Ste se kdaj že spraševali, kam z odvečnimi oblačili? Sama sem do sedaj dokaj uspešno praznila omare, tako, da sem čakala na razne humanitarne akcije. Spomnim se problema ob valu beguncev v Slovenijo, pa zbiralne akcije za Šri Lanko ali pa lanske ujme.
Kaj pa v času, ko nas na srečo ne pretresajo ravno naravne katastrofe, ki ne izbirajo ne časa ne kraja? Takrat oddaja oblačil sploh ni več tako preprosta.
Poznam starejšo ženo, ki zbira, opere in zlika ogromno oblačil, saj meni, da je veliko ljudi, ki oblačila potrebujejo. Vendar jih sama ne more nikakor oddati, saj se ji je zveza z zdravnikom, ki je skrbel za ljubljanske brezdomce pretrgala zaradi starosti. Oblačila je shranjevala, nihče pa jih ni želel sprejeti.
Pravzaprav nisem mogla verjeti, ko sem se tudi sama prepričala, da tudi Rdeči križ ne zbira več oblačil, saj meni, da ima prevelike stroške z najemom prostora in osebja. Seveda, treba si je vzeti čas, zadeve prepeljati, pregledati, razdeliti...

Vem pa za ljudi, ki ta oblačila dejansko potrebujejo. In tako sem postala priložnostni distributer, saj ne morem še jaz zamahniti z roko in odvrniti naj jih vrže v smeti. 

Sva bila na Festivalu kamping&karavaning.

Le zakaj?

- ker lahko prodava hišo, pa še ne bo dovolj, da bi se vozila naokoli takole:

- je bilo pa vseeno lepo pogledati nove oblike:

- ker lahko že sedaj svoj avto spremeniva v priročen avtodom, (slika je iz kampa ob Blatnem jezeru), sva se odločila, da še nekaj časa ostanemo kar na svojem.

Zanimiva umetnina, ki visi na šolskem hodniku, je delo "naše" skupine pri likovni delavnici.

Za ustvarjanje kontrastne slike so si izbrali temo subkultur, ki že same s svojimi kontrasti nanje v tej najstniški dobi tudi najbolj vplivajo.

Vsekakor zanimivo, saj sama o tem nisem veliko razmišljala. Pa bi čisto lahko imeli doma kakšnega skinheada ali pa emota. Dokazovanje in iskanje svojega mesta je del odraščanja, procesa, ki pa zna trajati tudi mnogo dlje od znanstvenih teorij.

Čas roditeljskih sestankov je precej stresen čas. Ta teden imam kar dva. Kljub temu, da sem se enkrat, ko sta bila še v osnovni šoli zarekla, da na sestanke take sorte v šolo ne pojdem več, se vsake toliko le premislim, prebijem najmanj dve uri ob poslušanju učnih programov in diagramov uspeha celotnega razreda in nato vedno znova razočarana zapustim šolska poslopja.
Na sestanke hodim predvsem zaradi mojih otrok samih. Čeprav jima zaupam in vem, da mi povesta kaj se dogaja, bi mojo navidezno brezbrižnost do skupinskih seans utegnila razumeti narobe. Če pomislim, moji starši nikoli niso prestopili praga srednje šole. Bi bilo kaj drugače, če bi? Moja srednja šola je bila zame skoraj najtežavnejše obdobje. Ker sem se morala sama dokopati do novih spoznanj, o katerih v rani mladosti nisem niti slišala, kaj šele doživela. O razdelitvi družbe na sloje, o VIPih takšnih in drugačnih, o primernosti in neprimernosti določenih ljudi. Več ali manj sama razočaranja in takrat sem vedela, da mi moja starša pri tem ne bi (z)mogla pomagati in sem njuno odsotnost celo odobravala.
Kaj pa dandanes? Mislim, da je drugače. Da sta sposobna sprejemati svet z drugačnimi očmi, kot sem bila sama. In da sta sposobna sprejemati tudi drugačnost in se celo zavzemati za pravičnost.
In zakaj govorim o stresu? Kljub temu, da sem bila nekoč tudi v svetu staršev, še vedno skušam vsaj razumeti svet šolnikov. Verjamem, da je njihovo delo drugačno in naporno, pa vendar imam še vedno občutek, da stojimo vsak na svojem bregu. In počutim se kot šolarka, ki ni naredila svoje domače naloge.

