Saj ni kaj veliko dodati. Danes nam pot na Grintovec pač ni bila namenjena, s tem sem se morala tudi sama sprijazniti. So pa bili fantje, s katerimi sem danes krenila v hribe že kar malo jezni name, saj sem trmoglavila in se kujala pol poti. Čemu vendar? Ker se nismo podali na predvideno pot, ampak smo se znašli nenačrtovano na Veliki planini.

Vstajanje ob 4h, kavica in zadnje priprave nahrbtnikov. Pol petih zbudim še Mitja, ob petih pobiramo Jureta in že smo na poti proti temni kotlini, kjer se ob svitu ob pol šestih grozeče valijo temni oblaki nad Kamniško Bistrico. Višje se sploh ne vidi, vse je temno sivo. Nevihte so bile napovedane šele v popoldanskem času. Zjutraj bi moralo biti lepo. Prej kot bi krenili na pot, lepše vreme smo pričakovali. Ob osmih bi moral biti vrh še prav lepo v soncu. Ne pa takole. Črno.

Z dvema najstnikoma se na tvegana pobočja pač ne odpraviva, zato pade edina razumska odločitev. Domov ne gremo, če bo že deževalo, potem smo najhitreje v dolini ravno z Velike planine. Tako lepo vzamemo pot pod noge in najprej do Primoža, kjer se vpišemo v knjigo, nikoli ne veš, koliko Krtincev ti bo še sledilo, in potem naprej do Male planine in Jarškega doma. Pot je lepa, mestoma malo razruta, kar dovolj naporna, da si zgoraj po dveh urah in pol privoščimo zasluženo malico.

Ko gre pot prek Pasjih pečin, lahko lepo vidiš pogorje Grintovca. Vendar na poti navzgor nihče ni napravil fotke, saj ni bilo kaj videti razen nizke oblačnosti. No, ko smo se pa vračali z Velike planine pa smo doživeli takšen pogled. Takole se nam je nastavljal Grintovec v soncu!

Seveda sem sama kar skakala. Zakaj, zakaj me ni tam?

Kot da bi lahko jaz odločala o tem, kdaj in kje bo sonce ali veter. Gora se pa smeje moji majhnosti. Morda pa sem potrebovala ravno to.

Pa jo imam, mojo drugo najlepšo, pot, seveda. Pravzaprav sploh ni druga, ampak je kar prva s piko na i. Ker je le podaljšana prva. Ker mi je na Kamniškem sedlu vedno lepo. Se pravi prva in druga obenem. In najboljša dosedaj. Pot na Brano.

Zakaj?

Ker je zračna in razgledna, da imaš občutek, da boš vsak čas poletel.
Ker je tako lahko dostopna, saj je samo korak naprej od že znanih poti.
Ker je tako zelo plezalna, da je hoja po štirih vsekakor lažja, kot hoja po dveh.
Ker je ravno prav nevarna, da se zaveš kako po robu hodiš.
Ker so okoli tako čudoviti vršaci, da te mamijo in premamijo v nove poti.
Ker je ravno prav dolga in naporna, da imaš tisti super občutek izpolnjenega dne.
Ker je pozimi tako skrivnostna, da jo čakaš 10 mesecev, ko ji končno lahko prideš blizu.

Ker je to zame super pot.

Zaplata je gora med Storžičem in Kokrško dolino, neposredno nad Preddvorom. Ni je težko prepoznati po temni lisi na sredini strmega travnatega pobočja.

Temna lisa je gozd in je videti, kot da je gora zakrpana. Od tod je verjetno dobila ime.

Gozd z imenom Hudičev boršt (1328m) se nahaja sredi južnih pobočij Cjanovce na pobočju Zaplate, Cjanovca je predvrh bolj poznanega Srednjega vrha.

Do Hudičevega boršta lahko pridemo iz več smeri. Ena je iz smeri Mač, kjer nas pot vodi najprej po smrekovem gozdu, nato pa nadaljujemo po travnem pobočju Zaplate. Hudičev boršt dosežemo na njegovem spodnjem levem vogalu, kjer srečamo lepo urejen studenec, ki menda nikdar, tudi v največji suši ne presahne.

