Ko gremo na morje na blef, drugače pravzaprav že ne znamo več, in ko se brez predhodne rezervacije namestimo na Premium Mare prostorčku, potem vemo, da je z nami spet delček sreče. Je luštno imeti skoraj privat plažo v prenatrpanem kampu in sedeti za mizico ob kavi, medtem, ko se otroka lahko kopata le nekaj metrov stran. In ko se zjutraj prvič zbudiš, te šumenje valov morja na obali tik pred šotorom zaziblje nazaj v sladek sen. Takšen vikend pobeg je le dobri dve uri vožnje stran od doma in vsakič, ko sem dol, se sprašujem, zakaj, le zakaj takih pobegov ne izvedemo večkrat.

Priznam, kampi v Istri so čedalje bolj urejeni, dostopni z avtocesto, sanitarije so čiste, trate negovane, cene pa primerljive z apartmaji. Koliko bodo še šli navzgor s cenami? Letos so cene občutno višje, 56€ na dan za takšen plac očitno ni ovira, da ne bi bile vse parcele zasedene in rezervirane večji del poletja. Torej? Se srečujemo z novim - starim trendom?  Kampiranje je privlačno in temu primerna je postala ponudba.

Še nekaj morskih fotk za vzpodbudo, da sonce sije, čeprav ga v Ljubljana z meglenimi jutri ne bo videla na obzorju.

Naš tokratni hit so bile napihljive blazine. Vikend je bil čas za dirke in borbe na morju in za krmljenje živali. Ne, na parceli nikakor nismo bili sami. Na prvem drevesu so bile črne mravlje velikanke, na drugem je svoj dom pod lubjem imel tri centimetrski škorpijon, ki se nikakor ni pustil fotkati. Preden sem pograbila aparat, se je lump vsakič znova skril, barve je pa bil tako kamuflažno rjave, da se ga na fotki tudi videlo ne bi.  Mravlje pa so neumorno iskale hrano in jo vlačile po drevesu neznansko visoko. Kje so imele gnezdo, nam ni jasno. Pa še za sladkor, kruh in ostale sladkarije niso marale, dišalo jim je samo ribje meso. Koščke tune so razgrabile v nekaj minutah, da nikjer ni bilo več sledu.

Ker je bil dan prekratek za vse norije, smo ga podaljšali še v noč. Nočno kopanje je bilo za mularijo posebno doživetje, seveda le na poznanem prostoru, v gruči in z veliko mero zmernosti. Morda se jima od vseh ponavljajočih nasvetov starcev le kaj vtisne v spomin za kasnejše čase.

Ko bomo in če bomo še kdaj barvali našo hišo, potem je moja edina želja v okna ujeti tako modrino in narediti naš dom bolj mediteranski. Glede na pričakovane podnebne spremembe, se mi morda moja želja še prekmalu izpolni.

Najprej smo bili prepričani, da ima veliko obiskovalcev kampa s sabo tudi domače živali. Najprej nas je prišel pozdraviti en črn kuža, ko smo mu dali nekaj ostankov hrane, pa nas je v hipu posvojil. Kmalu je pripeljal še blond prijateljico, sedela ali ležala sta ponavadi vsak na svoji strani vhoda v šotor in čakala. Šele kakšen dan kasneje se mi je posvetilo, da psa nista od lastnikov šotorov, ampak sta kar neodvisna prebivalca kampa. Vsake toliko jih je kdo nahranil, smo imeli pa kar nekaj težav, kako priti mimo tačrnega, saj je bil neznansko razigran. Vedno nas je spremljal do kopalnice in celo na plažo, ki spoh ni bila tako blizu, ponoči pa je z laježem odganjal vsakega, ki se je sprehajal po kampu.

Ko sem postala malo bolj pozorna na pse, sem jih kar naenkrat videla ogromno. Mesta v Črni Gori so polna potepuških brezdomčkov.

