Pitve, otok Hvar 

(julij 2006)

Težko je od doma opisati mediteransko lepoto, ki sem jo ponovno odkrila v mali vasici sredi otoka.

Ožarčene s soncem, zjutraj in zvečer so Pitve biser, ki bo zagotovo še večkrat obiskan.

Obkrožene s poljami sivke, hiške iz kamna, med njimi ozke stezice brez prometa, nad vasjo pa cerkev z enkratnim razgledom na morje.

Vonj, ki lebdi v zraku je nekaj posebnega; sivka, morje, pomaranče in fige, ribe ter sonce.

V vasi sem bila vsak dan našega bivanja na otoku. Na koncu vasi je namreč pričetek predora, ki vodi čez hrib, na drugo stran otoka, v Zavalo, kjer smo se najprej utaborili. Vračali pa smo se tudi po naši selitvi v Jelso, na jutranji sprehod ali v konobo na ribe.

Zaljubila sem se v ta ambient, v tole vasico, v ta njen vonj. Sedaj bom iskala in tavala po širnem svetu, iskala, da bi ponovno našla ta občutek pristnosti, tako domač in tako enkraten v svojem okolju.

vir: krtina.com / galerija (2006)

Mobil home in predprvomajski prazniki v Istri

(27.4. do 30.4.2006)

Po zimi, kakršna je bila letošnja, nas je že močno skominalo morje. Odločitev za odhod je bila neomajna, kljub napovedanemu dežju. Pregledovala sem vse mogoče napovedi, vsi so napovedovali dež in mraz.

Ponavadi se za prvi maj namestimo v apartma, za katerega upamo, da bo čimbližje morju in brez vsiljivih lastnikov. Na internetu sem čisto po naključju zašla na strani agencije, ki ponuja "mobil home" varianto počitnic. Čeprav smo vsakoletni obiskovalci kampov, se s temi novodobnimi prikolicami še nismo srečali. Tam, kjer ponavadi mi postavljamo naš šotor, so avtomobili nezaželjeni.

Tole je cenovno zelo ugodna ponudba apartmaja na sami plaži!

Na spletu sem našla še naslednje izraze: mobilne stanovanjske enote, premične hiše, mobilne hišice.

Kaj bolj primernega bi si skoraj ne mogli želeti.

Rezervacijo sem opravila po el. pošti dva dni prej, kar je za nas sicer nenavadno. Običajno se podamo na pot brez točno določenega cilja.

Kljub nečloveško zgodnji uri - ob štirih je bil Aleš že pokonci - ob 6:15 smo krenili po Vita - nas kolone proti Primorski niso pustile na cedilu. Padal je dež, nekateri smo bili zaspani, kljub temu pa polni pričakovanja. Gremo na morje!

Brezhibno čista, samo naša kopalnica s toplo vodo sredi kampa - luksuz!

Hišica je prijetno presenetila v vseh pogledih. S sabo smo tovorili še eno napihljivo posteljo, vendar jo nismo potrebovali. Prostora je bilo dovolj: široka postelja v spalnici, ločena otroška soba s tremi posteljami ter dnevni prostor z ležiščem, satelitsko televizijo, velikim hladilnikom, zasilnim ogrevanjem in plinskim štedilnikom. Zgodnji jutranji odhod - v kampu smo že ob 12h pili kavico na naši terasi - nam je omogočil prosto izbiro hiške skoraj ob morju. Šele v popoldanskem času smo dobili nekaj sosedov. Vreme pa po napovedi - deževno.

1. dan - nabiranje školjk, vsako uro vsaj enkrat tudi dežuje.    

2. dan - po jutranjem dežju, se nebo razpre in bele plaže Kamenjaka kar vabijo v vodo.

3. dan - popoldansko sonce, v morju nikogar, Krtinci se pa kopamo. 

4. dan - vreme se nam posmehuje - piha močan veter, zunaj je 12 stopinj.

Prvi dan proti večeru je Leander dobil vročino. Ugotovili smo, da smo doma pozabili celotno torbico s prvo pomočjo, vključno s termometrom in sirupom proti vročini. V zadnjih minutah pred zaprtjem sem v lekarni kupila najnujnejše. Po žlički sirupa je otrok zaspal. Vajo smo ponavljali vsake štiri ure približno 24 ur. Nato pa je otrok začel spet jesti in tekati naokoli.

