Ko danes gledam koliko snega je čez noč vrglo na Kamniško sedlo, se mi samo smeji. V soboto je bilo namreč tako lepo jutro, ko sva še pred soncem uspela doseči greben na sedlu. Snega je bilo le za vzorec, koča zaprta zaradi prenove, ljudi pa za preštet na prste ene roke.

 obsijana Brana

Letos prvič in zagotovo ne zadnjič.

 Pogled v lepo Logarsko dolino.

Kar hitra sva bila, tokrat le nekaj minut več kot dve uri do vrha, od koče v Kamniški Bistrici. Drugič morava manj klepetati.

V nedeljo pa na Blegoš!

 vodilna skupina

S ŠD Krti smo šli, po dolgem času spet malo v hribe. Moj drugi uradno voden pohod, z mentorjem Jernejem. Sem mu zelo hvaležna, da si je vzel čas in šel z nami.

Sem postavila šest otrok na čelo skupine, da bi uravnavali tempo in bi skupina hodila počasi. Pa so nas tile pregnani fantolini in punce tako hitro peljali na hrib, da smo bili en, dva, tri, pri koči.

 koča na Blegošu

Še nekaj malega navzgor in že smo na vrhu. Razgledi so z Blegoša fantastični.

 Blegoš

Vrnili smo se po poti Rupnikove linije. Gre za sistem utrdb ali bunkerjev, ki so jih zgradili v Kraljevini Jugoslaviji pred drugo svetovno vojno kot obrambno črto pred Italijani, ki pa nikoli niso služili prvotnemu namenu.

 Rupnikova linija bunkerji v gozdu

Na prelep sončen dan se je 28 zadovoljnih pohodnikov malo pred večerom vrnilo v Krtino. Še bodo šli!

Album

Pri takih temperaturah in soncu pač ne gre ostajati doma. Zato se mi pridno potepamo in zanemarjamo urejanje hiše in okolice. Naju je danes že začelo resno skrbeti, kdaj bo prišel tisti čas, ko bomo ostali doma in malo grabili in lopatali, pomivali in kuhali.

V nedeljo smo jo mahnili do Zasavske svete gore. Z našega, severnega konca je tako blizu, da me je resno presenetila lahkotnost dostopa. Malo več kot pol ure smo potrebovali iz Viderge. Ravno prav za našega post Šentiljčana. O tem bo še veliko povedal kar sam.

Višarje? Ne, Zasavska sveta gora.

Danes smo se pa podali na Malo planino. Sva se bala, če bo za Leandra tole preveč.

Iz Stahovce do Sv. Primoža, potem pa mimo planine Kisovec do Male planine, direktno na kosilo v Domžalski dom. Bojazen je bila seveda povsem odveč. Mali je šel gor s takim tempom, da sva ga komaj dohajala, kosilo pa je bilo res izvrstno.

Ke sije sonce tako močno, izginjajo še zadnje zaplate, zato je treba sneg izkoristit in se kepat, nagajat in mavžat.

Saj, za to vendar gre!

Ko sem na FB objavila povezavo na moj prispevek o planinskih oznakah, se je oglasila Polona in komentirala, da pa na Krimu lahko najdemo trikotne belo rdeče oznake. Kaj takega seveda še nisem videla in nisem mogla zdržat več doma. Že čez dva dni smo jo mahnili na Krim preverit, kaj od teh govoric je res in kaj ni.

Začelo se je dokaj vzpodbudno. Pot iz Strahomera prek Strmca je lepa, kamnita, uhojena in strma in zdelo se je, da bomo gor kot bi mignil.

Pa se je potka zožila, dosegli smo oblačno mejo, ki je čepela na hribu in se ni ganila nikamor. O kakšnem soncu ni bilo sledi, le ivje in mraz okoli nas.

Meni se je moj zobobolni teden precej poznal. Kar naenkrat nisem imela ne volje ne moči, da bi z normalnim tempom nadaljevala pot. Zamotana okoli ust, zameglena v tišini gozda, stopajoč po ozki sneženi potki v hrib. Zraven pa table, ki so označevale pot na Krim. Krim 50 min, Krim 45 min, Krim 30 min, Krim 25 min... Prav zares zbijajo moralo do vrha, ki ga ni bilo ne za prvim ne za drugim ovinkom.