Kaj naj rečem drugega, kot, hvala vam prijatelji, da ste preživeli ta vikend z mano.

3,2,1,...samo še enkrat spat, pa bo!

Ponavadi se taka novoletna srečanja dogajajo v dogodkov prepolnem decembru.

Naša družba pa se že kar tradicionalno dobiva raje januarja, ko so glavni pretresi okoli prazikov že krepko za nami. Bilo je prav prijetno, le dež, ki me je izdatno zalival celo pot, je bistveno zmanjšal mojo hitrost gibanja proti domu, vseeno pa ne tako zelo, kot predori pod Trojanami, kjer je že kar konstantna omejitev hitrosti na 60 km/h. Pravzaprav je vožnja s prisiljeno omejitvijo in z dolgo kolono za mano ravno tako neprijetna, kot vsi tisti junaki, ki kljub omejitvi drvijo po levem pasu z nezmanjšano hitrostjo. Dve skrajnosti, ki ne pomenita nič dobrega. Pa srečno pot!

Sinoči sem pustila zapis na blogu o tem, kako zadnje dni samo pečem potice za srečanja, ki sem mi vrstijo, ker se drugega enostavno ne spomnim, ali pa sem rahlo že obsedena s kokosovo potico.

In zjutraj je bila prva stvar, ki sem jo naredila, ta, da sem sinočnji post zbrisala. In potem sem bila jezna nase še cel dopoldan.

Zakaj se mi zvečer nekaj zdi tako kul, da to celo zapišem,  po napol prespani noči se pa se zjutraj zbudim s povsem drugačnimi občutki in začnem analizirati in secirati in se sekirati za zadeve, ki so že zdavnaj mimo. Ta moja jutranja hiperaktivnost gre še najbolj na živce Alešu, saj jaz takoj ko odprem oči, začnem z najbolj nemogočimi temami, načrti, lahko za leta vnaprej in podobno navlako. Medtem sem se že naučila, da o tem vsaj molčim, vsaj dokler ni prva kava za nama.

Današnji primer, ko se mi je zdelo, da se v vsesplošni draginji ne gre ravno hvaliti s poticami (saj če za kruh nimajo, pa naj jedo potico) lepo karikira mojo negotovost glede objavljanja določenih tem. Nikoli se tudi nisem imela za gospodinjski tip, pa vseeno pišem o kuhariji,  namesto o vsem, kar se mi medtem podi po glavi.

Koliko dejansko odkrivam o sebi? Selektivno izbiram teme in ustvarjam virtualno podobo. Koliko sem iskrena? Priznam, da ne napišem vsega in čeprav sem tudi sitna in  slabe volje, pa jezna in vzkipljiva, tega ni na blogu.

Morda bi morala spremeniti svoj slog? To bi bila že nevarno novoletna obljuba, zatorej raje ne obljubljam,da bom pisala tudi o tistem jutranjem, ki me razburja. Danes so na primer po radiu ponujali kilogram, postrežno za x €? Kdo sploh pride v trgovino in zahteva kilogram, postrežno?  Ali pa najavili senzacionalno novico, da se bo predsednik moral seliti. Zakaj že? Kolikor vem, gre le za predlog vlade, ne njega osebno. Vseeno se mi zdi, da novinarji poberejo malo tu, malo tam, nekaj novic dodajo prejšnjim in zmečejo vse v en koš.  

Ma,  obrača se mi ob branju ali poslušanju vsega, kar nam ponujajo (postrežno). Sploh pa na taka jutra, kot je bilo današnje, pa potice gor ali dol.