Zjutraj so me zbudili ne ravno prijazni službeni klici, zunaj je deževalo, Leander je imel vročino, ostali štirje otroci so se obmetavali v premajhni sobici, skoraj bi že obupali, ko je nenadno posijalo sonce - in dan je bil rešen. Odšli smo do Kamenjaka, poiskali najlepši zalivček na Jadranu ter končno zadihali pravi mediteranski vonj.

Vito se je vrgel v vodo, ostali smo namakali noge, nekateri tudi oblačila. Leander je capljal v gumijastih škorencih. Ker je bilo pozno in daleč od našega doma, so otroci vse upe preložili na naslednji dan. Če bo sončno, se bodo kopali. In tako je tudi bilo.

Zadnji dan nas je dobesedno odpihnilo domov. 10:45 smo odpeljali iz kampa, doma smo bili ob 14h po 190 km mokre ceste. Ja, pa malicati je bilo potrebno v Kopru. Ker je deževalo, nas je gostila kar parkirna hiša najboljšega soseda v 1. nadstropju.

Vir: krtina.com/galerija (2006)

"Tukaj in zdaj se bo začel moj dopust", me je prešinilo, ko sem zagledala tale košček obale. Mali raj na zemlji v mirnem kampu. 

Ravno prav odmaknjen, ravno prav velik, ravno prav blizu morja. 

Čeprav smo imeli ponovno v mislih popotovanje proti jugu, se tokrat nisem želela premakniti. Odločena, da ostanemo na mestu, me niso motili ne burja, ne dež, ne vročina, ki se je začela dvigovati. 

Samo bivati. Brez planov, urnikov, organizacije, sestankov. Brez novih doživetij.

Nekaj se je premaknilo. Od nekdaj smo dopust preživljali v odkrivanju vedno novih krajev in zanimivosti.

Saj smo tudi tokrat obiskali bližnje kraje, pa vendar največkrat kar peš. Otok Murter smo dodobra prehodili, dogodek dneva je bilo kopanje na robinzonski plaži.

Nekaj je drugače, novo obdobje je pred mano. Se spet iščem, kot že tolikokrat v življenju?

Torej je to le začetek nečesa novega! 

Uživali smo ob sončnem vzhodu,

in ob sončnem zahodu

Vmes je bilo VROČE!

 foto: Flori

Tudi na morju ...

..., se zgodi.

Smo bili več v vodi in prav nič pozorni na druge vrste plavalcev.

Nisem več za vroče.

Včasih se lahko trije polni dnevi doživetij kosajo s pravim dopustom. Kaj je enostavneje, kot se prestaviti za štiri ure vožnje stran in že si sredi raja. Seveda so k temu pripomogli gostitelji, ki so nas popolnoma razvajali.

Že od nekdaj hrepeneče zrem v nedosegljive lagune. Tokrat pa...

... smo se ustavili v zalivu na Vrgadi, polnemu podvodnega življa. Še sama sem nadela masko na nos in občudovala podvodni svet.

Na sosednjem otoku pa najdemo gostilnico s pršutom in sirom. Smo bili preveč lačni, da bi počakali na ribe.

Naslednji dan pa v Zadar, kjer je dež čez dan bistril ozračje. Še vedno je bilo toplo in omamno je dišalo po Dalmaciji.

Domov sem prišla s polnim prtljažnikom sadik. Bugenvilija in granatno jabolko bosta lahko še dolgo spominjali na lep podaljšan vikend.

Zanimivo, da je kar nekaj sogovornikov na našo namero o peš poti najprej pomislilo na strahove. Kaj vas ni nič strah?

Če sedaj pomislim bolj zavzeto, nas je bilo strah vse po vrsti in vsak se je s svojimi strahovi boril sam. Bistvo tistega notranjega zadovoljstva je v veliki meri ravno v zavesti, da si premagal svoje strahove, se z njimi soočil in preživel. Konec koncev se izkaže, da je strah, kako že?

 Rakov Škocjan

...noter votel, zunaj ga pa nič ni, kajne?

A. se je boril s svojimi kartami in potmi. Da le ne bi preveč zašli z načrtovane smeri, se je zavzeto ustavljal, s kompasom umerjal karto in se moral vedno znova odločati, kam naprej, v levo ali desno? Največkrat smo jo potem mahnili kar počez.

Pa neviht, tega nas je bilo strah. Ampak je nebo bilo milo z nami in nam prineslo samo malce drobnega dežja za osvežitev.

L. se je bal pajkov in se do konca poti toliko umiril, da ni več kričal ob pogledu nanje. Ko je izvedel, da vsak človek v življenju med spanjem poje kar nekaj pajkov, se ni mogel nehati zvijati, najprej od studa nato od smeha.

