Bežanje pred zimo

No:
42/50

Datum:
11. november 2017

Trasa:
Prešnica – Slavnik – Podgorje - Prešnica

Opis:
Ker je bil zadnji pohod na Primorsko obsijan s soncem, me je ponovno vleklo v tiste kraje. Nočem še snega, ki je pobelil naše planine, nočem še mraza in zime. Sem ju prepričala, da gremo na Slavnik, po še eno dozo jesenskega sonca. Sonca nismo ravno dočakali, smo se pa imeli strašno fino. Če nismo preutrujeni, imamo čas in dobro voljo, je dan popolnoma izpolnjen.

Težavnost: 
Lahka, 14 km, 670 višincev, 20.065 korakov.

Prehrana na poti:
e-pecivo

Družba:
Aleš, Leander, Helena

Utrinek s poti:
Pesmi o gozdu. Celotna pot je opremljena z izbranimi deli slovenskih poetov. Mislim, da je tole izredna ideja vredna posnemanja.

Gozd, ki vanj verjel si

Miroslav Košuta

Gozd, ki vanj verjel si, je posekan.
Votlo bo šumel kot opomin.
Tostran kalne jase sled za čredo,
onkraj lažja pot v pogin.

Vendar ti imaš oči, da gledaš,
grlo, da kot zver spregovoriš,
tace, da nekoč iztečeš pljuča,
če ni vredno, da živiš.

Vselej gre za vse in si izgubil.
Ali zmagal. Kakor kdo to vzame.
Pride dan, ko bo zarjul vihar,
zgrabi te in vzdigne te na rame

in ponese tvojo volčjo dušo
v novi gozd, čez morja in goré,
kajti veš: drevesa in gozdovi,
dokler še živiš, nekje žive.

s poti, razgled na morje in Tržaški zaliv

pred vrhom Slavnika

pomenek ob roži vrhov

kratkočasenje in tekmovanje na poti do avta

No:
41/50

Datum:
31. oktober 2017

Trasa:
Lipica – Kokoš (po strmi gor, po položni dol)

Opis:
Kam lahko gremo na sončen, pozno jesenski dan, ko se zbere cela družina, ki prekipeva od energije?
Vsi bi šli na sonce, pa ne predaleč, pa ne preblizu, pa ne preveč v hrib. Na srečo je na Krasu kar nekaj možnosti in tokrat smo jo mahnili na Kokoš. Na veselje vseh, se nas zbere vsako leto več.

Vrh je bil naš, ko smo polegli po travi in se prepustili martinčkanju.

Težavnost:
Lahka, 8 km, 330 višincev, 11.280 korakov.

Prehrana na poti:
jabolčna pita

Družba:
vsa širša družina

Utrinek s poti:
Ta pohod je le spremljevalni dogodek širšega družinskega prvonovembrskega kaki druženja, ki ga tradicionalno preživimo ob obiranju kakijev, zadnje čase pa dodajamo tudi raziskovanja po bližnji okolici.

Fotogalerija:

Pozdrav vsem!

Razgledi s poti na Kokoš. Vidimo morje!

A že moramo it?

Koliko lepote in ruja.

Osončen Avber.

No:
40/50

Datum:
28. oktober 2017

Trasa:
Bohinjska Bistrica  - Orožnova koča na Planini za Liscem pod Črno prstjo

Opis:
V soboto smo se namenili na Planino Krstenica in Ograde, a nam jo je zagodel avto in crknil tik pred Bohinjsko Bistrico (še dobro!), da smo se le parkirali pred najdražjega soseda. Po obiskih mehanikov in obračanju stroškov v glavi, smo se vseeno odločili, da dneva ne gre zgubit, avtovleka vozi tako popoldan kot tudi zvečer in ponoči. A ker avta nismo hoteli nadlegovati (da bi mogoče vsaj do doma pripeljal!), smo šli lahko le v hrib tik nad Bistrico - do Orožnove koče.

Naprej na Črno prst se nekaterim ni dalo, so stroški in neprijetnosti vožnje z avtovleko v glavi vseeno preveč odzvanjale. No, pa se je na koncu vsaj deloma dobro izšlo in z enakomernimi 80 km/h smo prišli brez avtovleke celo do doma!

Takole smo ves čas opazovali Ograde. Pa drugič, torej.

