No:
34/50

Datum:
20. avgust  2017

Trasa:
Kamniška Bistrica – Gradišče – Pastirski stan – Domžalski dom – Jelšev konfin

Opis:
Dogovorili smo se, da bomo uporabili nihalko in sedežnico do vrha, za navzdol pa nam bo Aleš pripeljal avto na drugo stran planine. In tako je tudi bilo. Mi trije smo se prej še ustavili pri izviru Kamniške Bistrice in pokukali v globine soteske Predaselj. Impozantna globina, za sotesko pa trume obiskovalcev večkrat niti ne vedo.

Vsi štirje smo se dobili na vrhu in šli skupaj odkrivati starodavne navade in šege Velike planine.

na Gradišču ugotavljamo kako daleč se danes vidi

Pri Gradišekovih smo vedno lepo sprejeti, nadaljevali smo k Preskarjevi muzejski bajti. Smo imeli še srečo, da smo ujeli zadnjo predstavitev, kajti muzej vrata zapira že ob 15h. Ob lepem vremenu in turistov polni Veliki planini, se mi to ne zdi ravno prava odločitev.

Še v Vetrnici smo šli pogledat, če je še kaj snega, pa smo našli le Zoisove zvončnice. Do Domžalskega doma potem ni bilo daleč, v poznih nedeljskih urah tudi gostov že ni bilo več veliko, so pa bili preostali toliko bolj glasni. Sledil je še spust do Konfina in ravno v mraku smo prišli z avtom nazaj do Kamniške Bistrice. Seveda smo zavili še k Juriju na en`ga.

Težavnost:
Lahka, 11 km, 300 višincev, 16.660 korakov 

Prehrana na poti:
Vidino pecivo, kislo mleko, žganci, gobova juha

Družba:
Branko, Vida, Aleš, Helena

Utrinek s poti:
Vremenska napoved je bila sprva zelo deževna. Zato smo se dobili šele opoldan in pohajkovali po planini popoldan. Glede vremena je bilo super, saj se je povsem uneslo. Le malo nam je zmanjkovalo časa, pa smo kljub vsemu prav dobro spoznali kar nekaj postojank.

Fotogalerija:

 pogled z vrha na turistično naselje

pastirsko naselje Veliki stan

udorni jami Vetrnici

pri Domžalcu ob sončnem zahodu

Prijatelji za vedno - kamni prijateljstva

No:
33/50

Datum:
14. in 15. avgust  2017

Trasa:
1. dan: Jezerska dolina (Val Rio del Lago) – Rifugio Corsi
2. dan: Rifugio Corsi – Viš po poti Anita Goitan – sestop čez Škrbino zadnje špranje – Jezerska dolina

Opis:
Prvi dan sva šla pozno od doma, saj sva imela v načrtu le vzpon od parkirišča do koče Corsi. Pričakala naju je ekstremna vlažnost in sopara in že po nekaj minutah hoje je začelo iz naju teči. In je teklo iz vsake pore še nadaljnji dve uri in pol. Do koče sva prišla popolnoma premočena. Vsaj vode je bilo dovolj, da sva se lahko uredila in preoblekla, kajti gori je prav hitro nastopil mraz, ki ni popustil vse do jutra. Spanje na skupnih ležiščih sva rezervirala že dan prej. Še sreča, kajti vse sobe so bile polne. Pred spanjem sva še pogledovala ostenje Viške skupine, kamor sva bila namenjena.

Večer pri koči Corsi; razgled na Kaninsko pogorje

Odločila sva se, da začneva čim prej. Kakšne pol ure za nama sta šla od koče po isti poti še dva Italijana in en slovenski par. V nadaljevanju poti smo se večkrat dohitevali, prehitevali in družili na postankih.

Čeprav sva oba z Alešem prebrala kar nekaj opisov poti, je na terenu vse prebrano bolj malo zaleglo. Začela sva precej pogumno. Tudi zrahljane nihajoče jeklenice me najprej niso motile. Tudi prva izpostavljena prečenja me niso zaustavila. Sem si dala dela s samovarovanjem in je šlo. Vse do kamina.

Radovedni kozorogi.
Verjetno se jim smeje, ko opazujejo naše napredovanje. Prav nič se nas ne bojijo.

