Usposabljenje za vodnika Planinske zveze Slovenije A kategorije (lahke kopne ture) je osnovni program usposabljanja (prostovoljnih) vodnikov Planinske zveze Slovenije, kjer se za gibanje po gorah uporablja predvsem hoja, posebna tehnična znanja pa niso potrebna, je pa potrebno opraviti sprejemni izpit. Izobraževanje traja 12 polnih dni, vsebuje pa veliko praktičnega dela (terenskih vaj), tri ture v visokogorje in veliko tematskih predavanj na temo vodenja in poznavanja narave.

Izpitni del sestavlja izpitna tura, obvezna seminarska naloga, poznavanje prve pomoči ter obvladovanje osnovnih vozlov in ustrezne opreme. Opravljen tečaj je obvezen za vsa nadaljnja licenčna usposabljanja.

Sama sem se udeležila druge izmene usposabljanja v Bavšici, ki je potekalo od 7.7. do 18.7.2010. Za ta termin se nas je prijavilo kar 33, lahko rečem, da kar s cele Slovenije.

 
Odkod vse prihajamo?

Program:

1. dan

Prihod, popoldan pregled in dopolnitev osebne tehnične opreme in Rudijevo predavanje o uporabi le te.

2. dan - Terenske vaje in popoldanska predavanja

Dan smo prvi pričeli okoli petih, zajtrk je bil na sporedu glede na predviden urnik. Včasih ob petih, šestih, enkrat ob sedmih in enkrat že ob štirih! Potem pa smo šli na teren.

 
Jože nam je pokazal izdelavo plezalnega pasu iz treh pomožnih prusikovih vrvic.

Zabijanje klinov v steno (delanje sidrišča). Dokler klini niso pravilno zapeli, je bilo potrebno kar vaditi in iskati prave razpoke.

Plezanje po učni poti, ki so jo v Bavšici postavili alpinisti iz Kamniškega odseka. Pravzaprav sem bila kar presenečena, da so nas kar spustili na zahtevno pot. Veliko zaupanja smo si pridobili v tako kratkem času, pa smo jo vsi prehodili brez težav, seveda z uporabo samovarovalnega kompleta.

3. dan

Tura na Stador

Prvo vodenje skupine po brezpotju ob enkratnih razgledih na okoliške vrhove Jalovca je za nami. Razgledi so bili res fantastični, mi smo pa spoznavali, kako težko je uskladiti različne interese udeležencev v skupini.

Skupaj na Stadorju. Pod vrhom smo srečali modrasa in gada, ki se nista prav nič bala ali umikala zaradi ljudi, ampak sta čuvala svoje domovanje pod skalcami, za katere smo se mi oprijemali, da smo prišli do vrha. Res zanimiva izkušnja.

So pa tukaj že cvetele tudi murke. Res je, dišijo po čokoladi.

Namesto predvidenih šestih ur, smo jih prehodili devet, torej - tri ure dlje. Nauk za vodnike: organiziraj pot tako, da bodo počitki in ustavljanja predvideni in vodeni, tempo celotne poti pa prilagojen najpočasnejšemu v skupini. Mi smo se kar naprej ustavljali, zaradi žeje, pa vezalk, pa srečavanj z drugimi ekipami, pa lakote, zaradi čakanja počasnejših itd... Na napakah se učimo, res je, čeprav noge pa bolijo.

4. dan - Terenske vaje, popoldanska predavanja, odhod na bivak

izdelava vrvnih ograj za varovanje

Varovano plezanje v steni. Še meni je uspelo priti do vrha.

Prečenje Koritnice je bilo poučno. Čeprav je voda segla samo do kolen, jo je en sam zelo težko prečil, saj je tok reke izredno močan. Nikakor ni primerna za igranje otrok ob vodi. Preizkusili smo prečenje ob vrvi, najbolj pa se je izkazala metoda, ko smo se prijeli trije za več palic in smo tako mnogo močnejši skoraj z lahkoto prečili brzice.

Proti večeru smo se spakirali in odšli spat pod steno Mangarta.

fotografije so prispevali:
Miran, Drago in Helena

nadaljevanje sledi - Odhod na bivak.