Težavnost: 
Tehnično lahka, vendar deloma izredno strma pot
16 km, 1.096 višincev, 24.584 korakov 

Prehrana na poti:
žemlje z nadevom

Družba:
Aleš, Leander, Helena

Utrinek s poti:
To je bilo letos drugič, da nam Ogradi niso pustili gor. Me prav zanima, kaj si bodo izmislili naslednjič!

Fotogalerija:

Čudovito jutro v prebujanju. Se že veselimo razgledov.

spet v hrib

Orožnova koča

pogled od koče na Črno prst, še dobro uro do vrha

mladostna razigranost

Reber - pokopališče umrlih vojakov v I. svetovni vojni

moja najbolj zvesta ekipa

No:
39/50

Datum:
21. oktober 2017

Trasa:
jezero Jasna – Vitranc – Mojčin dom – Ciprnik – Mojčin dom – smučišče nad Kranjsko goro – jezero Jasna

Opis:
Ko se pelješ proti Kranjski gori, se zdi Vitranc, z veličastno kuliso vršacev v ozadju, le ena manjša vzpetina. Zato se nam je zdela časovnica do Ciprnika, kjer je navedeno 3 ure hoje, kar neverjetna. Pa smo hitro spoznali svojo zmoto. Take strmine redko srečaš in hočeš, nočeš je šlo v hrib malce počasneje. Smo pa zato bili ves čas na nekih balkonih, s krasnimi razgledi in bi najraje kar počivali in gledali naokrog.

razgledne točke ob poti

Na Mojčinem domu so imeli akcijo za zimo. So žagali, cepili in nosili drva iz grape. Primož ima res dobre prijatelje, kajti delo je bilo videti kar garaško.

Mi smo se odpravili še na Ciprnik. Prezgodaj je še bilo, da bi se kar obrnili navzdol. Ko smo se ponovno vrnili do Mojčinega doma, mi je celo uspelo malce poklepetati s Primožem, tudi vodnikom PZS, ki skrbi za kočo na tako idilični lokaciji. Pokazal mi je, kje vodi njegova Mojčina panoramska pot, za katero že komaj čakam, da jo prehodim.

Tudi spust po drugi strani je strm, na koncu pa sta fanta sezula gojzarje in pogumno zakoračila v Malo Pišnico. Ker se nam še vedno ni šlo domov, smo še malce posedeli, kot ostali turisti, kar na glavnem trgu Kranjske gore. Lepo je bilo.

Težavnost:
Tehnično lahka, vendar deloma izredno strma pot.
20 km, 1.565 višincev, 29.939 korakov 

Prehrana na poti:
jabolka, žemlje, sir

Družba:
Aleš, Leander, Helena

Utrinek s poti:
Na drugi strani travnatega pobočja, na lokaciji z izjemnimi razgledi, pa propada nekoč velik in znan Dom na Vitrancu. Je zaprt in čaka boljše čase. Baje pa ti časi, vsaj za nekatere, tudi že prihajajo. Ko bo obnovljena in ponovno delujoča sedežnica do vrha Vitranca, bo tukaj povsem drugačna slika.

Fotogalerija:

Mala Pišnica

jutranja pohodnika

strmina ne popušča

olajšanje, ko zagledaš tale prizor

Mojčin dom na jasi

v Primoževi družbi

čas zlatih macesnov

Na Ciprniku lahko spremljaš smučarske skoke v Planici.

razgledi s Ciprnika

No:
38/50

Datum:
15. oktober 2017

Trasa:
Pokljuka – Planina Konjščica – Na jezercu – Studorski preval – Veliki Draški vrh

sestop po vzhodnem grebenu prodi Jezercu

Opis:
Pohod za žarečimi macesni in divjimi razgledi, ki sem ga vodila za Planinsko društvo Domžale. Če bi imela vsaka tura svoj izbrani letni čas, bi imel Veliki Draški vrh zagotovo jesenskega, ko je nebo brez oblačka in ko se vidi tja dol do konca.

Jutranji mraz je kmalu pregnalo žareče sonce. Triurni vzpon je bil za našo skupino kar pravi zalogaj, saj strmina v zadnjem delu ne popušča. Smo pa bili zato bogato nagrajeni, z razgledi, družbo in vremenom. Da bodo občutja prijetno grela še tja v mrzlo zimo.