V kočo bi se skoraj zaleteli. Vidljivost je bila na psu, preverite na fotki. Vidite psa, vidljivosti pa ne?

No, v koči je bilo živahno, ljudi pa toliko, da smo komaj dobili prostor. Je pasalo skromno kosilce. Za kaj več nismo imeli, saj je zadnji bankomat na poti, na Igu, pač zatajil in sva zbirala zadnji drobiž po žepih, da sva plačala zapitek.

Smo se pa spomnili oskrbnice in oskrbnika, včasih videna na Kališču. Smo se začeli pogovarjati in sem seveda vprašala, če kaj vedo o nekih trikotnih oznakah tu naokoli. Pa so zmajali z glavo in me predstavili trem markacistom za sosednjo mizo.

Povprašala sem še njih in tudi ti niso nič vedeli povedati o kakšnih trikotnih oznakah, belo rdečih, ki naj bi bile na Krimu. Takrat sem se z Loni že malce pregovarjala v mislih, pa je šla nedeljska tura torej po megli navzdol.

Nazaj grede smo obrnili bolj desno, torej po poti čez Kramarco in čez nekaj časa, nekje sredi poti, ko se le ta približa daljnovodu, jih zagledam. Skoraj na vsakem drevesu je narisan trikotnik! Belo rdeč, velik. Oznake so nove in stare, vse polno jih je in nikakor mi ni jasno, kako nihče v koči tega ne ve.

Vsekakor me je presenetila velikost slikarij in odločena, da temu pridem do konca, se doma takoj spravim iskat in tudi takoj najdem. V lanskem glasilu občine Ig lepo pozivajo vse občane, da upoštevajo triopane, trikotne oznake za skupni in skupinski lov, saj se je lovska sezona oktobra pričela in bo trajala do konca leta. Eureka!

Če prav razumem vse tole, se na področju poseke pod daljnovodom vrši skupinski lov v lovski sezoni. In da nadebudni planinci ne bi tekali kar sem ter tja skozi podrast in bi bil kdo ob vršičke svojih rogov, so vrli lovci narisali opozorilne table. Samo, ko bi to povedali še v planinski koči, bi opozorilo verjetno še bolj zaleglo.

Tako smo našli, kar smo iskali in se pomirjeno vrnili domov. Z venčkom bršljana v roki. Ta ni lovska.

Vsi, ki kdaj zahajamo po planinskih poteh, smo zelo veseli vsake pomoči, kar oznake planinskih pot nedvomno so, ki nam pomaga pri orientaciji in usmerja našo pot proti zadanemu cilju. Zavedati se moramo, da uporabljamo planinske poti na lastno odgovornost, zato je pomembno, da pomen oznak dovolj dobro poznamo.

V Sloveniji so planinske poti, ki so v domeni Planinske zveze Slovenije in njenih društev, označene z osnovno Knafelčevo markacijo, rdečimi usmerjevalnimi tablami, rdečimi puščicami in napisi na deblih oz. skalah. Skupna dolžina poti je 7.000 km, za enotno označevanje poti pa skrbi že 785 registriranih markacistov.

Markacije

Vsem znana oznaka planinske poti je belo rdeča markacija imenovana tudi Knafelčeva markacija*. Praviloma je narisana na desni strani naše poti proti cilju, če je le možno, v višini oči. Z markacijami se lahko označuje samo tiste planinske poti, ki so vpisane v evidenco o planinskih poteh.