Nekateri se družijo, nekateri so osamljeni, večinoma malo zanemarjeni. Predvsem pa delujejo prijazno in nevsiljivo. Nikogar nisem videla, da bi jih preganjal. Sprehajajo se naokoli in se obnašajo, kot gospodarji svojih ulic.

Odkod so vsi ti psi? So prišli s turisti in so jih ti tukaj, namerno ali pa ne, izgubili? Na jutranjem teku, ko je bilo res malo ljudi na ulici, me je en kuža prišel prav preverit. Povohat, pogledat in ker očitno nisem bila prava, se je vrnil na pločnik in čakal naslednjega mimoidočega.  

Po eni strani strašno žalostno, po drugi pa so bili videti tako zelo svobodni!

MNE – mednarodna oznaka za Montenegro – Črno Goro

Preden smo odrinili na pot, sem po spletu iskala informacije o kampih v Črni Gori. Kaj veliko ni na voljo, najboljše informacije sem nedvomno našla na straneh Avtokampi.si, kjer so kar solidno popisani kampi. Navsezadnje jih tudi ni tako malo na seznamu. Za odločitev o kampiranju je bilo to povsem dovolj, menila sem, da težav z iskanjem le teh ne bomo imeli.
 
Žal se je kasneje, na dan prihoda v Črno Goro, izkazalo malo drugače. Iskanje prvega kampa je bilo kar težavno. Bili smo utrujeni od poti, ura je bila deset dopoldan, zato bi najraje kar zavili na prvi prostor, ki bi bil na voljo. Pa  temu ni bilo tako, ker je del kampov preprosto izginil, ostali pa so bili skriti za vrtovi brez ustreznih označevalnih tabel. Kmalu smo spoznali, da so na seznamu kampi, ki premorejo prenočiti tudi samo 50 ljudi in da gre za kampe na vrtovih privatnih hiš. Ustavili smo se v kraju Bela, pogledali en tak kamp in ugotovili, da za naš šotor enostavno ni prostora med že postavljenimi tremi prikolicami. Še polni upanja smo odšli naprej. Vendar je v okolici Kotorja, kjer smo planirali prve dni, vsak dan deževalo in teren je bil povsem razmočen.
 
Pomagali smo si tudi z zemljevidom črnogorske obale, kjer so kampi v vseh mestih celo vrisani, vendar žal teh kampov tam več ni. Tako je v kraju Morinj v Risanskem zalivu vrisan kamp Naloka, ki ga tam ni več. Namesto tega je v soseščini tale kamp, v katerem rastejo le češnje in fige. Takoj pod skalo je izvir, ki se izteka neposredno v morje.   Tuš je samo sredi travnika, ima pa čist in zaprt wc prostor. Nikjer ni bilo nikogar, zato smo si vzeli čas za malico in na pomolu smo vsi malo zadremali, dokler nas ni zbudil dež, ki se je spustil iz temnih oblakov. Za nas je bilo to dovolj, da smo se odpravili naprej, iskat bolj sončen in suh prostor. Škoda, ker bi sicer lahko bili edini gostje kampa.


 
Kamp v Tivatu je spet vrtnega značaja, zato gremo dalje proti Budvi. Po opisu sodeč je pred nami tisti pravi kamp z zelo znano plažo Jaz. Za vstop do kampa in plaže sicer računajo 2,5€, vendar smo že bili videti pravi, da nas spustijo pogledat prostor brez plačila. Najdemo potop in še na misel nam ne pride, da bi tukaj postavili šotor. Pravzaprav niti nisem mogla verjeti, da je tole res kamp. Sama recepcija ni vzbujala kakšnega zaupanja, nikakor jim ne bi prepustila dokumentov. Videti je bilo, da se tukaj sezona še ni pričela.



