Pa smo ga, dosegli namreč. V drugo, čeprav bi nam tudi tokrat skoraj zagodlo vreme. Neurje, ki se je nad našimi kraji razbesnelo sinoči, bi se lahko tudi zavleklo v jutranje ure. Na srečo se je zjasnilo že sredi noči, kmalu zatem smo še mi pokukali na plano oziroma na prvo kavo.

Dostop do Kokrškega sedla je še vedno enako strm, kot se ga spominjam. Le, da nam je tokrat sedlo služilo le za krajši odmor in jutranji čaj. Potem pa naprej, po poti tekačev na vrh Grintovca.

Grintovec, daleč naokoli najvišji vrh, se nam je prav lepo skrival ves čas naše poti. Meglice so se gostile, dokler se z vrha ni videlo nič več. Da smo res gor, so nas prepričali mojstri, ki so marljivo postavljali in betonirali nov stolpič že od ranega jutra. Prideš na 2.558 m, pa gor najdeš gradbišče. Noro. Več slik je v albumu.

Drugače pa smo hodili lepo in usklajeno. Termine za jambranje smo si pravično razdelili. Meni je šla prva polovica predobro in sem hodila s tempom, zaradi katerega sem drugo polovico sopihala in se ustavljala na vsakem tretjem koraku. Aleš se je lepo počasi dvigal, navzdol pa dirjal v svojem stilu, dokler ni pristal na vseh štirih. Trenutno si doma povija gleženj z ledom. Rado je vztrajen in utrujenosti ne prizna, čeprav ga drsajoči korak včasih malo izda. Mitja, ki mu hoja navzgor ne povzroča prav nič težav, se navzdol bori s palci in komaj čaka, da se pot konča. Mare pa je zraven nas na izletu. Sam bi verjetno bil že zdavnaj doma, tako pa nas lepo zabava s klepetom.

Vsekakor je bilo prav, da smo v nizu pohodov v zadnjih tednih osvojili že lani zadan vrh Grintovca. Sedaj pa se bom v miru še lažje posvečala moji najljubši poti.