No:
49/50

Datum:
25. marec 2018

Trasa:
Klemenčevo – Korošaški slapovi – planina Osredek – Ambrož - Klemenčevo

Korošaški slapovi so tako blizu nas, pa tako daleč od ljudi

 Opis:

Čeprav vremenska napoved ni bila obetajoča in sonca ni bili niti za obzorjem, sva midva vseeno morala nekam ven. In v hrib. Iz leta v leto bolj spoznavam, kako slabo se začenjava počutiti, če ne hodiva redno. Biti v gibanju, biti zunaj v naravi, odkrivati nove poti, se čuditi vsemu okoli sebe, vse to nas dela žive. To smo, kar čutimo.

Pred in po prehojeni poti. Pa vendar je razlika.

Težavnost:
Lahka. 17 km, 809 višincev, 19.230 korakov

Prehrana (na poti):
Jabolka, oreški

Družba:
Aleš,Helena

Utrinek s poti:
Včasih ujamemo v kader tudi tisto, kar z očesom na prvi pogled ni vidno. Ko sem slikala snežni plaz in podor se je zadaj pojavil še gams. Takšna presenečenja imam najraje.

Fotogalerija:

Včasih strmine še opazim ne.

Z vsakim višinskim metrom sva se vračala nazaj v zimo.

Kaj pa vidva tukaj? Točno to naju je spraševal s svojim pogledom.

Sneg in teloh. Jaz bi pa pomlad!

No:
48/50

Datum:
23. - 25. februar 2018

Trasa:

1. dan: Kranjski Rak – Domžalski dom – koča Mokrica (pod Gradiščem); rahlo je naletaval sneg
2. dan: krpljanje po planini; Veliki stan – Domžalski dom – Bukovec – koča Mokrica; gosta in malo manj gosta megla
3. dan: odkrpljali smo domov; koča Mokrica – Domžalski dom – Kranjski Rak; sončno, enkratna vidljivost; -15 stopinj C, veter.

Opis:
Ponovno smo imeli in izkoristili priložnost za najem koče Mokrice. Tokratni termin je celo sovpadel z zimskimi počitnicami. Na Veliki planini je že bilo približno meter snega, obetale pa so se tudi sibirske temperature.

Ko sem načrtovala naš celodnevni pohod po planini, sem dobila idejo, da bi lahko tokratni pohod izvedli s krpljami. Mišljeno je bilo, da bi se s krpljami podali tam, kjer običajno niso uhojene poti. Po nekajdnevni akciji izposoje krpelj, smo uspeli nabrati deset parov pri treh ponudnikih. Na našo srečo, saj smo krplje nujno potrebovali tako za prihod kot odhod od koče, saj je višina napihanega snega okoli bajte merila več kot dva metra.

Na dan pohoda seznanjanje s krpljami torej ni bilo več potrebno. Na mojo veliko žalost, se je spustila megla na planino in edina možna smer pohoda je bila pot ob zimskih markacijah mimo Velikega stana do Domžalskega doma. Po izvrstnem kosilu in klepetu pa se je tudi megla dvignila in nam odprla še ostale možnosti. Zato smo jo mahnili kar počez, vse do Bukovca in nazaj do koče Mokrice, nekateri pa so šli pogledat še izza ovinka, ali je tam kaj več snega.

Tretji dan smo se zbudili v zimski pravljici. Planina se je bleščala v snegu, razgledi so bili fantastični, termometer pa je kazal – 15 stopinj. Malce je pihalo in ves pogum ter vsa oblačila so bila potrebna, da smo se odpravili ven iz koče in vsak v svojo smer zavili proti domu.

Polni smo vznemirjenja ob tej neizmerni, divji lepoti okoli nas.

Težavnost:
Hoja s krpljami je vsekakor mnogo manj zahtevna in mnogo bolj zanimiva kot gaženje celega snega. Brez krpelj prvi dan ne bi dosegli koče, saj smo za običajno kopno razdaljo dveh ur potrebovali kar pet ur krpljanja.
Skupaj smo v treh dneh naredili 32 km, x višincev,  49.280 korakov.

