Paklenica je svoje ime dobila po smoli črnega bora, tako imenovani paklini, ki se uporablja za premazovanje ladij. Dve tretjini istoimenskega narodnega parka sta poraščeni z gozdovi, ki jih  odlikujejo najrazličnejše rastlinske skupnosti - od bukovih gozdov do avtohtonih gozdov črnega bora.

 soteska Velike Paklenice

Prizora iz skoraj zapuščenega naselja Marasovići, ob samem vhodu v kanjon Velike Paklenice.

 
Dolina pri vhodu v sotesko, levo in desno so stene, namenjenu plezanju.

Petdesetletna tradicija alpinizma in športnega plezanja je Paklenico uvrstilo med najbolj znana evropska plezalna središča. V Paklenici traja sezona plezanja od aprila do novembra, največ plezalcev pa se tukaj zbere okrog 1. maja, ko je organizirano mednarodno alpinistično srečanje "Big Wall Speed Climbing".

Ker je zgrajena iz apnenca in dolomita, se Paklenica odlikuje z bogastvom kraških pojavov. Največji in z jamskimi okrasi najbogatejši jami sta Vodarica ter Manita peč, ki je urejena za turistične obhode. Med florističnimi okrasi Paklenice izstopa skalna vegetacija, še posebej razne vrste zvončkov, na skalovju pa prevladujeta kadulja in vresje. Na pakleniških livadah rastejo številne vrste orhidej  in perunik. Tu se srečamo z izjemnim bogastvom geomorfoloških fenomenov, raznolikostjo rastlinskega in živalskega sveta, atraktivnimi krajinami in nedotaknjeno naravo.

Pešačenje je edini način, da res spoznate Paklenico. Na območju Parka obstaja okrog 150 km steza in poti, od turističnih, ki iz kanjona Velike Paklenice vodijo do jame Manite peči, gozdarske koče "Lugarnice" in planinskega doma do planinskih poti, ki vodijo na najvišjih velebitskih vrhov Vaganskega vrha (1758m) in Svetega brda (1753). Le kdo se ne spomni zgodb in filma Winnetu? Le malokateri pa ve, da je bil film posnet kar v Paklenici in v bližnjem kanjonu reke Zrmanje (Rio pecos).

  
Oskrba koč - dvakrat do trikrat dnevo se vzpnejo z novimi zalogami,  Večka kula - stražni stolp še iz časov vpadov Turkov v te kraje. (14.-16. stoletje)

Planinski dom - na cilju se je zelo prilegla domača "travarica" iz plave rutve.

Ob obali je mesto Stari grad Paklenica, ki posrečeno združuje tako planince kot morske navdušence. Da pa je bil kraj že od nekdaj zanimiv, se lahko prepričamo na vzorno urejenih učnih poteh, kjer je opisana in poslikana cela zgodovina kraja od pračasa naprej.

Nekaj lepih fotografij na uradnih straneh.

Pa smo doma. Skoraj vsi. Kajti letošnje poletje se že od junija dalje ne (z)moremo spraviti vsi skupaj vsaj za en vikend na morje. Kar mene malo žalosti. Kar ne morem se sprijazniti, da sta otroka že tako samostojna in da imata toooliko svojih obveznosti. Ostaneta torej tamaučka, pa še tukaj se nam je zalomilo pri planiranju. Začeli smo štirje, domov smo prišli skupaj samo trije. Tako nam je letos bil naš ogromen šotor kar malo prevelik, čeprav tudi preveč prostora včasih ni slabo. Smo imeli vsaj vso kramo pod streho in ob preživeli nevihti smo lahko kuhali kar v šotoru.

Letos smo šli na morje - plavat se učit. Prejšnja leta smo bolj potovali, kot pa se namakali. Zato sva izbrala enega bolj urejenih kampov na Pagu, z lepo plažo in nasploh z vsem, kar kamp lahko premore.  Nič nam ni manjkalo, imeli smo svoj plac, urejene sanitarije, pekarno v kampu, otroška igrala, hladno pivo za vogalom...

Pa grej ga zlomka. Po treh dneh dneh smo imeli vsega dovolj. Bilo je enostavno preveč. Preveč ljudi na plaži, preveč ljudi okoli nas. Preveč dni na istem placu.

Pa smo šli.

Iskat bolj zapuščene plaže, bolj odročne kraje. Skoraj sva obupala, kajti avgusta najti svoj prostor ob Jadranu je kar hudo. Prišli smo do Paklenice, kjer ni samo pakleno vroče, zna tudi peklensko pihati. Pa so nas pritegnili hribi in smo ostali.

Takoj naslednji dan smo že lazili v hribe, soteska Velike Paklenice je čudovita in nenavadna. Poslušaš škržate, obiraš fige in se pneš do planinske koče. Našli smo tudi čisto "svojo" plažo, sicer brez sence, pa kaj bi to. Celo noč smo držali šotor, da nam ga ne odpihne burja, pa smo uživali. Kot že dolgo ne.

Pot domov smo podaljšali še z obiskom pri prijatlih, malce se je zavleklo, čas v dobri družbi prehitro teče in skoraj bi zamudili dogovorjeno uro. Pobirali smo še tavelika, ki sta se vrnila iz Bavarske.

Ja, pa še splaval je naš najmlajši. Navsezadnje lahko le rečem, da smo spet dobili več, kot smo pričakovali. 

Bili smo na morju, kar tako. Nekam smo želeli pobegniti, ne glede na deževno vremensko napoved, čeprav šolskega leta še ni konec in kljub ali pa prav zaradi vsega dogajanja v zadnjih dneh.

Zjutraj se je na Kamniškem sedlu lepo videl novo zapadli sneg, zato sem na hitro vrgla v avto še bunde. In bilo je kot v starem vicu: "Samo ja i Mujo u bundama!" Res, sedela sem v zimski bundi na tisti prazni obali, veter je pihal kot za stavo, nosilo je črne oblake, bilo je mrzlo, kot še nikoli doslej na morju. Pa vseeno čarobno lepo.

Pa tudi tekla sem lahko in ko se je zjasnilo, je bilo celo dovolj toplo, da se je večina članov naše familije šla kopat. Le kdaj smo bili nazadnje edini na plaži? Včasih v aprilu!

Pravzaprav je bil tole prav lušten pobeg.

Dan, ki ravno mineva, je bil pravzaprav povsem običajen popraznični delavnik. Pa vendar je vsak dan nekaj posebnega. Danes sem lahko preživela dan s svojimi najbližjimi; družino, prijatelji, kolegi. In ker danes Aleš praznuje in ker sem se opogumila in pričela pisati tudi sama, je pravzaprav danes poseben dan. Za vse nas.

Morje mi daje ogromno energije, zraven pa povzroča veliko dilemo. Kaj sem in kje so moje meje? Kaj me žene, da vedno znova ponavljam isto dejanje?