časa in opustitev kar nekaj dodatnih dejavnosti, ki so mi samo jemale čas in energijo.

 

Še vedno mi ostajajo moja jutra in ko sem doma, grem najprej ven. Vedno pomaga, vedno se vrnem dobre volje in polna načrtov. Ko takole blodim po gozdu in jem gozdne jagode, skačem po hribu, tečem okoli jezera, čedalje bolj spoznavam, da se pravzaprav čisto nič ne spreminjam. Taka sem že od nekdaj! Samo pozabila sem.

 

Pozabila na svojo otroško radost, na svoje mladostne ideje, katerih sem imela nešteto. Pa se mi je medtem tako mudilo odrasti, sprejeti odgovornosti in še več dolžnosti.

 

Sedaj se vračajo slike, tiste iz spomina in še kakšna prava se najde. Takole sem pri trinajstih tekmovala na atletskem mitingu. V teku.

 

Kaj pa moja popotovanja? Od nekdaj sem rada v gibanju in na poti. Mislim, da se bodo tudi te sanje uresničile. Saj je že vse tukaj. Le ustaviti se je potrebno. Kajti čas ni nekaj, kar pride in gre, ampak je vedno tukaj kot spirala in sami se odločimo, na kateri točki bomo nadaljevali.