Težavnost:
zahtevna neoznačena pot
16 km, 1.250 višincev, 24.112 korakov 

Prehrana na poti:
e-pecivo, oreški

Družba:
PDD - Christian, Branka, Ivana, … , Aleš, Leander, Helena

Utrinek s poti:
V hribih res srečaš različne ljudi. Tokrat nas je prehitel tuj pohodnik, ki se je odpravil na Triglav. V kavbojkah, supergah, slečen do pasu, je prisopihal za nami, povprašal za pot na razcepu in že ga ni bilo več. Kaj naj mu rečem? Srečno!

Fotogalerija:

foto: L & A & H

macesnov gozd

planina Konjščica

strm vzpon po južnem grebenu VDV

stalne prebivalke kavke

pogled proti Kamniško - Savinjskim Alpam

pogled na Triglav, kočo na Kredarici in Planiko

pohodniška skupina Planinskega društva Domžale

pogled proti jugu na Spodnje Bohinjske gore

No:
37/50

Datum:
8. oktober 2017

Trasa:
Kamniška Bistrica – Repov kot – Srebrno sedlo – po poti pod Planjavo  –  Kamniško sedlo – Kamniška Bistrica

Opis:
Odkar hodimo skupaj v hribe, smo imeli v mislih tudi skupno turo čez Srebrno sedlo. Ker z Alešem sama še nisva hodila tu naokoli, sva dejansko čakala našega vodiča Mareta, da nam razkrije še eno neoznačeno pot po KSA.

Kulisa dogajanja je bila spet pravljična. Jesenske barve, razgledi, topel vetrič, sonce. Ko od doma gledam na Planjavo, iščem sledi naše poti in se radostno nasmehnem. Hvaležna, da nam je bilo spet dano doživeti vse tiste občutke lahkosti bivanja.

Težavnost:
zahtevna neoznačena pot
21 km, 1.800 višincev, 30.980 korakov 

Prehrana na poti:
kruh, sir, jabolka, oreški, ploščica, čaj

Družba:
Marko, Aleš, Leander, Helena

Utrinek s poti:
Del poti je včasih za nami, včasih pred nami prehodil samoten pohodnik. Na Srebrnem sedlu smo mi krenili proti Planjavi, on pa proti Korošici. Žal mi je, da ga nisem utegnila vprašati, kje namerava sestopiti. Želim mu vse dobro in varen korak še naprej.

Fotogalerija:

Repov kot in jesenska kulisa

tolmuni, polni vode, čakajoč poletne dni

pred vstopom v zahtevnejši del poti

Nekaj snežišč je bilo ob poti.
Sneg prejšnjega meseca, ko je po hribih že vse pobelilo.

Mi pa na sonce!

In razglede po Kamniško-Savinjskih Alpah, od katerih se ti smeje.

Takoj za nami pa megla.

Za danes je prizorišče zaprto za nadaljnje razglede.

Mi pa smo že dol in gledamo, kje se vije prehojena pot.

No:
36/50

Datum:
9. september 2017

Trasa:
Preddvor – sv. Jakob – Hudičev boršt – Kališče – Mače - Preddvor

Na mestu, kjer sem imela hriba že vrh glave dost, je pisalo Kališče 3 ure 40 min. Aeuja.

Opis:
Sva rekla, da greva v hribe, četudi bo dež. Le turo sva prilagodila. Nič visokogorja, le malo potepanja naokoli. Prav dobro nama je tole tudi uspelo. Našla sva kar nekaj novih poti proti Potoški gori, videla novo zavetišče, od tam pa potem bolj tipala, kot videla pot do Kališča.

Pravzaprav pa sva šla pogledat zavetišče na Hudičevem borštu. Ko sva zadnjič hodila tod mimo, so o njegovi gradnji šele govorili, medtem pa se je prav lepo uredil. 

Včasih lovski dom, je sedaj planinsko zavetišče pod okriljem PZS.

O samem imenu in bajkah okoli Hudičevega boršta pa sem tudi že večkrat pisala. Vse še drži J

Težavnost:
Lahka, 21 km, 1.519 višincev, 30.573 korakov 

Prehrana na poti:
Oreški, ploščica in nekajurne težave po zaužitih jajcih in zreli banani za zajtrk.

Družba:
Aleš, Helena

Utrinek s poti:
Pohod med nebom in zemljo, sem podpisala fotko, poslano na FB. Le vsake toliko se je nebo odprlo. Edini otipljiv dokaz, da sva res bila na Kališču, je ta vazica z mize v Domu. Nič drugega ni bilo zunaj, le megla in mraz za rokavice.

Res sva tukaj.

Fotogalerija:

Novo postavljena pot čez senčnico Josipine Turnograjske.