Pakiram: Selitev
Destinacija: Dolina Bavšice
Slika:

Trajanje: 12 dni
Bonus: + 2 dni prostega časa
Cilj: Se gremo hodit v hribe naučit
Razpoloženje: Vznemirjeno
Obljuba: Se vidimo!

Danes sem bila prvič na Gorniškem večeru, ki se pod okriljem Planinskega društva Domžale odvijajo že več kot desetletje. Gre za vsakoletni cikel štirih do petih pogovornih večerov z različnimi gosti, ki poslušalcem in gledalcem v Knjižnici Domžale odkrivajo svoj svet gora, raziskovalna, znanstvena in strokovna spoznanja o gorah in dosežke, ki v gorah premikajo meje mogočega. Pogovore pripravlja in vodi mag. Borut Peršolja, ki je tudi predstavil prvo letošnjo temo Gore so oblika.

Kot poklicni geograf nam je pogled na gore predstavil s svojega zornega kota in priznam, da je dobra ura predavanja ob obilici slikovnega gradiva minila vse preveč hitro. 

Nekaj meni zanimivih podatkov s predavanja:

- v Sloveniji je 40% alpskega sveta, kamor sodijo tudi Ljubljanska in del Celjske kotline.
- Četrtino hribovitega sveta predstavlja posavsko hribovje.
- Za hojo v hribe raje beležimo relativno nadmorsko višino, ki nam dejansko pove razliko med dnom in vrhom. Kljub priljubljenosti vzpona na Triglav predstavlja razdalja med domom v Kamniški Bistrici in vrhom Grintovca večjo relativno višino.
- Dno Logarske doline je 400m višje od Kamniške Bistrice. Le kdo ima bližje na Kamniško sedlo?

O kamninah
- v Sloveniji imamo največ sedimentnih kamnin, čeprav je na Zemlji večina magmatskih kamnin.
- Pri nas je pokrit z magmatskimi kamninami samo Smrekovec, z značilnimi blago zavitimi pobočji.
- Vulkansko kamnino sredi belega apnenca najdemo še v bližini Rdečega roba.
- Marmor je apnenec, ki je pod močnimi pritiski kristaliziral.
- Sprijeti kamnini iz grušča rečemo tudi konglomerat.
- Sedimentni apnenec se nalaga v morju v horizontalnih plasteh. (Na fotki vidimo te plasti postavljene precej vertikalno.)
- Velika Baba je iz dolomita.
- Čeprav si kamnine ponavadi sledijo tako, da je najstarejšna na dnu in nanjo sedajo mlajše, je vrh Triglava iz najstarejše kamnine, ki leži na mlajši kamnini (Kredarica).

O erozijah
- ničelne meje v Sloveniji ni več, včasih je bila na približno 2.500 mnv.
- Lepo je vidna vetrna erozija na Veliki planini.
- Utrjena planšarska pot na Veliki planini je 15 cm višja od okoliških pašnikov, ki so se s stoletji posedali. Izračun v razliki se ujema z najdbami, ki dokazujejo, daje bila Velika Planina poseljena že pred 3.000 leti!

O ledenikih
- edina naša ledenika sta nastala med 14. in poznim 19. stoletjem, v mali ledeni dobi.
- Ledenik pod Skuto je velik 1 ha in debeline 20m, ledenik pod Triglavom je pol manjši in meri 9m.
- Ostanke ledenika vidimo na razbrazdanih tleh na Kriških podih ali pod Krnom, kjer so do tisoč metrov globoka brezna.

Nekaj pomladnega je bilo v zraku. Ptičje žvrgolenje, sonce in teloh.

Šli smo prvič po poti iz Krivčevega, od gostilne Jurček in spet sem navdušena.
Kakšna lepa pot, kakšni razgledi in hišice kot iz pravljice!

Čudovit dan za rojstni dan. Mare, vse najboljše! Pa še veliko skupnih poti.

Danes je bil najin dan. Tisti pravi, ko se zjutraj zbudiva in naju čez pol ure že ni več, ker drviva izhodišču naproti. Stahovica in Calcit, pot na Primoža nato pa samo navzgor.

Pri tej obilici snega je pot prav posebej zanimiva, ne morem reči, da je naporna, le drugačna je. Sneg je sipek kot moka, brez derez bi mi verjetno zelo drselo po strmini. Stopam kot po steperju, premikam nogi, kmalu postane hoja rutinska, moje misli, pa lahko odplavajo daleč proč.