Moji realni strahovi so bili predvsem povezani z vprašanjem izčrpanosti. Dovolj ustavljanja in regeneracije, budno opazovanje odzivnosti L. in premlevanje rezevnih scenarijev. Kam sestopiti, koga poklicati. Na srečo nič od tega ni bilo potrebno.

Lahko bi nas bilo bolj strah živali v naravi. Medvedje sledi prvega dne so dale svojevrsten pečat tudi v nadaljevanju. Še bolj zavzeto smo si ogledovali vse odtise. Videli smo ogromno od divjih svinj razritih poti in to skorajda ob cestah, kjer se trume turistov dnevno valijo proti morju. Le za spodnji odtis si nismo bili enotni. Skoraj zagotovo gre za večjega psa, le kremplji so preveč izraziti.

 sledi

Potem se je goščava zredčila in hodili smo po kamnitih kraških pobočjih, kjer ne manjka strupenjač. Spet smo tolkli s palicami po kamnih in imeli srečo, da nismo srečali nobene kače. Od vsega življa so nas bili še najbolj veseli klopi in komarji. Bili smo res slastna vaba.

V gozdovih okoli Pivke smo slišali streljanje in našli ogromno slepih nabojev. Zagotovo so tisti gozdovi dober poligon bližnje vojašnice, samo ne preblizu nas, lepo prosim. Tako, kot smo se raje umikali domačinom v večernih urah. Izbirali smo raje skrite kotičke in se trudili biti neopaženi. Le zakaj? Pa je vendarle šlo za nek iracionalen strah, da smo na prepovedanem ozemlju, da si jemljemo pravico bivakirati kar tam, sredi trav. Pa smo si le sposodili prekrasen košček narave in naslednje jutro brez sledu odšli dalje.

Pomirjeni, da imamo s sabo vse, kar nujno potrebujemo, smo naredili to našo pot dokaj zlahka in enostavno. Gibanje v naravi nam je blizu, velikokrat se podamo na pohode. Odločitev je bila torej skladna z nami in naravna. Želja in pot pa močnejša od strahov.

 Podpeč

Še bomo šli.

Priprava na večdnevni pohod do morja je skoraj tako pomembna, kot pohod sam. Imeti s sabo ravno prav stvari, ki jih nujno potrebuješ in ne vzeti preveč ali premalo, je prava umetnost. Kadar se odpravljamo na dopust z avtom, kakšna dodatna torba ne predstavlja takšne težave, kot pri potovanju, ki se ga lotiš peš in z nahrbtnikom.

Pri prvem poskusu pakiranja opreme v nahrbtnike je na tleh ostala približno tretjina stvari in pričelo se je prepotrebno redčenje in smotrno izbiranje nujne opreme. Potrebovali smo vso opremo za samooskrbo; streho nad glavo, topla in poletna oblačila, hrano in pijačo pa še nekaj stvari za dopust na morju.

Pri zadnjem malce daljšem pohodu sem ugotovila, da mi sicer moj priljubljen nahrbtnik povzroča bolečine v hrbtu, saj ni imel dovolj močnega oprijema na pasu oziroma bokih. Zame in za L. smo dan pred popotovanjem zato kupili še nova nahrbtnika, ki omogočata, da se teža nahrbtnika ne nosi na ramenih ampak na bokih, kar je bistveno pripomoglo k uspešnemu premagovanju poti.

Druga najpomembnejša stvar pa so seveda čevlji in nogavice. Tukaj pa zagotovo ni prava pot v hitrem kupovanju novih modelov ampak smo uporabili stare čevlje z dovolj kilometrine po hribih. Nogavic pa je bilo premalo, zato je zadnji dan hoje v vročini A. pridelal nekaj žuljev.

Seveda ni bilo lahko. Zato tudi včasih takšen pogled izpod čela:

 pot na morje

In najpomembnejše in najtežje v naših nahrtnikih so bile plastenke za vodo. Nosili smo štiri do šest litrov vode, pa se je vseeno izkazalo, da je bil pohod večinoma usmerjen ravno od točke do točke, kjer smo se lahko oskrbovali s tekočino. Bez vode se ne odpravljate na celodnevno pot.

 na Sv. Trojici (pri Pivki)

Kaj smo torej nosili?

