Bilo je 10.10.10 ob 10h in 10 min in mi smo veselo poplezavali po stenah Gamsovega skreta in bil je dan, kot si ga vsak planinec lahko samo želi.
Priti še letos na Skuto je bila moja želja, prav nič skrita ali tiha, le pravi vikend s pravim vremenom je bilo treba počakati. Ker je v soboto odpadel načrtovan pohod po Koželjevi poti, smo zadnjo generalko za Krtinski izziv opravili že v soboto, nedelja pa se je v koledarju pokazala kot prosta vseh obveznosti.
Že v četrtek smo se z Markom prav na hitro dogovorili, da gremo nekam in ker naju že nekaj časa pregovarja, da opraviva vzpon čez Gamsov skret, katerega je letos kar dodobra spoznal celo brez jeklenic, je bil naš cilj kar kmalu dogovorjen. Na Skuto!
Za razliko od Aleša, ki od skrbi nad morebitnimi nevarnostmi na poti, zadnji noči skoraj ni prespal, sem se jaz pohoda veselila kot že dogo ne. Tako mirna sem bila in tako jasno mi je bilo, da bomo prišli na vrh, kajti bil je pravi dan za v hribe. Na vsakem vrhu se je trlo obiskovalcev, še tako odročno pobočje tokrat ni bilo osamljeno. V dolini megla, ki se ni dvignila do enih popoldan, sledovi prve slane v dolini Kamniške Bistrice, mi pa v sončku že od vznožja naprej. Kljub temu, da sem nosila poln nahrbtnik z bundo, termo puloverjem, rokavicami, je bila edina stvar, ki sem jo pogrešala, dodatna majica s kratkimi rokavi.
Sonce, toplo sonce nas je spremljalo, nas grelo, sušilo travnata pobočja in skalnate poti, da je bila hoja en sam užitek. Verjamem, da so bile idealne razmere tiste, ki so mi dajale lažni občutek varnosti. Kljub temu, da smo hodili tako po markiranih poteh kot brezpotju, da je del poti kategoriziran kot zelo zahtevna pot, sem pot prehodila zlahka. Letošnji trekingi smo mi pustili nekaj kondicijske pripravljenosti, le zakaj tega ne morem unovčiti tudi pri teku? Tam pa sem vsakič znova popoln začetnik.
Osem ur in pol smo porabili za celotno pot z vsemi postanki, od žičnice, kjer smo kljub novi prepovedi pustili avto, prek Gamsovega skreta do markirane poti na Štruco in naprej na Skuto, ter nazaj mimo novega bivaka pod Grintovcem do Kokrškega sedla s sestopom na izhodišče.
Prvi vzpon je dokaj položen, spremljajo nas čudovite barve jeseni. Nad gozdno mejo se tudi teren prične vzdigovati in tempo hoje po stezi malce upočasnimo. Pred nami in za nami pa planinci, sami ali v skupinah, vsi pa presenečeni nad množičnostjo obiska v tem koncu.
Ko dosežemo steno Kogla se je treba potegniti tudi malce z rokami na poličko, kjer je z jeklenico varovana pot, dokler ne dosežemo spet travnatega pobočja. Pot je še bolj strma, tokrat suhe trave nam omogočajo stabilen korak, dokler ne pridemo do klopce z že znanim napisom. Res se nam je smejalo. Pred nami pa je bil napornejši del, izbrali smo namreč ravno prečenje po strmem melišču in kar nekaj časa je trajalo, da smo dosegli markirano pot, ki vodi na Štruco.
Od tam navzgor nas pa vodi lepa označena pot, ker pa je brez varoval, previdnost tudi tukaj ni odveč, ampak do vrha Štruce ni daleč. Malce pod vrhom se z Markom razidemo. On se je obrnil nazaj, prepeljal naju je do poti in gre naprej po svoje, midva pa sva čez dobrih petnajst minut že na vrhu Skute. Razgledi pa do morja. Nad meglo se lepo vidijo pobočja Nanosa, Snežnika in celo Učke in kar ne morem se nagledati vseh bližnjih vrhov.
Nazaj grede sva iskala vodo, na katero opozarja napis na skali, vendar je bilo vse suho. Verjetno ni pravi letni čas. Pot naju je vodila še enkrat čez melišče, tokrat prečno in ni enostavno zadržat ravnovesja na drseči podlagi. Malce naprej pa smo ponovno sredi ničesar. Dolgi podi in okolje kot na luni.
Tukaj gre pot tudi mimo novega zavetišča, ki je enkraten. Ličen, urejen, čist. Več o njem bom napisala v enem naslednjih prispevkov. Le viden ni ta bivak in kdor ne ve, kje je, ga težko opazi, res se zlije z okolico. Morda rdeča barva bivakov, ki jo uporabljajo naši sosedje čez mejo, ni tako zelo napačna.
Še sveže izkopane sledi svizcev vidiva in spomnim se, kako so nam pozirali na planini Pecol. Tam so tako vajeni ljudi, da se sploh ne vznemirjajo več.
Malce pred Kokrškim sedlom sva še počila v mehki travi. Sonce je še vedno grelo, sence pa so se občutno daljšale in pozna se, da je jesenski čas. Takoj, ko sva od Cojzove koče zavila navzdol, je pričelo neusmiljeno mrzlo pihati in pot v dolino se mi je neznansko vlekla. Za sestop sva potrebovala mnogo več časa, kot sva načrtovala, saj so bile noge že kar malo utrujene.
Nič več se nisva ustavljala, kar domov, kjer so naju že nestrpno čakali otroci, sva se zapeljala. Pravzaprav je bil tole vikend najine obletnice. Lepo sva jo preživela.