*ALOJZ KNAFELC (Novo mesto, Šmihel, 23.6.1859- Ljubljana,26.4.1937) planinec in kartograf, ki je večino svojega prostega časa namenil označevanju planinskih poti. Poleg markacij je skrbel tudi za kažipotne table. Te je naročil pri mizarju, slikarski posel pa je opravil sam. Sam je tablice tudi zanesel na predvideno mesto in jih tam tudi pritrdil. Vodil je točen seznam takih tablic  z zaporednimi številkami. Seznam se končuje leta 1936 s številko 466. Po njem je markacija dobila svoje ime.

 belo rdeča markacija - s številko 1 označuje Slovensko planinsko pot

Dodane oznake poti

Poleg standardne markacije se uporabljajo tudi dopolnjene markacije, ki imajo dodano oznako poti. Domači in tuji planinci med najbolj priljubljene uvrščajo Slovensko planinsko pot, ki vodi od Maribora preko hribov in gora do Jadranskega morja. Ta pot je označena s Knafelčevo markacijo: bel krog z rdečo obrobo in majhno številko 1. Zasavska planinska pot pa ima preko markacije črko Z.

Za označevanje Evropskih pešpoti E6 in E7 se uporablja markacija, ki je po obliki in velikosti enaka Knafelčevi markaciji s to razliko, da je v sredini rumena pika obdana z rdečim kolobarjem.

 rumeno rdeča markacija evropske peš poti

Zimske markacije so približno pet metrov visoki drogovi, ki imajo na vrhu pritrjeno rdečo puščico, ki služi tudi za orientacijo, saj kaže v smeri proti naslednjemu drogu.

Na naši severni meji lahko naletimo tudi na klasično belo rdečo markacijo, ki je obdana z zelenim kolobarjem.

 belo rdeča zelena avstrijska markacija 

Večkrat na poteh vidimo različne rumeno zelene (včasih napačno uporabijo tudi rumeno modre) kombinacije, ki označujejo gozdne učne poti.

Zelo velikokrat pa se lahko srečamo z razvejano mrežo Poti kurirjev in vezistov NOV Slovenije, ki so označene z rumeno modrimi markacijami. Modra barva predstavlja telekomunikacije, rumena pa pošto.

 rumeno modra markacija Poti kurirjev in vezistov NOV Slovenije

Smerne table

Oznake na Smernih tablah so zelo pomembne. Vedno preverimo oznake za zahtevnost in predviden čas hoje in nadaljujmo po tisti poti, za katero smo prepričani, da je res prava za naše sposobnosti in opremo, ki jo imamo s seboj.

Oznake za zahtevnost

LAHKE POTI – brez pomoči rok, omogočajo varno hojo tudi manj izurjenim

Δ ZAHTEVNE POTI – mestoma si moramo pomagati z rokami, uporaba varovalnih naprav ni nujno potrebna

Δ ! ZELO ZAHTEVNE POTI – uporaba rok je nujno potrebna, primerna za dobro izurjene in fizično pripravljene planince, pogosto so potrebni cepin, dereze ali čelada

 smerne table

Table so postavljene na lesene ali kovinske drogove, le v skrajnem primeru lahko usmerjevalne table pritrdimo na drevesa, saj s tem poškodujemo tako rastoče drevo kot samo tablo.

Primer napačno postavljenih označevalnih tabel za regijsko mrežo tematske poti  po Gorjancih in stara označevalna tabla na Krvavcu.

Žigi in skrinjice z vpisnimi žigi na vrhovih

 skrinjica z vpisno knjigo

Ne le, da nam je v veselje zbiranje žigov z vrhov, zraven so ponavadi priložene vpisne knjige, kamor zapišimo svoj prihod in smer odhoda. Takšen vpis nam lahko reši življenje, saj v primeru, če bi šlo karkoli zelo narobe, omogoči reševalni ekipi najti našo sled.

Kamniti možici

Marsikatero neoznačeno potko in vrh krasi večji ali manjši kupček naloženega kamenja, ki mu rečemo možic in je ena prvih znanih markacij v naših gorah.

  kamniti možic

Varovalne naprave

Varovalne naprave se glede na način izvedbe razvrščajo na lesene varovalne naprave, med katere sodijo ograje, lestve, brvi in mostički ter
jeklene varovalne naprave, med katere sodijo klini in žične vrvi.

   lestev in jeklenica

Dodatne oznake

Ravne in lomljene rdeče črte, rdeče ali bele smerne puščice,

 oznaka za vodni izvir

napisi na deblih ali skalah,

Druge oznake

 oznaka za prisotnost medveda na Snežniku

 roža na vrhu označuje smeri in oddaljenost sosednih vrhov

Pozorni moramo biti, da nas ne zavedejo gozdarske oznake (dvojne rdeče črte na deblih), ki označujejo meje gozdnih oddelkov ali katastrske meje in so lahko zelo podobne rdečim smernim črtam.