Ob spodnjem delu gozda, na mestu, kjer je nekoč stala lovska koča, se gradi nova koča, ki bo služila kot skromno zavetišče planincem, lovcem, gorskim reševalcem in gozdarjem. Od tu je krasen razgled na pobočja Krvavca, Sorško polje in Škofjeloško hribovje do Julijskih Alp.

Vredno pa si je ogledati tudi drevesa na zgornjem gozdnem robu, kako so skrivinčeva in žilava, saj vsako leto prestrezajo snežne plazove. Pot je mogoče nadaljevati skozi gozd in preko Javorjevega vrha, Potoške gore in Svetega Jakoba v Preddvor.

Vsekakor pa je zanimiva pripovedka o nastanku Hudičevega boršta: Nekoč sta živela dva kmeta, ki sta se trmasto prepirala za gozd, dokler eden v jezi ni vzkliknil: "Hudič naj ga vzame!". V trenutku so se besede uresničile in kmeta sta le še prestrašeno strmela za peklenščkom, ki je z gozdom na hrbtu dirjal proti goram. Ravno je prišel do sredine, ko je pri Sv.Jakobu zazvonilo dan. Hudič je izgubil moč in spustil breme sredi hriba.

 
pogled s Sv. Jakoba na Hudičev boršt

Čeprav smo se ravno vrnili s teh pobočij, že nas ponovno vabijo na Treking okoli Storžiča. Da niso pobočja res zakleta, ker se jih ne zmoremo rešiti tako zlahka. Na svidenje!

Spet bodo prevladovale fotke, saj ne zmorem opisati občutkov, v mislih pa tudi hranim samo podobe.

Takole smo opazovali, kako v nekaterih krajih dežuje. Nad deževno črto pa čista smetana.

Pa sem jih videla. Tiste prave planike, čisto ob stezi so me čakale in razveselile.

Prav zaboli nekje globoko. Vdihnem in podoba se vrne. Vedno, ko se vrnem iz višin imam eno samo željo. Ponoviti vse tole. Se dvigniti nad oblake. Mora boleti!

Fotografije so nastale na dvodnevnem pohodu ŠD Krti - S Kališča na Storžič in sestop prek Hudičevega boršta v Preddvor.

V nedeljo pa izredno lep pohod prek Male in Velike Planine, ovešen s presežniki.

Gori je bilo tako malo ljudi, da smo jih še pozimi srečavali več. Očitno so se vsi, razen nas, ustrašili zaradi vremena. Sicer pa, kaj drugega kot dež lahko pričakujemo, če gre Wega z nami v hribe?

Smo pa srečali za cel avtobus Japoncev. Prepoznali smo jih po fotoaparatih.

Koliko vrst zdravilnih rožic raste tam (materina dušica, encijan, pelin, rum)  in skoraj vse smo morali preizkusiti? Meni je še vedno najljubši tisti grenak!

Vse krave, ki smo jih videli so bile ponarejene. Niti ene vijolične, kot je na sliki v katalogu, nismo našli.

Prvič sem jedla kislo mleko in žgance z ocvirki in to z leseno žlico. Bili smo tako navdušeni nad ponudbo, da niti eden ni napravil nobene slikce teh dobrot pri Gradišekovih.  Napaka.

 pastirski stan

Da gondola ne bo peljala v dolino smo se zavedli šele tik pred pričetkom pohoda. Pa saj bo šlo, se bomo pa obrnili, je bilo rečeno. Da bi se obrnili in se vrnili pred grozečo nevihto? Kje pa! Gremo naprej in dol čez planino Dol. Da je Tamauček samostojno prehodil takšno pot, pove le to, da bo od zdaj lahko hodil z nama skorajda povsod. Ampak, saj še šest let nima!

Dobršen del poti nas je spremljalo policijsko vozilo. Kar spodoben terenc se je vozil po planini. Nazadnje je še popoldan prišel za nami v isto gostilno. Bilo je milo rečeno smešno, pa vendar resnično.

Do rože vrhov je šlo, nato pa se nam je skušal izmakniti Zeleni rob. Pa smo ga našli, kot vse ostalo. Iz gozda smo po približno dveh urah in pol prišli točno pred naš avto. Piskeca za vodnika!

