Tisto stanje pri meditaciji, ko si zamisliš tebi lep prostor pod soncem, tiste sanje so še najbolj podobne razgledom, ki jih nudi vrh Turske gore, posebej, če se nanj povzpneš na tak jasen dan.

Pogled na jug te dvigne nad zemeljsko težnost in kar naenkrat lebdiš v tistem prostoru. Ljubljansko kotlino prekriva meglena koprena.

Na zahod se odpre nov svet, ki ga iz doline ni moč videti. Že ko sem prvič ugledala te konte, sem bila zaznamovana in vem, da se bom sem še vračala. Pogled na Grintovec, Skuto in Rinke.

Na severu seže pogled čez Avstrijo, v ospredju Mrzla gora. Na njenem vrhu prvič vidim dva planinca.

Najbolj impresiven pa je pogled na vzhod. Na dlani ni samo Logarska dolina, temveč zremo naravnost na kočo na Kamniškem sedlu, levo se dviga Planjava, desno Brana.

Več o sami poti čez Žmavčarje je že napisal Aleš. Me je pa najprej čudilo, da pot ni označena, saj se na začetku prav prijetno vije skozi gozd, je tudi precej uhojena le za lovsko pot. Vendar se kmalu izgubi na meliščih, ki predstavljajo za vzpon svojevrsten izziv, strmina je neverjetna. Vendar je nagrada mnogo večja.

Boljšega datuma za IX. srečanje vremenarjev ne bi mogli izbrati. Ta vikend sem namreč preskočila iz poletja direktno v zimo. Pri tem so mi seveda pomagali kratki rokavi, vremenarji, cvetoče rože, sneženje, Primož in drva.

Vse se je torej vrtelo okoli vremena. Včeraj smo imeli srečanje članov društva ZEVS, tokrat le v Krtini. Pa smo sedeli malo zunaj na sončku, nekateri so si omislili kratke rokave, no, ni bilo toplo samo od sonca, tudi samo srečanje je potekalo v izredno toplem ozračju. Vesela sem, da je bilo tako.

Dan prej sem se lotila pospravljanja cvetočih rož v klet. Vendar mi je bilo res žal skriti vso to lepoto v hišo, pa sem jih kar pustila še malo zunaj. Zime, rezen enega mrzlega jutra, še ni bilo naokoli.

Potem je na srečanju stekla debata, seveda predvsem o vremenu in kako bodo kmalu prvi preštevali snežinke. Aleš je imel veliko za povedati o vseh teh snegoljubcih, kar pa smo že nasledni dan postali sami.

Danes je bil res prosti dan in da bi kar sedeli doma, ni bilo za pričakovati. Tako smo vzeli hrib, ki je vedno pri roki, naš je že pozimi in poleti. Na Primoža, pa nazaj, do kosila. Ampak, kje je danes tista prijetna topolota včerajšnjega dne?

Še dobro, da smo imeli kape in rokavice. Gor nas je pričakala prava snežna nevihta. Pa samo na 900 metrih smo bili, pa smo že šteli snežinke in kar naenkrat me je presunilo, da je pa sedaj oktobrskega kopanja v morju in sončkanja na terasi zagotovo konec.

Smo prišli domov, vsi prezebli in smo lepo zakurili v kaminu in se greli pod odejo do večera, pa smo le naredili iz dneva pravo nedeljo, prvo (skoraj) zimsko.

Od pohoda ta vikend so ostale podobe ujete v gozdu. Vzpon na Debelo peč je minil v megli. Sem si pa lahko dala duška s hojo po mehkem mahu in iglicah, ob intenzivnem vonju pravega gozda. Pokljuka je raj za ljubitelje gob.

Kje še lahko vidiš takšen filmski prizor? Mlad fant, bi rekla, da je pastir samo ob nedeljah, spravlja konje s paše na planini nazaj v dolino.

Pravzaprav smo vsi skupaj lahko veseli. Dokler se lahko srečujemo po gozdnih in planinskih poteh, mora biti življenje lepo.

Je nekaj posebnega, tole naše Kamniško sedlo. Da pa smo jo danes mahnili gor kar vsi člani naše družine, pa je sploh dogodek.

Nekako se nam, in verjetno tudi ostalim, do sedaj ni zdel primeren za družinski izlet, vendar se je v letošnjem letu precej spremenilo. Da so otroci sposobni premagati nekajurno hojo smo ugotovili že na kar nekaj pohodih, da pa sva midva toliko pogumna, da jih vzameva zraven, pa je rezultat najine boljše pripravljenosti na take in drugačne izzive.

Luštno je bilo.