1 šotor za tri osbe (2.6 kg)
3 spalne vreče
3 armaflekse (podloge za spanje)
3 nahrbtnike
1 pohodne palice
2 x gojzarje, 1 superge in 1 pohodne čevlje
3 pohodniške hlače
3 bombažne hlače
2 kratke hlače
3 tople jakne
3 jopice
3 pare natikačev
2 kopalni brisači
3 kopalke
3 x 4 majice in spodnje perilo
3 x 4 pare nogavic
3 hade
3 kape s senčnikom
3 pelerine
2 žepna noža
2 čelni svetilki
pomožno vrvico
2 vponki
1 par kolenčnikov (opora za kolena)
2 žogici, frizbi
torba za nabavo v trgovini
vrečke za smeti
2 zemljevida
beležko
svinčnik
2 denarnici
BA kartici
gotovino 100€
vozniški izpit (za dokument)

Tehnika:
2 telefona
1 fotoaprat
2 solarna polnilca
ura Garmin
kompas

Prva pomoč:
folija, povoji, obliži,
tablete (Lekadol, Claritin)
kreme (Fenistil, Canesten3, Praška, Fuss)
sprej proti komarjem in klopom

Kozmetika:
wc papir, papirnati robčki, osvežilni robčki,
glavnik, zobne ščetke, zobna pasta, milo, šampon,
krema za obraz, labelo, krema za sončenje
antibakterijski gel, ščipalnik, brisačka za obraz

Kuhinja:
plinski kuhalnik z jeklenko 240g
alu posoda za kuhanje
3 skodelice
3 krožnike
3 kozarce
pribor (vse plastično)

Hrana:
(za dan in pol)
1 kg kruha
3 paštete
2 konzervi rib
narezana salama (suha)
instant kava
8 vrečk juhe
čaj
2 keksi
lešniki, ploščice
2 plastenki z vodo 1,5l
4 plastenke z izotonikom 0,5 l

Ko smo stehtali nahrbtnike, smo ugotovili, da smo težji kar za 36kg! (17 + 14 + 5)

Česa dejansko nismo potrebovali?

Krožnikov in kozarcev ter na srečo mojih kolenčnikov. Nobenih težav tokrat nisem imela s koleni! Vse ostalo bi vzela tudi naslednjič s seboj.
V dnevih hoje nismo ničesar pogrešali. Na morju - v kampu  - pa bi nam prišlo prav še vse kaj drugega.

Smo se odpravili s težkimi nahrbtniki na petdnevno hojo - vse do morja.
Nazaj pa prinesli še en zvrhan koš vtisov iz življenja v naravi, ki jih še kar podoživljamo.
Naj traja!

Načrtno smo se izogibali vsem znanim cestam in se gibali predvsem po gozdnih in poljskih poteh. Le te imajo to navado, da se slej kot prej izgubijo v goščavi ali v vrtači. Tako smo hodili tudi veliko po brezpotju, kar čez drn in strn. Vsake toliko smo se spraševali ali nas ta pot res vodi na morje?

Zato smo že prvi dan doživeli prav lepo znamenje na poti, ko smo po srečnem naključju prišli mimo Gabrovske kapelice sredi gozda, kjer je zraven dopisano, da je tu že od leta 1320 in je služila kot kažipot in svetilnik številnim popotnikom na poti iz Ljubljane do morja.

Toliko gozdnih jagod še nismo pojedli nikoli prej. Saj se nismo mogli upreti nepokošenim jasam sladkih dobrot.

Bilo je tudi dovolj časa za opazovanje mlade kukavice, ki je še iskala pravo mesto za prvi vzlet.

Preizkus naravnega mosta v Rakovem Škocjanu,

in igranje v Raku je utrujenim nogam dalo nov polet.

Jurčka najdem na enem od naših brezpotij. Podarimo ga domačinu, enemu redkih, ki ga na prvi polovici poti sploh srečamo.

Pogosto se ustavljamo. Malica iz nahrbtnika postane po nekajurni hoji neverjetno okusna.

Tukaj pa ni več šale. Odtisov srn in divjih svinj smo vajeni. Tale medved pa ni daleč pred nami. Z glasnim žvižganjem in prepevanjem skušamo opozoriti nase in nadaljujemo po goščavi proti Rakeku.

Tudi ob šestih zjutraj je L. dobre volje. Valjanje v senu in igranje z vsem kar je pri roki, mu drži nasmešek ves dan na obrazu.

Slavnik, prvi pogled na morje in planjave gorskega cvetja.

Prečenje tirov in prečenje kraškega roba, vodi vlak in nas v daljavo.

(več o poti pa še naslednjič)