Kdaj pa je bilo meni nazadnje v avtu slabo? Sem že pozabila, zakaj se nikoli ne vozim s sodelavci na skupne destinacije. Za volanom moram sedeti sama, ker to še kar traja, že tretji dan. Hudo.

Zanimiv pohodniški vikend je za mano, čeprav prvi in drugi dan nista imela kaj veliko skupnega razen mojih pohodnih čevljev in muhastega vremena, seveda. 

Včeraj je nas Krte namočil dež. Namočil in močil do konca, dokler nismo sedli v avtobus z namenom, da gremo domov. Takrat je seveda posijalo sonce, tako kot zjutraj, in nas spremljalo dobršen del poti proti domu. Za Pohod v neznano je bilo prijavljeno ekstremno veliko Krtov, kar 58 nas je bilo na seznamu.  Najprej smo priključili k avtobusu še dodaten kombi, pa se je navsezadnje izkazalo, da vsi le ne morejo zjutraj prit in smo se zadovoljili le z malce prepolnim avtobusom. Pot je vodila najprej proti Dolenjski, dokler nismo pri Stični zavili v hrib in izvedeli, da gremo pravzaprav na Janče, ki so se kazale tam zadaj za devetimi gorami. Nekje v treh do štirih urah bi lahko prišli do "Dneva jagod", ki so ga včeraj tam gori zavzeto pripravljali tudi za nas.

Pot pod noge in bilo je prav prijetno in luštno, kar malo vroče,  dokler nas ni tik pred prvim postankom dobil dež. Kaj dež, nekdo se je spomnil zliti vedra vode s primerne višine ravno na skupino pohodnikov, še malo začinil s točo in tako smo s skoraj vedrega neba v nekaj minutah bili premočeni do kože. Pelerine in dežniki ob tem kaj veliko niso pomagali.

Pa je stekla organizacija, in smo reševali otroke, jih prevažali z avti do končnega cilja, odrasli so se še nekaj časa junaško držali, nato pa klonili. Klic za avtobus, pa na piknik plac, kjer se je v velikem kotlu že nekaj časa kuhal Bograč. Kako je bil dober, verjetno ni potrebno poudariti. Sicer se pa celotno dogajanje in spreminjanje vremena lepo vidi tudi na fotkah.

Čisto nekaj drugega je bil sobotni vzpon na Kamniško sedlo. Aleš je že opisal samo pot, vendar je zame pomenila veliko več. Bil je preizkus in potrditev moje pripravljenosti. Tokrat sem bila več kot zadovoljna. Ne le, da mi ni zmanjkovalo moči, celo nobenih bolečin v nogah ni bilo niti naslednji dan niti danes. Niti sledu, da sem bila na Sedlu.

Bilo je precej nenavadno. Biti prvi in skoraj edini. Ves čas sem se spraševala ali je tako zaradi Wege ali bi sama ravnala enako. Vreme nikakor ni bilo obetavno, mi smo pa kar vztrajali in nadaljevali pot. Pa se nismo zadovoljili niti z gondolo, niti z izvirom niti s Pastirci. Ne, pojdimo še malo, gremo pogledat, kje je meja.

Smo jo našli, gor, le dober meter pred previsom v Logarsko dolino.

Navsezadnje smo bili nagrajeni še s srečanjem s celo čredo gamsov in bilo je spet doživetje, ki ga želim ponovit. Še in še in že gledam po koledarju, kdaj grem spet!

Zagotovo pa ne zadnjič, kajti današnja boleča izkušnja je ponovno velik izziv za prihodnje. Pa tako sem se veselila tega pohoda.

Začela sva zelo optimistično, pravzaprav polna nekega navdušenja in samozavesti, saj to pa vendar zmoreva. Nekaj čez peto zjutraj sva se zapodila v hrib in priznam, da sta mi jutranji hlad in svežina dala toliko moči, da sem brzela prvo uro vzpona kot za stavo.

Nekje do pastircev je šlo še čisto normalno, potem pa se je začelo. Krizica, kriza in skoraj popoln obup nad potjo.

Zadnja dva tedna sem malo preveč eksperimentirala s hrano. Pravzaprav sem jedla zelo malo in zelo čudne kombinacije in čakala na rezultate. Pri teku mi je šlo izvrstno, nisem pa pričakovala takšnega hipnega upada moči, kot se mi je zgodil danes.