Pa je za nami. Toliko pričakovanj, priprav, kar naenkrat pa je že vse mimo. Kako smo šli, je lepo opisal že Aleš.

Koliko priprav je bilo potrebnih za tak podvig, pa je težko povedati. Po eni strani nam je hoja v hribe že precej domača, saj kar naprej nekam hribolazimo, po drugi strani pa je vsak nov pohod podvig zase.

spust po melišču iz Stola proti Zelenici

Včasih so rekli, da gora ni nora, nor je tist, ki gre gor. Hm. Torej nam tovrstne norosti ne manjka. Zadnji mesec ali dva res izkoristimo vsak prost dan, da nekam gremo. Pa vendar se srečujeva z nešteto strahovi. Če ima Aleš strah pred višino in ga odpravlja tako, da se izpostavlja in rešuje svoje strahove s soočenjem, so moji strahovi bolj megličasti.

Predvsem dan ali dva pred načrtovanim pohodom ne morem spati. Namesto krepčilnega spanca jaz premišljujem, preigravam, se spopadam s strahovi same poti. Veliko mi pomaga, da s pomočjo interneta preberem in pregledam vse, kar so napisali drugi. Za vsako pot želim biti pripravljena, vedeti kaj me čaka in kam se podajam.

Tokrat nisem mogla spati na Stolu. Dan, ki je bil pred nami in izbrana pot do Zelenice mi ni dala miru. Čeprav je označena kot lahka pot, tudi skrbnika sta mi potrdila da je pot primerna, meni ni dalo miru. Dovolj je bil že pogled na strmine in misel na prečenje doline po zgornji poti brez kompleta za samovarovanje, ki bi ga po moji oceni nujno potrebovala za varno hojo z tamaučkom, je bil dovolj, da smo se odločili za spodnjo pot do Zelenice. Pot ni tako zračna, je pa zato povsem varna. Pa še čisto pravega ruševca, petelina, smo uspeli zbuditi. Preden sem pripravila fotoaparat, se je seveda že skril, pa vendar vemo, da je bil tam.

Navsezadnje pa se je tudi naših pohodov nabralo že nekaj deset, opisi poti pa so razmetani po blogih in raznih albumih. Odločila sem se, da jih še sama zberem na enem mestu in jih dam na voljo ostalim popotnikom.

oskrba Prešernove koče na Stolu

Tokrat, ko je z nama šel še Leander, je bilo skrbi in priprav še toliko več. Kaj vse moramo vzeti, da ne bomo pretežko nosili in da nam ne zmanjka že prvi dan. Obleke, hrane in pijače za dva dni je lahko kar precej. Načrtno nisva vzela tavelikih nahrbtnikov, ampak smo raje izbrali samo nekaj kosov oblačil, za hrano in pijačo pa smo imeli kar dovolj postojank, kar pa se je izkazalo kot izredno drag način oskrbe. Glede na helikoptersko dostavo do koče, je vsa zadeva razumljiva, pa vseeno bomo drugič vzeli več hrane, predvsem pa pijače kar od doma.

brusnice rastejo celo na štoru

Neverjetno je, koliko sadežev smo lahko nabrali kar spotoma. Pravzaprav bi v sili prav lahko preživeli tudi v naravi. Le poznati je potrebno grmičevje, pa lahko najdeš take izdatne brusnice, pa ogromno je bilo borovnic, obirali smo maline, našli gobe. Med obvezno opremo sodijo tudi slamice. Velikokrat je vode na voljo samo po kapljicah. Takrat si lahko pomagaš s slamico, kaj kmalu se kapljic nabere za pogasiti prvo žejo. Vedno pa je priporočljivo, da se z vodo oskrbimo povsod, kjer je mogoče. Ni boljše pijače kot je izvirska voda.

Sanjska koča? Skoraj. Res me vleče v hribe, v samoto, v naravo. Vsako leto bolj. Pa vendar bo sedaj, ko smo videli razgled s Stola, težko najti še kaj lepšega.

Še album.

Obisk Menine planine je lahko družabni dogodek, izlet, pohod ali pa čisto poseben delovni dan v svoji najlepši obliki. Na Menini planini, ki je dejansko predalpska planota nad Tuhinjem, visoka med 1.300 in 1.500 m, nimajo samo lepih vrtov in pašnikov, ampak tukaj rastejo tudi prav žilava drevesa, ki dajejo prav posebej trdna in izdatna drva.

 vrt na Menini

 

Na Menini planini je ogromno pašnikov, kjer se krave prosto pasejo v naravi.