Prehrana (na poti):
Na mizo smo prinesli vsak nekaj svojega, pa še malo za druge, vse skupaj mnogo preveč.

Družba:
Aleš, Leander, Dejan, Darja, Žan, Barbara, Jernej, Maja, Tomaž, Helena

Utrinek s poti:
Napor pri izposoji krpelj se je stokratno poplačal, kajti v svojem načrtovanju si nisem zamislila, da bomo v petek dopoldan prvi. Prvi, ki so ob 13h prišli do Domžalskega doma in prvi, ki smo v celcu uhodili, potlačili s krpljami pot do Gradišča. Samo z gaženjem, ko se noga udre, pa ne do kolena ampak v celi dolžini v sneg, tega podviga nikakor ne bi zmogli.

Fotogalerija:

Utiranje poti s krpljami po celcu od Jarškega doma do Domžalskega doma.

Zameti pred Domžalskim domom in nedolžna belina onkraj. 

Pohod v megli,
zaradi naše varnosti gremo v strumni četici od markacije do markacije.

Veliki stan.
Nekatere pastirske bajte so popolnoma zasnežene,
iz snega kukajo samo vrhovi streh.

Otroci so prvi na Bukovcu.

Mi pa počasi in z užitkom odrivamo sneg.

Je videti kakšen mraz je zunaj?

Zimska idila Velike planine.
S krpljami od koče do koče.

Letos bomo še velikokrat tukaj.
In vsakič je popolnoma drugače.

Fotka kot iz koledarja 1970.

Luštno je bilo!

No:
47/50

Datum:
17. februar 2018

Trasa:
Golnik – Gozd - Kriška gora

Opis:
Kriška se mi je zdela vedno težka za hodit, že od prvega pohoda s Krti sem vedela, kaj nas čaka. Strmina brez popuščanja. Pa smo tokrat vseeno malce podaljšali vzpon in se odpravili od Golnika. Malo več kot dve uri za gor in eno za dol. Pravzaprav je bila to ena kratka in sladka tura za ponovno uvajanje v hribolazništvo, saj smo doma že celo zimo. Pa poškodbe, pa gripa, pa potepanja.... No, sedaj je tega konec, glejte Napovednik in gremo skupaj dalje!

Težavnost:
Zaradi snega in strmine - srednje zahtevna, 11 km, 1.160 višincev, 16.491 korakov.

Prehrana:
banane, ploščice, čaj

Družba:
Aleš, Leander, Helena

Utrinek s poti:
Navzdol smo se spustili na hitro, saj nam z derezicami ni drselo. Malce smo pa pozabili, da že dolgo nismo hodili po strminah. Naslednji dan pa sta junaka komajda shodila stopnice iz prvega nadstropja navzdol.

Fotogalerija:

Na poti je dovolj klopc, vsaka s svojim imenom. Samo tokrat niso najbolj priročne. 

V koči je bilo vse polno. Komajda smo našli prostor za sedet.

Razgledi s Kriške gore so res neprecenljivi.
V trenutku je pozabljen vsak napor za dosego tega mesta.

Ko pomisliš na vse ostale spodaj v megli in se ti prav fino zdi.

Oblekli smo se za zimo,
nazadnje pa nam je bilo precej vroče ob hoji navzgor.

Bo treba obrisat očala? 

Se že valijo temni oblaki in sonca ta vikend najbrž ne bo več.

No:
46/50

Datum:
28. januar 2018

Trasa:
Krtina – Zalog – Sv. Trojica – Murovica (in nazaj)

Opis:
Prvič je bil organiziran tak pohod 22. januarja 2006. Naš prvi društven pohod in točno se spomnim, kako zelo so me bolele noge naslednji dan. Vsa ta leta sem se nasmihala moji mišični šibkosti, kajti hribi, ki so kasneje prišli na vrsto, so bili vse kaj drugega kot domača Murovica. Januarski pohod ŠD Krtov na Murovico pa je ostal. Včasih jih je šlo hodit samo nekaj, letos se nas je zbralo celo 15.