Kamin, ki se skoraj navpično spušča v globel ima vsega skupaj 4 kline. In moraš imeti zelo dolge noge, da jih dosežeš. Aleš je šel naprej in se z veliko težavo spustil. Mene pa je strah pred globino in nemoč dosega prvega klina povsem ohromila. In se nisem upala spustiti in Aleš je bil spodaj in jaz zgoraj. Kaj sedaj?

Pa sva se spomnila prebranih vsebin, da obstaja še ena pot zgoraj, ki se izogne temu kaminu in poteka po severni strani Male Špice. Zato sem se odločila, da grem po poti nazaj in se skušam prebiti po drugi poti. Na mojo velikansko srečo je takrat prišel naproti Andrej iz Cerknega. Po poti je skoraj poplesaval, bil je hiter in gibčen. Pa sem ga prosila za pomoč. V kaminu je bila dovolj njegova prisotnost, da sem si upala v zamahu spustiti na spodnji klin in potem je šlo lepo tudi naprej.

Italijana sta imela po kaminu kmalu vsega dovolj in kasneje nista niti nadaljevala na Viš, ampak sta obrnila nazaj h koči. Drugi par pa se je kaminu izognil in prišel po severni strani. Izkušnja, ki jo dolgo ne bom pozabila, hkrati pa je dodobra vplivala na nadaljnjo pot, ki naju je še čakala.

Po vrhu sva obrnila še proti Koštrunovim špicam. Vedela sva, da je kamin najtežji del poti, zato kaj hujšega ne bi smelo več biti. Pa naju je spust proti Mojzesovi škrbini ponovno prilepil ob trebušasto steno. Nihajoča varovala, polička pa ozka za en čevelj. Kako sva prišla dol, mi ni čisto jasno, vem le, da tega ne želim več ponoviti. Strah je dobil konkreten obraz. Mojzesov.

Malce pretresen pogled. Doživetje je bilo pristno. 

Stolp, ki spominja na Mojzesa, zato tudi takšno ime - "Mojzesova škrbina",
oziroma Škrbina zadnje špranje.

Tura je vsekakor izjemno lepa. Vsem, ki so vajeni plezanja, je pisana na kožo in lahko neomajno uživajo. Midva pa nisva pripravljena na ohlapne jeklenice, pomanjkanje pomagal in hudo težavne raztežaje, zato se bova takim turam v nadaljevanju raje ognila. Rekla sva si, da greva naslednjič le do koče Corsi, se usedeva na ležalnike in nekaj ur občudujeva razglede.

Težavnost:
Zelo zahtevna,  26 km, 1.800 višincev, 38.000 korakov
Kar nekaj komentatorjev na forumu Hribi net meni, da je pot Anita Goitan ena bolj zahtevnih v Julijskih Alpah.

Prehrana na poti:
kruh, sir, sveža zelenjava, e-pecivo, oreški, ploščice

Družba:
Aleš, Helena ter Urška in Miloš (smo se spoznali pri koči in naslednji dan prehodili isto pot)

Utrinek s poti:
Jutranje "obračanje ladje" tik za planinsko kočo. Ko te gledajo ostali, ki še pijejo kavo in zajtrkujejo. Ti pa po petih minutah hoje ne veš več, kam bi moral it. Četudi je pot v nadaljevanju relativno dobro označena, pri prvem razcepu za kočo ni najti oznak, kam vodi katera od treh poti.

Tako sva midva najprej krenila po pravi, pa se v nejeveri obrnila na drugo, pa že po petih minutah vlekla ven karti; papirno in interaktivno in se še pravočasno se spet vrnila na prvo pot. Šele višje nato poti dobijo svoje oznake. Sva pa zato videla čredo kozorogov, ki so v ranem jutru prišli vse do travnika za kočo. 

Še začela nisva, pa že s karto v roki.

Šele malce višje naletiva na prve oznake poti.
Oznake so samo s številkami; 627 je Anita, 625 pa pohodniška pot na Viš. Na tabli pa so samo časi do koč v obratni smeri.