Ko smo prišli, nas je že čakal zložen kup nacepljenih drv. Pravzaprav smo vsa težaška dela - vleka iz gozda, žaganje in cepljenje na metrska polena že zamudili. Tole današnje delo je bolj za dobro (resda celodnevno) rekreacijo.

Stane in Bojan sta pomagala in mojstrsko vihtela motorki, da je žagovina letela metre naokoli.

Na srečo je bil naš kup blizu dovozne poti in prevoznik ni imel težav s svojim vozilom.

Se vidimo v dolini!

Na dvorišču je naš kup izgledal precej večji. Ponovno je bilo potrebno vsako poleno prijeti v roke in zvoziti na skladovnico.

Začasna rešitev, ki pa se je v prejšnjih letih izkazala za zelo uspešno. Drva so na suhem in pri roki, čeprav pod stopniščem. Dostop prek kleti nam omogoča, da jih lahko pobiramo tudi, ko je zunaj mokro ali zelo mraz.

Kajti ni lepšega, kot posedati ob peči ob vonju bukovih drv sredi mrzle zime. Se že veselim!

foto dogodka na Menini by Leander

Pa smo ga, dosegli namreč. V drugo, čeprav bi nam tudi tokrat skoraj zagodlo vreme. Neurje, ki se je nad našimi kraji razbesnelo sinoči, bi se lahko tudi zavleklo v jutranje ure. Na srečo se je zjasnilo že sredi noči, kmalu zatem smo še mi pokukali na plano oziroma na prvo kavo.

Dostop do Kokrškega sedla je še vedno enako strm, kot se ga spominjam. Le, da nam je tokrat sedlo služilo le za krajši odmor in jutranji čaj. Potem pa naprej, po poti tekačev na vrh Grintovca.

Grintovec, daleč naokoli najvišji vrh, se nam je prav lepo skrival ves čas naše poti. Meglice so se gostile, dokler se z vrha ni videlo nič več. Da smo res gor, so nas prepričali mojstri, ki so marljivo postavljali in betonirali nov stolpič že od ranega jutra. Prideš na 2.558 m, pa gor najdeš gradbišče. Noro. Več slik je v albumu.

Drugače pa smo hodili lepo in usklajeno. Termine za jambranje smo si pravično razdelili. Meni je šla prva polovica predobro in sem hodila s tempom, zaradi katerega sem drugo polovico sopihala in se ustavljala na vsakem tretjem koraku. Aleš se je lepo počasi dvigal, navzdol pa dirjal v svojem stilu, dokler ni pristal na vseh štirih. Trenutno si doma povija gleženj z ledom. Rado je vztrajen in utrujenosti ne prizna, čeprav ga drsajoči korak včasih malo izda. Mitja, ki mu hoja navzgor ne povzroča prav nič težav, se navzdol bori s palci in komaj čaka, da se pot konča. Mare pa je zraven nas na izletu. Sam bi verjetno bil že zdavnaj doma, tako pa nas lepo zabava s klepetom.

Vsekakor je bilo prav, da smo v nizu pohodov v zadnjih tednih osvojili že lani zadan vrh Grintovca. Sedaj pa se bom v miru še lažje posvečala moji najljubši poti.

Še tri dni nazaj nisem bila prepričana, če se bom podala v to avanturo. Gora se mi je zdela kot velikan, s katerim se bojujejo možje. Celo sanjala sem jo, čeprav jo pred tem še nisem videla od blizu.

Za takšne odločitve se odločaš s srcem. Če bi ravnala malo bolj razumsko, bi seveda ostala doma. Na varnem. In pravzaprav sploh ne bi vedela, kaj vse bi zamudila. Naprimer, tole plezanje po grebenu:

Ali pa neverjetno nežnost gorskih cvetlic v tem najbolj grobem okolju.

Aleš je že lepo opisal našo pot. Težko se je izogniti superlativom. Težko je opisati mogočnost gore. Jalovca ne imenujejo zaman "Kralj gora".

Mi smo si izbrali ravno obratno pot, kot lahko o poteh preberemo na Hribi.net. Vse poti na goro so zelo zahtevne. Naša je vodila prek zavetišča pod Špičkom na vrh Jalovca in nato sestop v Trento čez Jalovško škrbino, kar pomeni prehod čez steno Goličice, ki od daleč zgleda takole:

Malo pobližana pa nam razkrije, da so v steni ljudje.

Pot ni varovana. Pomagamo si le s klini na izpostavljenih mestih, to pa je takorekoč povsod.

V dolino sem se vrnila presunjena od lepote, vzhičena nad uspehom in presrečna, da zmorem in da mi je dano vse to doživeti.

še Album