Nekaj časa po brezpotju potem pa strmo "na čeljust", karkoli že to pomeni.

Do sv. Jakoba prideva po sosednjem grebenu. 

Pogled na najino pot, oziroma odsotnost razgleda na najino načrtovano pot.

Na Zaplati, proti Hudičevem borštu.

Ko se nebo odpre, je spodaj Preddvor.

Hepi, hepi.

meglice nad vrhovi

No:
35/50

Datum:
24. in 25. avgust  2017

Trasa:
dolina Kot – Dom Valentina Staniča – Rž – Kredarica – Triglav – Dom Planika – Vodnikov dom – Bohinjska vratca – dolina Krma – dolina Kot (Aleš)

Trasa

Opis:
Pohod na Triglav je bil v planu že od lani, saj ga zaradi vremena v lanskem poletju nismo uspeli izvesti. Pa smo se kar lepo pripravljali nanj, po prvotnem planu bi izvedli celo pot čez Plemenice. Po zadnji avanturi z Višem, pa sva z Alešem hitro ugotovila, da bomo vsi skupaj užili lepote kar na ostalih, že znanih pristopih. Ni mi žal, kajti le tako smo imeli nekaj dokaj sproščenih doživetij, kar je sicer v tem divjem okolju kar težko. Malo le obžalujem, da smo se prvi dan odpravili do Staničeve koče šele popoldan. Bilo je neizmerno vroče, spet je teklo od nas in pot se je zdela mnogo daljša, kot je v resnici bila. Če bi šli v jutranjem hladu, bi preostanek dneva lahko preživeli tudi na okoliških vršacih. V opomnik, za naslednjič.

Dom Valentina Staniča je eden meni najljubših v visokogorju. Prijazno osebje, čiste sobe in čudoviti razgledi. Tukaj bi lahko bila mnogo dlje, kot samo eno noč.

"plaža" pri Staniču

Naslednje jutro pa smo odšli šele po prvi kavi. Lahko bi šli že v temi in hiteli na sončni vzhod, vendar bi zamudili lepe razglede prvih sončnih žarkov na poti čez Rž. Kaj hitro smo bili pri Triglavskemu domu na Kredarici, kjer smo imeli zajtrk pred vstopom na plezalno pot proti vrhu. Tu nas je ves čas preletaval helikopter, ki je mojstrsko dostavljal potrebni živež in ostalo opremo, tik pred zadnja vrata Doma.

Pot na Mali Triglav in po grebenu na vrh Triglava je več kot odlično nadelana, polna varoval. Seveda je kljub temu potrebno imeti dovolj moči in nekaj spretnosti za napredovanje. Na poti bomo srečali predstavnike mladih, najmlajših kot starejših, domačih in tujih gostov, popolnoma opremljenih in tistih malo manj veščih. Presenetljivo veliko je Špancev in celo Madžarov.

Kljub izredno jasnemu vremenu pa smo imeli na samem vrhu tudi nekaj meglic, ki so nam v tisti uri precej zakrivale razglede. Do Planike se je pot navzdol že vlekla, Alešu pa prinesla vidno olajšanje, ko smo slekli samovarovalno opremo in prosto zadihali na toplem soncu. Zato je takoj predlagal še skok do Vodnikovega doma in s samo malo vzpona do Bohinjskih vratc nato spust v Krmo. Pa smo šli za njim in hodili tako do večera, ko se je eni med nami že pričelo muditi naprej. Isti dan jo je popihala s prijatelji še do morja!

Težavnost:
Zahtevna, 40 km, 2.700 višincev, 58.212 korakov 

Prehrana na poti:
Epecivo, kruh, sir, zelenjava, tuna

Družba:

Aleš, Helena, Leander, Flori

Utrinek s poti:
Mojstrsko smo izvedli timing; ob največji letni gostoti obiska Triglava, smo bili na naših poteh večinoma sami.

dan v tednu: četrtek, petek,
ure v dnevu; za množičnim obiskom iz koč oziroma pred onimi iz doline
poti: nekaj tudi manj znanih in obiskanih

Fotogalerija:

na poti iz doline Kot

pod ostenjem Rjavine

 Triglavski kolibri!

 Kredarica in Triglav

 plezalna pot s Kredarice na Triglav

ko se razblinijo meglice z vrhov

Aljažev stolp

počitek pri Domu Planika

proti Vodnikovem domu na Velem polju

čez Bohinjska vratca v dolino Krme