Da pa nisva bila osamljena v iskanju prave poti, velja povedat, da sva srečala dve skupini, ki sta prišli gor »čez Mojzesa«, čeprav sta hoteli le po običajni poti, pa so zgrešili spodnji odcep. Zato previdno in če pred steno ne najdete prave številke, raje ne nadaljujte.

Fotogalerija:

Vstop v pobočja Divje koze.

V knjigi 55 zavarovanih plezalnih poti je opis za ta del poti sledeč: "Okoli skrajno izpostavljenega roba, kjer police zmanjka in nam pomaga samo zanesljiva jeklenica, se kar korajžno izvesimo nad praznino (kraj je zelo primeren za drzno fotografijo)".

Pot z Male špice gre po navpičnem kaminu. Na fotografiji sredi stene, kjer se vidi ozka potka pod kaminom, ki vodi v špranjo.

Divjina pod Turnom.
Hudo lepo!

Po pohodniški poti na Viš, kateri se priključimo s poti Anita G.,
ki pelje po policah ostenja Gamsove matere (spodaj levo)

Domačin z vrha se ni pustil motiti obiskovalcem.
Mirno je žulil svoje trave naprej in se nastavljal objektivom.

Pogled z Viša na Montaž.

Občutki lebdenja na vrhu so nekaj posebnega. Si srečen, da živiš.

Povratek v dolino. Pod nami, daleč spodaj je koča Corsi.

Vstop v Škrbino zadnje špranje.

Tudi potem, ko si že čez plezalni del, še zdaleč nisi blizu koče.

Spust čez Škrbino zadnje špranje (Mojzesovo škrbino) poteka po polici sredi stene. (glej črno piko)
Le ena stopa ali klin, ali pa napeta jeklenica, bi poti dala mnogo bolj priljudni izraz. Tako pa....

Pa vendar sva vse to dala čez! Tam zgoraj nekje pod oblaki.
Anita Goitan nama bo vsekakor ostala v spominu.

No:
31/50

Datum:
5. in 6. avgust 2017

Trasa:
Jelšev konfin – Podkrajnik – planina Kisovec – Mala planina – Gojška planina - Jelšev konfin

Opis:
Napoved za najbolj vroč vikend v letu, tja do 40 stopinj, naju je odvrnila od prvotnih planov po visokogorju. Tudi v hribih pri takih temperaturah ni nič kaj prijazno, pa še sence praviloma ni.

Zato sva se odločila, da izkoristiva prost vikend za počasno premikanje in označevanje markacij po senčnih poteh Velike planine. 18 ur markiranja, spanje v Domžalskem domu, kar nekaj srečanj z več ali manj znanimi obrazi, je dodobra popestrilo vikend dogajanje. Ni nama žal, dober je občutek, da lahko nekaj narediš.

Težavnost:
Lahka, 23 km, 1.200 višincev, 35.211 korakov

Prehrana na poti:
kruh, sir, zelenjavni namazi, sveža zelenjava

Družba:
Aleš, Helena

Utrinek s poti:
Želva je postala ena takšna atrakcija Velike planine, ključna točka Otroške planinske poti. Ravno zaradi zavedanja in nemoči ob morebitnem spodrsljaju čopiča, se nisva lotila želve, ki potrebuje res temeljito obravnavo specialista, da ji popravi utrujeno oko. Ji bomo poiskali pomoč pri bolj izkušenih umetnikih.

 želva na Veliki planini

Fotogalerija:

 bel čopič

in rdeč čopič

pa si je pel, da ne gre na kolena

a včasih je že črta povsem dovolj

Markacije ...
na bukvici so kot "narisane",

na smreki pa malo bolj robate,

na kamnu pa že strukturirane.

No:
30/50

Datum:
30. julij 2017

Trasa:
Dom pod Storžičem – pot čez Žrelo – Storžič – pot čez Škarjev rob – Dom pod Storžičem

pogled na Storžič s Škarjevega roba

Opis:
Poletni vikend in napovedana možnost neviht nas je pognala od doma že ob petih zjutraj. Jutranja svežina nam je bila dobrodošla popotnica. Pot je opremljena z varovali in mi smo ponovno malo vadili s svojimi kompleti. Da bomo kdaj drugič, v bolj izpostavljenih stenah, svojo opremo lahko suvereno uporabljali.

