Bili smo na morju, kar tako. Nekam smo želeli pobegniti, ne glede na deževno vremensko napoved, čeprav šolskega leta še ni konec in kljub ali pa prav zaradi vsega dogajanja v zadnjih dneh.

Zjutraj se je na Kamniškem sedlu lepo videl novo zapadli sneg, zato sem na hitro vrgla v avto še bunde. In bilo je kot v starem vicu: "Samo ja i Mujo u bundama!" Res, sedela sem v zimski bundi na tisti prazni obali, veter je pihal kot za stavo, nosilo je črne oblake, bilo je mrzlo, kot še nikoli doslej na morju. Pa vseeno čarobno lepo.

Pa tudi tekla sem lahko in ko se je zjasnilo, je bilo celo dovolj toplo, da se je večina članov naše familije šla kopat. Le kdaj smo bili nazadnje edini na plaži? Včasih v aprilu!

Pravzaprav je bil tole prav lušten pobeg.