Pa je že tako, da se vse vrača. Po preboleli gripi tri tedne nazaj, sem tokrat resnično želela hoditi počasneje in resnično sem se bala ali bom ta pohod sploh zmogla. Tudi družbe naših Krtov že nekaj časa nisem videla, zato je bil tole pravi tradicionalni pohod. In bilo je prav luštno in zmogli smo vsi!

Težavnost:
Lahka, 18 km, 631 višincev, 24.400 korakov.

Prehrana (na poti):
/ voda

Družba:
Marta, Lidija, Duša, Franci, Marija, Marjeta, Blažka, Rajko, Stane, Štefka, Fani, Tina, Medo, Marjan, Helena

Utrinek s poti:
Megla in nizka oblačnost sta nas spremljali ves dopoldan, čas pohoda. Popoldan pa se je Murovica kopala v soncu.

Fotogalerija:

v Zalogu, z Murovico v ozadju

Blato, vse naokrog pa blato.

In megla, da smo se komaj videli.

Na vrhu, brez razgleda na Ljubljano.

No:
45/50

Datum:
15., 16. in 17. december 2017

Trasa:
staro mestno jedro Dunaja in hrib nad Gradcem

Opis:
Izlet je opisan kot pohod, ker sva spet naredila več kilometrov pešpoti, kot na večini pohodov med letom. Ker sva navajena hoditi, naju razdalje ne prestrašijo. Hotel sva imela dokaj blizu centra, zato sva dodobra obkrožila staro mestno jedro. V petek popoldan in proti večeru so božični sejmi kazali prav romantično podobo. Na srečo so dogajanja razpršena tudi na manjše trge, tako, da se povsod nekaj dogaja.

V soboto čez dan je mesto prevzelo nov obraz, videla sva krasno arhitekturo, spoznala nekaj galerij. Zvečer pa naju je množičen obisk stojnic odvrnil od nadaljnjega postopanja po sejmih, saj je bilo ljudi enostavno preveč, da bi se lahko normalno gibali. Iskala in našla sva samotnejše kotičke. Zadnji dan sva se na povratku ustavila še v Gradcu, si privoščila kosilo, nato pa se zapodila na hrib pogledat njihovo uro na turnu. Tam sva presenečena ugotovila, da sva ponovno v centru dogajanja, saj je celoten hrib spremenjen v novoletni sejem na prostem.

Težavnost:
Lahka, 30 km, 300 višincev, 43.775 korakov.

Prehrana (na poti):
Zajtrki v hotelu, tortice v kavarni, punč na stojnicah, hrana iz »nahrbtnika«.

Družba:
Aleš, Helena

Utrinek s poti:
Z lepim razgledom pospremljen sončni zahod naju je spremljal na poti domov.

Fotogalerija:

okrasitev sejma

sejemske stojnice so polne novoletnih zgodb

Dvorni grad (Hofburg)

gotska stolnica sv. Štefana

Mestna hiša (Rathaus)

nekdanja poletna rezidenca habsburških cesarjev (Schonbrunn)

Ob vsaki cerkvi prodajajo neverjetno košate in lepe božične jelke.

Mihaelova vrata (Mihaelerplatz) in manjši sejem na trgu.

Vsak sejem ponuja svoje keramične skodelice za punč.
Kavcijo 4 eur ti ob vračilu nemudoma vrnejo, ne glede pri kateri stojnici si pijačo prevzel.
Večino lončkov in skodelic pa itak turisti odnesejo domov za lep spomin.

Stolp z uro nad Gradcem. 