Dokaj hitro smo se dvignili do grebena in prelaza s Psico. Otroka sta brez težav premagovala pot do vrha, meni pa se je kar ustavilo. Le z močno voljo sem se privlekla do vrha. Dežni oblaki so se posušili, zato smo prav lagodno sestopali čez Škarjev rob. Pa tudi ta pot se začne kar vleči, sploh, če si počasen. Slabe tri ure za sestop.

vidna je grebenska pot čez Škarjev rob

Spodaj pa je bila, z razliko od jutranjega praznega parkirišča, prava gneča. Še avtobus je bil zraven. In vsi ti so šli za nami proti vrhu? Kar nismo mogli verjet, saj je bila vremenska napoved za popoldan res slaba. Kljub temu pa dežja nad Storžičem ta dan ni bilo.

Težavnost:
Zahtevna, 14 km, 1.000 višincev, 20.369 korakov

Prehrana na poti:
ploščice, oreški, jabolka, žemlje

Družba:
Aleš, Flori, Leander, Helena

Utrinek s poti:
Na vrhu ni prostora za ljudi. Enako, kot je bilo že nekaj časa nazaj, ko sva se z Alešem prvič podala po tej poti. Vrh imajo v uporabi ovce, ki s svojimi iztrebki preprečujejo kakršnokoli uživaško posedanje ob razgledih. 

oznaka, ki označuje zahtevno pot 

spopadanje s strmino

na grebenu se pot še ne konča

samoten, za nekaj plasti zemlje, višji vrh

No:
29/50

Datum:
22. in 23. julij 2017

 Vsi najini vrhovi. Prehojena pot prvega dne.

Trasa:
1. Dan: Vogel (zgornja postaja žičnice) – planina Zadnji Vogel – Konjsko sedlo – Škrbina – Vrh nad Škrbino – Tolminski Kuk – Planina Govnjač – Dom na Komni – Koča pod Bogatinom

2. dan: Koča pod Bogatinom - Dom pri Savici – Ukanc – Jezero (pod Govco)

Opis:
Vikend za hribe. Bila sva sama, otroci na počitnicah, pa hajd v hribe. V četrtek sem komaj dobila prenočišče za soboto. Sem se domislila, da sva nekoč pustila še del poti po Spodnje Bohinjskih gorah. Tole je bila torej druga etapa, še ena pa naju čaka enkrat v prihodnje. (ne morem verjet, rutka je še vedno ista)

Škrbina - prelaz na primorsko stran,
v ozadju Bohinjsko jezero

Vremenarji so spreminjali napoved dvakrat dnevno, pa sva skladno s tem prilagajala plan za izhodišče in dolžino poti. Nazadnje se je vse skupaj čisto lepo izteklo in za nama je čudovita tura. Aleš, ki se notorično ne vozi z gondolo, je moral požreti vse zarečeno, se spoprijeti s strahovi in začeti dan nad 1.000m. In ko mu je uspelo za zajtrk pomesti z živo žabo, je vse v nadaljevanju bila mala malica. Tudi zahtevna pot na Vrh nad Škrbino in pa prečenje po dokaj ozkem grebenu med vrhovi.  Ja, luštno je bilo.

Težavnost:
Zahtevna, skupaj v 2 dni: 37 km, 1.860 višincev, 53.415 korakov

 višinski profil poti prvega dne

Prehrana na poti: 
e-pecivo, kruh, sir, zelenjava

Družba:
Aleš, Helena

Utrinek s poti:
Spet sem fotkala vse rožice ob poti. In teh res ni malo. Fokusirala, obračala, izbirala, žrtvovala čas za postanke. Rezultat je spet enak, izostrene so trave v ozadju.
Never give up! – naslednjič grem po nove fotke.

na poti najdemo obilna rastišča zaščitenih planik -
v veselje vseh nas 

Fotogalerija:

Zjutraj - ko še ne veš, kaj te čaka

na grebenu Spodnje Bohinjskih gora

čas za dremež in poglede na drugo stran

A je še daleč?

en, dva, tri (vrhove), pa sva 

 koča pod Bogatinom

kdor nima v glavi, ima v petah
povratek do koče po pozabljeni izkaznici

Tole me je gor držalo,
misel na osvežilno vodo Bohinjskega jezera.