V Budvi oznako za kamp spregledamo in nadaljujemo proti jugu. Ob Sv. Štefanu je prva velika tabla za kamp Crvena Glavica in seveda ga gremo pogledati. Kamp ima dovolj prostora, čist wc, rastejo oljke in je nasploh zelo všečen. Vendar, kje je plaža? Lahko dobimo prostor s pogledom na morje? Zapeljemo se malo naokoli, vendar dostopa do morja ne najdemo. Smo kar visoko na hribu in to je vse.
 
Žalostni se odpravimo dalje, do mesta Petrovac. Tukaj bi po opisu morali najti tri kampe. Kamp Maslina je spet vrtni kamp in povsem poln, kampa Nada ne najdemo, sledi pa še en postsocialističen kamp ob krasni obali Buljarica. Že na daleč se vidi, da kamp nima sence, gre za dolgo vrsto prikolic ob peščeni plaži. Vendar nas brez plačila vstopnine za plažo ne pustijo niti v bližino. Čeprav jim dopovedujem, da bi želela samo pogledati kamp in da iščemo prostor, bolj so vztrajni pri plačilu. Užaljeno se obrnem, utrujeni smo in po celonočni vožnji imamo vsega dovolj. Ura je že dve popoldan, zato se odločimo, da se vrnemo na Crveno Glavico in tam vsaj prenočimo. Ko se lepo namestimo pod stare oljke in začno otroci moledovati za kopanjem, se le pozanimamo, kako do plaže. Le ta je dostopna po ozki, strmi stezi, za katero potrebuješ superge, nikakor šlapic za na plažo. Vendar smo po desetminutni hoji nagrajeni z eno najbolj čudovitih plaž tik ob Sv. Štefanu. Na drugi strani skale, nekaj deset metrov stran zaračunavajo dostop in ležalnike petičnim gostom, mi pa imamo takorekoč to isto plažo povsem zase.

Navsezadnje nam postane tukaj tako všeč, da tu ostanemo kar dobro polovico dopusta. Kamp je povsem primerno izhodišče za vsakodnevna potepanja po okoliških krajih. Plačilo za tri odrasle in dva otroka (ja, naš tavelik tamau že šteje k odraslim), šotor ter avto znese 19€ na dan. Vsekakor zelo ugodno, če pomislim na cene, ki smo jih že plačevali po "lepi naši" in drugje.
 
Po prvotnem planu smo bili namenjeni v kamp na Žabljaku, ki je na 1.200 m nadmorske višine. S sabo smo imeli tudi vso planinsko opremo. Vendar nas je vsakodnevni dež odvrnil od te namere. Če samo pomislim na Kamniško sedlo v dežju, potem me pač ne drži odkrivanje neznanih vrhov Bobotovega kuka. Ko nam je dovolj grozečega vremena, sledimo vremenski napovedi in nekaj zadnjih dni preživimo še na edino sončnem jugu.
 
Med potjo na jug smo seveda pregledali še ostale kampe. Glede na opis smo veliko pričakovali malo naprej od mesta Bar, v zalivu Utjeha, kjer se nahajata istoimenski kamp in kamp Oliva. Bistvene razlike med njima ni, sta le sosednja vrtova s prepolnimi kotički na prepolni obali. Sanitarije so skorajda vzorne, le neznanska gneča na obali (trgovine, barčki, kioski) in v samih kampih, ki sta neposredno ob morju, nas odvrne od kampiranja. Prostor enostavno ni primeren za nas. Navajeni smo na več prostora, kar želimo tudi razložiti lastniku, ki pa nikakor ne razume, kaj dejansko pogrešamo.  Da bi nas prepričal, umakne celo svoj avto in nam ponudi še meter več prostora.
 
Sonca je bilo za vzorec, povsod naokrog je deževalo, tudi v Ulcinju, le na Veliki plaži je bilo suho. Čisto na koncu Velike plaže je kamp Ada, zelo znani FKK kamp, ki leži ob reki Bojani. Tu se naša pot konča, kajti naprej je le Albanija. Raje obrnemo in se ustavimo malo južneje od Ulcinja v kampu Tomi, kjer nas pričaka prostor, velik za cel pašnik.

