Sobota je prišla prej, kot sem bila pripravljena. Teden dni prej in teden, dva vnaprej, sem razprodana. Pravzaprav je bil sam dan za treking še najbolj miren od vseh. Imela sem dovolj časa za urejanje misli in umirjanje svojih idej. Sama hoja mi res ne dela težav in ker smo pot v večini prehodili, je bilo dovolj časa za fotkanje, klepetanje in dihanje z Belo krajino.

 steljnik

Da bo pot dolga smo vedeli že dan prej, ko je bila objavljena trasa s 14 kontrolnimi točkami. Še dobro, da sem našla dokaj dober zemljevid Bele krajine in si tako že doma vsaj približno predstavljala pot v celoti. Prebrala in poiskala sem še nekaj gradiva o cerkvah in mimogrede še odgovorila na nagradno vprašanje organizatorja. Lepote in običaje Bele krajine je namreč opisal že pred dobrimi 100 leti Ivan Šašelj, duhovnik v Beli krajini, v njegovih knjigah Bisernice iz belokranjskega narodnega zaklada.

 domačija

Štartali smo ob devetih dopoldan, na cilj pa smo prišli skoraj pol devetih zvečer! Hodili smo torej več  kot 11 ur in naredili celih 55 kilometrov. Sliši se prav neverjetno. Seveda bomo med rezultati ponovno povsem na repu, vendar nam rezultat prav nič ne zmanjšuje doživetja. Morda ravno obratno. 

Z Markom in Alešem smo se strinjali, da je mehka podoba krajine očarljiva in predvsem zelo vabljiva. Kako zelo nas je vabil divji svet, lahko vidimo tudi iz GPS sledi. Več ali manj smo si utirali pot po brezpotju, ustrašili se nismo niti vrtač, ki so se neprestano postavljale pred nami. Morda smo katero res obhodili, večino njih pa osvojili. In če smo padali v vrtače, nas tudi griči niso pustili ravnodušne. Osvojiti je bilo treba vsak vrh, kot da bi od tam lahko bolje videli, kje je naš cilj. Ne, razgleda v Beli krajini ne boste našli, najdete pa lahko kakšno kačo med nogami.

 kobranka

Meni je treking všeč. Ker se rada potepam in se takole lahko podim po doslej neznanih krajih. Všeč mi je, ker zmorem. Čeprav daleč zadaj za tekači, vendar z dovolj vztrajnosti, da kljub žuljem pridem do cilja. Še vedno namreč nisem našla idealne obutve, saj sem bila tokrat že v tretji različici obutve, pa je rezultat še vedno enak. Žuljast. Torej mi ne preostane drugega, kot da preizkušam še naprej.

Evo nas. Na toplem nas je počakala nagradna belokrajska pogača za pravilen odgovor.

In verjamite, da smo jo pohrustali do zadnje drobtine. Z veseljem in užitkom.

Podrobneje pa seveda pri Alešu!