No:
28/50

Datum:
1. julij 2017

Trasa:
Porto Vecchia - Col de Bavella – Zonza - Piscia di Gallo

Opis:
Tole je bil Road trip z malimi pobegi v korziške hribe. Z avtom smo se dvignili od obale pri Porto Vecchia do prelaza Col de Bavella, z mogočnim ozadjem Aiguilles de Bavelle. Pustili smo avto na parkirišču in hodili slabi dve uri do naravnega okna s pomenljivim imenom Trou de la Bombe (1340 m). Okno je res tako, kot bi nekdo čez skalo vrgel bombo. V opisu smo brali, da bomo morali malce poplezati za dostop do okna. No, na srečo smo bili spet daleč prvi na prelazu in smo si lahko vzeli čas za poplezavanje. Si ne predstavljam, kako bi premoščali tiste balvane, če bila zadaj čakalna vrsta. Ko smo se vrnili do avta, je bil zraven nas, po registrski tablici sodeč, parkiran nekdo iz Domžal. Korzika je s strani Slovencev relativno množično obiskana. Na vsakem hribu najdeš kakšnega.

na prelazu

Pot smo nadaljevali z avtom do idiličnega mesteca Zonza, kjer smo, skupaj s pisano množico turistov, kar nekaj časa posedali v prikupni kavarnici. Čakal nas je še drugi del. Malce nižje smo se ustavili še v parku in si ogledali še slabo uro hoda oddaljen najvišji slap na otoku, ki se imenuje Piscia di Gallo.

Težavnost:
Lahka, skupaj v dnevu 15 km, 630 višincev, 22.112 korakov.

Prehrana na poti:
jabolka, kruh, sir, voda

Družba:
Aleš, Leander, Helena

Utrinek s poti:
Na dokaj strmem terenu, ki se spušča do slapa, steza je označena s planinskimi oznakami, smo srečavali vse, res vse možne vrste obutve. Od japank, visokih pet, superg do pravih gojzarjev. Škoda, da jih nisem snemala.

Fotogalerija:

borov gozd in v ozadju naravno okno

Trou de la Bombe

poplezavanje do okna

Aleš v oknu, dobesedno 

čas za malico

Zonza

naravne skulpture

slap Piscia di Gallo

No:
27/50

Datum:
26. junij 2017

Trasa:
Val Restonica – jezero Mela in jezero Capitellu

Opis:
Jutranja vožnja po dolini Val Restonice je bila razmeroma mirna. Nasproti vozečih vozil ni bilo, saj smo krenili takoj, ko so nam pol sedmih dvignili rampo v kampu v Cortu. To je za njih in vse turiste izjemno zgodnja ura, saj pred deveto tudi v mestu ni še prav nič odprtega. Tako tudi nismo imeli težav s parkiranjem v bližini izhodišča. Popoldan, ko smo se vrnili do avta, je bila kolona parkiranih vozil že kak kilometer ali dva nižje.  

Dolino smo raziskovali že prejšnji dan, ko smo se veselo kopali v tolmunih. 

Od izhodišča pri koči v zatrepu doline se označena planinska steza počasi vzpenja. Aleš je bil napol gluh še od morskega potapljanja, na tej poti v visokogorju pa ga je doletel nenaden napad vrtoglavice. Zato smo nekaj časa kar obsedeli in se odločali, ali sploh gremo naprej. Pa je zadeva minila, kot je prišla in smo v počasnem tempu kljub vsemu odšli navzgor. Najprej čez stope in lojtre do prvega jezera. Od tu pa še slabo uro višje do drugega ledeniškega jezera.

Ko smo se odločili za malico, smo takoj dobili izbirčne kavke, ki so že poznale vso hrano. Za kruh jim ni bilo mar, najbolj so teknila jabolka.

Visoko nad nami pa je po grebenu potekala drugačna, malo manj turistična pot. Spet smo bili v bližini GR20 in ponovno smo opazovali pohodnike, ki so posamično ali v skupinah napredovali po poti.