 
Ko izvemo, da se lahko utaborimo kjerkoli želimo, je veselje popolno. Vendar presenečenjem kar ni konca, saj kmalu ugotovimo, da smo dejansko na prostoru, ki lahko služi kot pašnik. Okoli nas se namreč zgrne čreda ovac, ki pa je na srečo samo v prehodu do boljšega travnika v bližini. Za njimi prilezejo mimo še želve in otroci so že evforično navdušeni nad ponudbo tega kampa. Cena kampa za vseh pet oseb, skupaj z opremo, celih 15€ na dan!
 
Kar pa se mi zdi bolj zanimivo, je, da smo tudi tukaj na privat vrtu, le da je ta malo večji. Čez ograjo pa je ogromen kompleks, ki propada. Nekdaj kamp Neptun, ki je bil v bivši Jugi ponos Črne gore in Velike plaže. Kako se s časom vse spremeni. Kdo je lastnik, zakaj je vse zaprto? Spet ena tistih, še vedno neizkoriščenih priložnosti, ki jih srečujemo skorajda na vsakem koraku.

 
Nekaj nostalgičnega je v zraku. Nekaj minutni sprehod do plaže naju spominja na čase naših šolskih kolonij.
 

____ Ostali naši zapisi iz popotovanja po črni Gori

Črna Gora,  Brezdomci,   Mavzolej,   Družinski biseri,   Razdalja,   Par zanimivih,  Črna Gora drugače,  Prihod

______  Še bomo šli!

Črna gora je polna nasprotij in drugačnosti. Prepričana sem, da bi v notranjosti dežele lahko srečala še en nov svet, ker pa nam vreme z vsakodnevnim dežjem ni dopuščalo spoznati Durmitorja, smo ostali ob obali. Obiskali smo le Cetinje in Lovčen, bili na prostoru odkoder se gleda Črna gora in kjer je večno počivališče pesnika in njihovega kulturnega in verskega vodje Njegoša.

  

So pa zato tisti kraji naokoli že poznani po domačem pršutu in črnem vinu. Pri spustu z Lovčena smo se želeli ustaviti samo zaradi kave. Pa smo nazadnje kar pospravili hlebec domačega kruha z mladim sirom ob obilnem pladnju pršuta in črnega vina. Za sabo in za domov smo vzeli še popotnico in možakarju, ki je vse to ponujal v prikolici ob gozdičku se je smejalo še cel dan. Sem prepričana, da smo mu zapolnili tedensko kvoto za preživetje. Ima pa možakar svoje sanje. Želi postaviti svoj kamp, eno prikolico že ima. Malce ima še težave, kako bi s tekočo vodo, ampak to so že obrobne stvari.

Severni priobalni del ima lepa mesta polna turistov in je primeren za upodabljanje na razglednicah. Še kakšno leto bo Sv. Štefan zadržal takšno podobo, nato pa ga bo čas začel neusmiljeno radirati, tako kot briše vse, kar ne negujemo in zanemarjamo. Tale starodavni otoček je namreč prodan neznani Singapurski družbi, ki že tretje leto ne naredi prav ničesar. Pred vhodom je tabla, da je zaprto zaradi gradbišča, vendar tam ni nikogar. Zraven je prodana tudi Kraljičina plaža, ki je rezervirana za peščico ruskih vplivnežev in tako ostaja domačinom in turistom samo pogled na neko neizkoriščeno priložnost, ki pa še zdaleč ni osamljena.

Bolj ko gremo proti jugu, bolj se dežela spreminja v nekaj nedoločjivega. Saj se gradi in se novo meša s starim, pa vendar je občutek popolnega nereda tako močan, da zabriše še zadnje sledi urejenosti. Tukaj se ne postavlja objektov zaradi turistov. Tukaj živi tista manjšina. Več kot 70% prebivalstva živi v diaspori (tak izraz uporabljajo). To pomeni, da ima vsaka družina nekoga oziroma več njih v tujini. In vsi ti se vsako poletje vrnejo na dopust v rodni kraj. In med vsemi turističnimi tablicami z Norveške, Švedske, še mnogo več iz ZDA, opazimo tudi kakšno iz Slovenije. In ko nas sprašujejo odkod smo, je obvezno še podvprašanje; Dali rodom iz Ljubljane? Ker je odgovor seveda pritrdilen, jim nekako ni jasno, kaj torej počnemo tam, med mošejami - v Ulcinju.