 gozdna oznaka

Če opazite varnostne trikotne označbe (triopane), se področju za oznakami od oktobra do decembra raje ognite, saj nakazujejo področje in smeri skupinskega lova. Najdemo jih tudi na pobočjih Krima.

 trikotna markacija je lovska oznaka

Oznake za tematske pohodne poti

Kdor želi res spoznati Slovenijo, mora z glavnih cest skreniti po tako imenovanih tematskih poteh. Vključno z gozdnimi učnimi in turističnimi potmi jih je označenih preko 380. Speljane so po posameznih turističnih destinacijah ali v lokalnih okoljih, kjer premorejo znamenitosti različnih tematik.

 rumena markacija - z zeleno označena učna pot

Ko tematska pohodna pot zapusti planinsko pot, se namesti tabla za tematsko pohodno pot in uporabljajo se belo rumene markacije, naravoslovne učne poti pa se običajno označujejo z zeleno rumenimi markacijami.

Včasih pa nas preseneti še kaj bolj ljubkega, kot je naprimer tale srčkasta markacija. Za zaljubljene?

 "Valentinova markacija"

Viri:

Zloženka PZS; Oznake na planinskih poteh
Gore-Ljudje.net; Dušan Škodič, V gore brez vodnika?
Gore-Ljudje.net; Franci Savenc, Pot kurirjev in vezistov
Gore-Ljudje.net; Bruno Fras, Po sloveniji po dolgem in počez
Evropsko teritorialno sodelovanje; Študija o označevanju in vzdrževanju tematskih pohodnih poti
Planinsko društvo Jesenice; Tone Tomše, Knafelčeva markacija in zgodovina poti
Alpinistična šola AO Črnuče; Priprava in izvedba ture
Zakon o planinskih poteh; Pravilnik o označevanju in opremljanju planinskih poti
Mostiščar, oktober 2010; glasilo občine Ig
Turistično društvo Kebelj; Kebeljska transverzala

** trikotne oznake ter belo rumene oznake tematskih poti so v prispevek vpisane naknadno

Za kratek dopoldanski pobeg je šlo. Ko gre najmlajši za nekaj ur od doma, midva pa na hrib. Ne predaleč, ravno prav, torej do Doma na Kisovcu in nazaj.

Stahovica - Primož - Kisovec; lepa, nežno zasnežena, malce drseča pot, ki se vije večino časa le po gozdu.

Ogledujeva si na novo postavljene označevalne table in nama ni čisto jasno, zakaj je sedaj spodnja Pot čez pasje pečine označena kot Pot modrega moža, zgornja - zimska - pa pač vodi čez Pirčev hrib. Morda prejšnje imenovanje ni bilo povezano z varnostjo, kot sem si sama razlagala, ampak gre za memorial znamenitemu možu.

Kajti na tistem grebenu, ko se razgrne kot na dlani cela veriga vrhov, sem v naglici poleg palic vzela v roke še fotoaparat, pihalo je kot za stavo, videla sem bolj malo, pozabila pa na stabilnost in led pod nogami. V hipu sem bila na tleh, prvi padec sezone in majhna rana na roki. Nič hudega, le boleče opozorilo na previdnost in varnost. 

Čaj v Domu na Kisovcu se je prilegel. Vendar sva po 20 min že zunaj in jo mahava nazaj.

Sva šla še pogledat na Primoža, če je pobegla vietnamska svinja s Kisovca tukaj. Nazadnje so jo videli tu naokoli. Če jo vidite, se ne ustrašite. Ne gre za divjo svinjo, le za prestrašen primerek, ki jo je nevestni obiskovalec s spuščenim pitbullom tako prestrašil, da reva že tri dni bega in ne upa nazaj.

Midva sva prišla do avta v Stahovici prej kot v štirih urah. Pravzaprav, v čisto lepem tempu in brez velike matrarije. Hm, a to potem sploh šteje?