Novoletni sejem v Gradcu

No:
44/50

Datum:
8., 9. in 10. december 2017

Trasa:
Kamniška Bistrica – koča Mokrica na Veliki planini

Opis:
Res imamo srečo, da smo lahko celo večkrat na leto v tako idilični hiški na planini. Tokrat smo imeli pravo zimsko vzdušje, saj je snežilo že pred in med našim prihodom. Že vajeni različnih vremenskih razmer se nismo zmedli in v petek veselo utirali pot do koče. Gaženje s težkimi nahrbtniki je res posebno veselje, zato sem jih ponovno navezala na sanke in tokrat je vleka celo uspela. Če koga zanima, pa lahko pri Alešu izve, kako smo gazili 2015! No, prvo tokratno noč nas je skoraj zametlo in smo zjutraj komaj prišli iz koče. 

Ko se nam vsaj ne bi vedno nekam mudilo. V petek je bilo treba čimprej gor, kajti pot je bila težka in dolga. V soboto smo po sankanju izkoristili zadnje sončne žarke za nekaj prečudovitih fotografij, v nedeljo pa smo hiteli navzdol, saj se je pojavljal zelo močan veter in gosta megla. Naslednjič podaljšamo vsaj za en dan. Morda bomo lahko samo uživali v razgledih, brez hitenja novim dogodivščinam naproti.

Težavnost:
Lahka za tiste z gondolo (težka za pešaka), 14 km, 600 višincev, 21.603 korakov.

Prehrana (na poti):
Čeprav smo bili gor tri dni, smo prinesli hrane za približno teden dni. Lahko bi nas še bolj zametlo.

Družba:
Darja, Dejan, Tanja, Kristjan, Žan, Leander, Aleš, Helena

Utrinek s poti:
Opomnik za naslednje leto; obvezno si moramo že prej izposoditi krplje, ki bi bile ta vikend več kot dobrodošle, saj je predvsem Aleš močno trpel pri gaženju globokega snega, tako pri prihodu kot odhodu. Poklicali smo tudi Veliko planino d.o.o. (pod njenim vodstvom obratuje večkrat zaprta okrepčevalnica Skodla in Zeleni rob), ki na svoji strani oglašuje izposojo krpelj. Z uporabo krpelj bi lahko dodobra rešili naše načrtovane pohode po planini. Presenečeni smo izvedeli, da krplje oddajajo šele po 15. decembru, ko bodo oznanili zimsko sezono. Dober meter snega jih žal ni prepričal.

Fotogalerija:

No:
43/50

Datum:
19. november 2017

Trasa:
Šentilj -  vrh Brloge – Plački vrh – Šentilj

Pogled proti Svečini, kjer smo se potepali lansko leto

Opis:
Z veseljem smo se odzvali vabilu, ki je to jesen spet prišlo s totega konca. Naša družba Srčnih se ima vedno in povsod fajn. Posebej, če začnemo pozno, da lahko nekateri še malce zaspimo in zamudimo J

Najin avto se še vedno ne more odločit ali je zdrav ali ne. Nobenega piska ne da več od sebe, na popravilu pa tudi še ni bil. Tako se sedaj z njim upava tudi na daljše vožnje, če le lahko računava spremstvo za domov. Še vedno ne zaupava dovolj.

Pot, ki smo jo prehodili je bila deloma kar strma. Sploh, ker smo se mimogrede povzpeli še do kapelice na Brlogi. Polno legend je okoli tega kraja. Torej je vrh privlačen že od nekdaj. Medtem so Plački vrh s stolpom povišali kar za 28 m. Lep razgled na Avstrijo, pa tudi dobršen del naše Štajerske je viden.

Ponovno pa so nas spremljale ožarjene jesenske barve.

Težavnost:
Lahka, 10 km, 430 višincev, 15.232 korakov.

Prehrana na poti:
pojedina na Zgornji Velki za zaključek

Družba:
Marjetka, Darja, Rado, Rajko, Aleš

Utrinek s poti:
Od blizu smo videli ograjo, ki so jo postavili Avstrijci v okoli Šentilja, da bi preprečili množično priseljevanje migrantov v Avstrijo. Žica vedno pusti grenak priokus.

Fotogalerija:

vzpon na vrh Brloge

Brloge - kapelica

jesen

razgledi s Plačkega vrha

ekipa Srčnih spet skupaj

ob ograji
Knafelčeva markacija je ostala v Avstriji