Nam je pa vsa ta drugačnost tako zelo všeč, da lahko samo rečem, da se zagotovo vrnemo.

Danes smo se več ali manj vsi odpravili v službo.

Medtem, ko se eni stiskamo v pločevini, čakamo v kolonah, da na koncu lahko sedemo za zaprto okno širnega sveta, se drugi odpravijo takole; sami in svobodni.

Saj se zavedam, da sem pozimi še kako hvaležna za vso toploto in varnost, pa vendar zavistno pogledujem nanj in na njegov ulov.
Kaj bo za kosilo danes?

Lignji in sipe, ki spuščajo neverjetne količine črnila.

Dva dni morja, sonca in plaž. Čakaj, saj je november. Torej, dva dni gledanja morja izza stene v konferenčni dvorani. Šmrc. Pa tako lep dan bi bil,...

Sedaj je že znano. Ob zadnji napovedi vremena za ta vikend, mrzlo bo in deževno, vem, da so mi bili dani zadnji dnevi pravega poletja, da sva jih (s tamaučkom) lahko preživela na morju. Mali je potreboval čas za okrevanje in vabilo none je prišlo ravno v pravem času. Pa sva se, takorekoč čez noč spakirala in odpeljala, soncu naproti.

 **** kamp Kanegra

September, če je sončen seveda, je čudovit. Sonce ne pripeka ampak boža, voda ni ledena, ampak se z vanjo zliješ z vsemi čuti, ki jih premoreš. Edino dnevi so pa tako kratki. Ob osmih je že noč in smo hodili spat s kurami in vstajali zgodaj, zgodaj. Vsaj meni se je ponudila možnost, da jutranje urice do pravega dne izkoristim zase.

 soline v ranem jutru

Tako sem dodobra raziskala vse poti v okolici kampa. Ob požaru dve leti nazaj, je bil kamp takorekoč odrezan od sveta, saj je bila edina pot zajeta v plamenih. Po tem dogodku se je marsikaj spremenilo. V dobro seveda. Nad kampom so naredili oziroma razširili novo pot, ki je sedaj prvenstveno namenjena rekreativcem, v primeru požara pa lahko služi tudi kot naravna pregrada (pot je zelo široka), omogoča pa tudi dostop do kampa iz večih smeri. Gre tudi za del Parenzane - poti prijateljstava in zdravja, poti ki je speljana po nekdanji trasi ozkotirne železniške proge med Trstom in Porečem, imenovanim Porečanka ali Parenzana. Pot se vije nad Piranskim zalivom, kjer je čudovit razgled na slovensko obalo in Alpe v notranjosti.

Žalosten pa je pogled na opustel zaselek, ki ga narava jemlje nazaj, nekoč pa je bilo tole prekrasno bivališče.

Tako blizu, tako enostavno je lahko. Toliko lepote, toliko sonca je najti tu. Pa se tako težko sami odločimo in gremo iz te naše kotline.

Vsaj podaljšan vikend sem in tja. 

Kaj prehitro bomo spet nazaj, ...

Pa sem končno spet doma. Veliko (slikovnega) materiala imam, za kar nekaj časa bom zadoščalo.

No, na tole sem najbolj ponosna:

Ker:
- je bilo potrebno ob 5h vstati,
- se potiho preobleči,
- preteči nekaj km do razgledne točke,
- počakati na sončni vzhod,
- rešiti težave s fotoaparatom,
- priti na zajtrk, kot da se nič ni zgodilo.