Če ne zaradi drugega, je bilo treba vrh osvojiti zaradi res izvirnega imena. Pivkelj!

Leto smo začeli tradicionalno. S pohodom v dežju, vrhom, torto in kočo. No, vsaj na prvi pogled. Saj smo v samem središču Slovenije stali in oprezali za vremenom. Na zahodu dež, na vzhodu sonce. Le kakšno vreme je torej tukaj? Pravzaprav vremena izza megle ni bilo opaziti.

Skupinica neustrašnih je šla z menoj. Gremo naprej, do vrha!

In za presenečenje na vrhu se je splačalo boriti! Aleš je pričaral torto iz nahrbtnika, jaz pa sem tekmovala z vetrom v upihovanju svečke.

Ugotovili smo, da nekateri pač znajo hoditi naokoli tudi v belih hlačah, drugi pa se raje kitimo z blatnimi geni v rodbini.

 

Na koncu smo se le pogreli, osušili in predvsem spet dolenjsko sladkali. Točno tako je bilo; kratko in sladko.

Res me zanima, če bi zmogla enkrat sesti v avtobus, se odpeljati nekam in hoditi v hrib brez vnaprejšnjega načrtovanja. Se pustiti voditi in biti enostavno samo zadovoljna z doživetim.

Se pa bojim, da bi bila precej sitna udeleženka, saj bi zagotovo vtikala svoj nos v organizacijo in seveda najbolje vedela, kako bi bilo lahko še drugače, bolj po moje. Ker se tega zavedam, skušam brzdati svoja nagnjenja k uravnavanju zadev, ki se me ne tičejo in si zato raje sebi vedno znova nalagam nove in nove izzive.

Še letošnje sezone nismo popolnoma zaključili, pa že planiramo za naslednje leto in, da res ne bi ostala praznih rok, sem se že javila za tri pohode, ki jih bom vodila še za planinsko društvo. Naslednje leto bi rada končala moje pripravništvo, potem pa se bom že spogledovala z naslednjimi cilji.

Moji letošnji večji organizacijski podvigi so bili:

* 24-urna dogodivščina, ko smo naredili kick-off meeting za štiri podjetja, s hrano, igrami na snegu in prenočiščem v lovski koči

* Krtinski izziv, z dvema težavnostnima stopnjama, logistiko in opisom proge, orientacijo ter postrežbo

* decembrski pohod iz Krtine na Veliko planino. Peš. Spet s prenočiščem, hrano, novo izbranimi potmi, organizacijo

Za vsako lahko rečem, da mi ni dala spati kar nekaj noči. Je pa res, da je zadnji pohod potekal v najbolj sproščenem vzdušju, ko se je dalo marsikaj tudi lepo improvizirati, hkrati pa so pri organizaciji zelo pomagali tudi sami udeleženci.

• Aleš je naštudiral traso s pomočjo Googla do potankosti, vedel je za vse skrite poti, preden smo jih uspeli najti v naravi.
• Leander in Flori sta trasirala z nama in premagovala gaženje v blatu in strmem hribu. Če ne bi bila voljna sodelovati, bi se del ključnih priprav lako sprevrgel v nelagodno in mučno pregovarjanje, kdo in kdaj se bo podal na pot.
• Aleš in Rado sta vzela dan dopusta, da sta se gnala do roba svojih zmožnosti in izvedla ogled inventarja v koči.
• Jano in Mare sta žrtvovala petek in znosila v kočo vso robo za kuhanje ter prvič ogrela prostore.
• Darja in Rado sta se angažirala pri najemu in oskrbi koče, v soboto pa še pri kuhariji.
• Jano je povabil na pohod še svoje prijatelje, tako, da je naša skupinica štela ducat članov.
• Marjan je ob polnoči poskrbel za slavje s šampanjcem, Roman pa za odkrivanje nočnih poti, še Markota smo uspeli navdušiti in mislim, da bo odslej večkrat z nami.

Po vsem tem se lahko le čudim svoji nečimrnosti. Naši pohodi res uspevajo, recept pa je na dlani. Uspevajo zato, ker so skupen rezultat vseh v ekipi, ker se skupaj trudimo in izpeljemo še tako nemogočo pot. Le kdo od nas bi kakšno leto nazaj upal pomisliti na peš pot iz Krtine gor v hribe? Pa nam je uspelo, ker smo povezani in delujemo skupaj!