Razgledi so bili čudoviti, nam pa se je kar mudilo v  dolino. Tokrat smo pri spodnjem jezeru izbrali drugo, desno stezo, ki je bila bistveno manj obljudena, vendar tudi bolj divja - glede na velikost kamnov, ki smo jih premagovali. Smo pa uživali v hoji po kamnih, kajti oprim čevljev na granitu je mnogo močnejši kot na našem apnencu. 

In ko smo bili spet v varnem zavetju koče in dostopnega prevoza, se nisva mogla upreti korziškemu ohlajenemu kozarcu kostanjevega piva, ki ga strežejo le v čašah po 2,5 dcl za 3,5 eur.

Težavnost:
Lahka, 16 km, 880 višincev, 23.786 korakov.

Prehrana na poti:
jabolka, kruh, sir, voda

Družba:
Aleš, Leander, Helena

Utrinek s poti:
Ob prvem jezeru je postavljena koča, ki je verjetno v lasti upraviteljev parka. Bila je daleč najlepša, kar sem jih dosedaj kjerkoli videla. Nekaj časa sem kar strmela in si predstavljala kako v eni takih koč bivam tudi sama. Nekje zgoraj, daleč od ponorelega sveta.

Hiška iz kamna, s lesenim gankom in belimi zavesami.
Pa zelena polkna, zadaj hribi, spredaj jezero.

Fotogalerija:

cesta po dolini Val Restonica

jutranji žarki na jezero Mela

jezero Capitellu

na poti med prvim in drugim jezerom

ena redkih cvetlic

udomačene kavke, ki mi jedo iz roke

korziško kostanjevo pivo

No:
26/50

Datum:
23. junij 2017

Trasa:
Kamp na Col de Vergio -  Bergerie de Radule - Refuge de Ciottulu di i Mori - Col des Maures

Opis:
Budilka me je zbudila ob 4:15, ko je bila zunaj še čista tema. Obvezno kuhanje kave in počasno zbujanje do prvega svita. Takrat so začeli na plano iz svojih spalnih vreč kukati tudi pohodniki na GR20, saj je kamp in trasa na šesti etapi znane pohodniške poti po otoku. Hoditi smo začeli pred sončnim vzhodom, zato je bilo tem lepše opazovati dan, ki se prebuja. Do prve koče ni daleč, slabo uro in tudi tam so se ravno prebujali.

Bergerie de Radule

Naša pot pa nas je vodila dalje, v območje endemičnih korziških borovcev. To so silno visoki, mogočni bori, ki jih resda ne vidiš nikjer drugje. Dokler se gozd ne umakne rušju in rušje travi in kar naenkrat smo bili na soncu. Pred nami pa še cela dolina, na srečo ob potoku. Smo se žejni in željni vode ogledali vse tolmune in jih nazaj grede veselo preizkušali.

Namenjeni smo bili do vznožja te lepe gore Paglia Orbe. Kolikor smo o vzponu brali, je priporočljiva kakšna vrv za varovanje, ki pa je žal nismo imeli. Zato smo se vzpeli samo do sedla med Capu Tafunatom in Paglia Orbo, imenovano Col des Maures (2155 m), pogledali nazaj čez naravno okno in si privoščili počitek na skalni polici. Od tu smo lahko opazovali najvišjo korziško kočo, ki ravno tako nudi zavetje GR20 pohodnikom. Na otoku namreč ni dovoljeno postavljati šotorov in spati izven kampov. Zato pa imajo lahko koče postavljene šotore v svoji okolici in v njih vsako noč gostijo pohodnike.

Težavnost: 
Srednje zahtevna, predvsem dolga za poletni čas, 23 km, 1.100 višincev, 33.353 korakov.

Prehrana na poti:
jabolka, kruh, sir, voda

Družba:
Aleš, Leander, Helena

Utrinek s poti:
Barve. Vrtelo se mi je od vseh barvitih skal. Od rdeče do modre in zelene. Pa rumeno cvetje.

Fotogalerija:

Korziški bor

gozdna meja

barve kamenja

pogled navzgor

pogled navzdol

pri naravnem oknu

počitek na visoki polici
spodaj Refuge de Ciottulu di i Mori