Toliko se je dogajalo pretekle dni! En mesec priprav na dogodivščine so za mano, na eni strani neverjetno navdušenje, nato pa skoraj tik pred pričakovanim dnem zbolim. Vse skupaj je bilo še najbolj podobno spalni bolezni. Niti poklicati nisem mogla v ZD, saj sem med vsakim čakanjem na prosto linijo zaspala nazaj. Še dobro, da ni dolgo trajalo. Naspala pa sem se.

Kako je potekalo? Kaj bi lahko naredila še bolje? So bili zadovoljni? Občutek je dober, načrtujem že naslednji podvig. Kaj pa nočno sankanje?

Pot čez Pasje pečine. Zakaj nisva izbrala zgornje poti čez hrib? Tule je smrtno nevarno in nikakor nama ni všeč. Le korak te loči od globine, ki zeva spodaj. Nobenega oprimka, pot pa povsem neutrjena. Ne priporočam nobenemu. Hodite raje po varni Poti modrega moža!

Bolijo me noge. Ne pomaga niti sonček, počutim se utrujeno.

Lepota okolice me predrami. Ne morem odvrniti pogleda od okrašene jelke. Toliko vsega je. Poskrbeti moram za poročila, pa za fotke in maile. Zbrati vse papirje, Krtom nisem objavila naslednje akcije, morda vem za dober prevoz. Marec bo kmalu in morda naju čaka še kaj več, kot le potepanje po planinah.

Še malo, pa sva pri koči. Dve uri in pol premlevanja lastnih misli. Enkraten čas za urejanje dogodkov, za sestavljanje lastnih občutkov.

Seveda vem, zakaj tako potrebujem take izhode. Ker me prerojijo. Utrujenost je iz uro v uro manjša. Bolečine v nogi ne pretehtajo lahkote v duši, ko se spustim po pobočju in tečem. Tečem vsa lahka, skrbi so med potjo odpadle in se zakopale globoko v sneg. Spet se smejem.

Sedaj se pa res že piše o tem, da ob torkih hodimo naokoli, ne glede na vreme in ostale pritikline. Da se spravimo skupaj, ponavadi ne zadošča na obeh straneh neverjetna organizacijska spretnost usklajevanja vseh torkovih taskov, ampak so zraven še nepredvidena torkova nakupovanja, varstvo za Leandra, pa obiski staršev, rojstni dnevi ravno na torek, študentsko delo, roditeljski sestanki in včasih tudi kakšen zmenek, pa prazniki in še kaj se najde.

No, včeraj smo ostali brez varstva, torku se pa vseeno nisva želela odpovedati. Pa smo se domislili, da na Šmarni gori že cel mesec nismo bili, kar pa je najpomembnejše, na Šmarno pa lahko vzameva tudi Leandra s sabo. Za obljubljen pohod z nočno lučko je bil takoj navdušen in to navdušenje ga ni minilo niti na poti na vrh.

Navzdol je pa letelo, 12 minut teka po strmini. Smo bili dol en, dva, tri. Med tekom me je prešinilo, da sem prostovoljno na rekreaciji, tamauček pa je moral z nami, kljub izjemnemu mrazu, snegu, temi.  Sebično?

Pa vendar me je potegnil v tek in skakanje čez korenine s takim navdušenjem, da lahko samo resno razmislim, kdo je koga peljal ven?!

Nekam na pomladno mi je vse dišalo te dni. Danes pa mraz in sneg, da je joj. Ampak tale trobentica s poti na Lubnik pa obljublja, da bo sonce kmalu spet z nami.

Hribi, hribi, hribi, povsod okoli nas. Na čudovitih krajih smo doma. Aleš se ne more načuditi, da so me tako zelo potegnili, ko pa vsaj trideset let in nekaj, sploh nisem vedela, da obstajajo. Meni je pa tako fino dokumentirati v blog ravno naše poti. In včeraj smo začeli osvajati Škofjeloške konce in se mi zdi, da ne bo ostalo samo pri Lubniku, zadaj sta še neobiskana Blegoš in Ratitovec.

Smo se pa končno nafotkali in naužili razgledov, da je bilo veselje.

Kratko pot čez hrib, od koče do kave na Črnivcu, smo naredili naslednje jutro.