Ne verjameš? Poglej fotke!

Novembrski pohod s Športnim društvom Krti je že tradicionalno usmerjen v bolj vinorodne kraje. Tokrat smo našli svojo goro zraven Haloz in pohod je izvrstno uspel.

Zbrali smo se zgodaj, ob sedmih, v Krtini. Žal le petindvajset udeležencev, saj smo imeli to smolo, da je bil to soboto pouk na naši šoli in se zato kar nekaj družin ni odločilo za prijavo. Leander seveda ni imel izbire, je moral kar zraven naju na pohod.

Pot do Rogaške Slatine in naprej do Rogatca je kar hitro minila in že od daleč smo jo zagledali, Donačko goro.

Prve ali druge kave ne gre zamuditi, zato smo si najprej vzeli čas za zajtrk in postanek pri našem gostitelju v Dolini Winettu, kjer smo naročili tudi večejo.

Peš pot smo pričeli na vrhu Stare Grabe, odkoder smo po lepi gozdni poti prišli do travnatih pobočij. Tam nas je pričakal močan veter, ki je neprenehoma pihal ves dan. Na srečo ni bil hladen, tako, da smo kljub vsemu lahko uživali na soncu.

V manj kot eni uri smo vsi prišli do Rudijevega doma na Donački gori. Tu smo se razdelili v dve skupini. Prva je osvojila zahodni vrh, ki je v bližini in lahko dostopen od doma, le po serpentinah se je potrebno vzpenjati do vrha.

Druga skupina se je namenila najprej na vzhodni vrh, nato po grebenu še na zahodnega in navzdol nazaj do koče. Vrhova sta skoraj identična, namerjenih imata 881m in 882 m.

Med potjo smo se srečavali s pravimi zameti bukovega listja. Neverjeten občutek, ko hodiš (brodiš) po metrskih kupih listja, ki jih je pometel veter s svojo močno metlo.

Plošča v spomin na delo dr. Ernesta Froelicha. Verjetno marsikateri planinec ne ve, da je bila prva nadelana in označena planinska pot v Sloveniji, ravno ta pot na Donačko goro in to že 150 let nazaj!

Del poti na vzhodni vrh je varovan. Postavljeni so klini in jeklenica, prava mala plezalna pot.

Na vrhu je malo prostora, obetajo pa se lepi razgledi.

Pogled z vzhodnega vrha na Rogatnico in hrvaški Macelj. Po grebenu smo v 20 minutah na zahodnem vrhu. Pot je zelo ozka in res na strmem pobočju oziroma grebenasta, posuta z jesenkim listem. Ves čas se je bati zdrsa, zato previdnost ni odveč.

Pogled z zahodnega vrha na Boč, v ozadju Pohorje. Donačko goro po geološki sestavi uvrščajo med Karavanke, kar je še ena posebnost te gore.

Podrta bukova drevesa obležijo kar tam, kjer padejo. Vse je jasno, ko izvemo, da je okoli nas pravi pragozd.

Na to nas opozorijo tudi table, postavljene ob poti. Navodila pa naj veljajo za vse planinske poti.

Po osvojenih vrhovih smo se podali po delu Evropske pešpoti E7, ki poteka ob vznožju gore in vodi v Haloze.

Haloze. Sami hribčki in dolinice, vsepovsod pa vinogradi in gorce.

Na vrhu Kosa pri kraju Dol pri Stoparcah so tudi nas pohodnike prav lepo pogostili z mladim vinom.

Še zadnji pogled na Donačko goro, sonce je že nizko, mi pa še kar hodimo in hodimo čez to mehko pokrajino, kar 17 kilometrov smo v tem dnevu prehodili.

Sledi še zasluženo pozno kosilo oziroma kar večerja. Ob zvokih Marjanove harmonike, pa se vzdušje hiro ogreje in čas mine kot blisk. Domov pridemo res pozno, vendar polni vtisov lepega Martinovega dne.