Potem je šlo vse le še zelo počasi. Malo sladkarij, vode in meter po meter sem se vzpenjala, pred mano pa pravljični prizori, ki me nikakor niso mogli pustiti ravnodušne.

Še pogled v Logarsko dolino in slap Rinko.

O porabljenem času za dosego sedla raje ne bi. Vsekakor je bilo potrebno priti še v dolino, moje noge pa so me puščale na cedilu. Bila je to izvrstna šola za v bodoče. Vsekakor se ne mislim več igrati s svojo pripravljenostjo, drugič raje ostanem doma.

Tisti, ki se nejeverno nasmehne naslovu, naj v svoj vikend vključi 24 ur Primoža, pa že izve, da je temu lahko tudi tako. Velja še za spremljevalke, kar sem bila tokrat tudi sama.

Aleš se je že v petek po službi odpravil na Sizifovo hojo na Primoža. In je prišla noč in novo jutro, ko je on še kar hodil. Medtem smo imeli doma pravo malo krizo, saj je bilo potrebno prav vzgodaj vstati in vse naše tabornike, katerim se je tokrat pridružil tudi tamauček odpraviti do avtobusa za Velenje.

Tam jih je čakala fotoorientacija in pa ogled rudnika. No, tavelika vodnika nista bila tako zgovorna, tamauček pa je bil ves navdušen. Doživel je vožnjo po transpornem traku v rudniku, pri sestopu iz gradu je našel eno kačo, dobil je vsaj enega novega prijatelja, pa še prav fajn se je imel.

Če sem sem se vsaj za trenutek oddahnila, ko sem se takole čisto sama podala novim izzivom naproti, me je vseeno čas neusmiljeno preganjal. Že ob pol devetih sem pred Krtinsko šolo čakala na morebitne peš tekače za Gradiškega. Izgledalo je, da bomo tam natanko trije, pa le ni bilo tako slabo. Navsezadnje se nas je zbralo 20 Krtov in spet je bilo okoli jezera kar lepo oranžno. Gradiško smo nekako kar posvojili, saj se počutimo tukaj precej domače.

Sama do konca nisem vedela, ali naj se prijavim za en, dva ali celo tri kroge. Le zakaj nisem posegla po najkrajši, saj bi sama udeležba na teku bila zadosti. Pa sem malo iz trme, malo iz nekega navdušenja le izbrala dva kroga, kar je skupaj 8.400m. Za tri le nisem imela poguma, pa niti prave moči, saj bi verjetno prišla naokoli tam enkrat pozno popoldan. Tekla sem tako kot znam, samo v počasnem svojem tempu. Sem bila pa mnogo manj zadihana in utrujena, kot lansko leto. Čisto malo se pa že pozna, da sem ter tja tudi tečem. Ampak, kako lahko bi bilo teči, če bi imela vsaj 10kg manj. Vsekakor je sedaj na vrsti nov boj. Odkar ne kadim, se kljub dieti in teku, kile samo zvišujejo.

 foto Petra

No, do poznega popoldneva smo morali čakati na rezultate. Kaj in kako so zbirali rezultate in nas preštevali in sortirali ne vem, vem le, da se mi je že pošteno mudilo. Ob 14h, ko smo le dočakali že zadnje razglasitve, sem namreč hitela dalje. Na zbirno mesto pred Calcitom, kjer smo bili dogovorjeni, da spremljamo pri zadnjem vzponu še naše Krte na 24 urni hoji na Primoža.

Na Primožu je bilo, tako kot vedno, zelo prijetno. Se mi zdi, da se gor prav zbirajo prijazni ljudje. Ali pa je tako po vseh hribih, ko enostavno čutiš, vso to pozitivno naravnanost in preprostost. Zraven pa neverjetni rezultati, zmagovalec je v 24 urah prišel na vrh kar 22 krat, kar pomeni, da je naredil vsaj 154 km in 8.800 višinskih metrov. Noro.

Aleš je s svojimi 11 vzponi presegel samega sebe, svoje načrte in naša pričakovanja.

Nočilo se je že, ko smo se doma, vsak s svojo zgodbo in rahlo zamišljeni, končno skupaj vsedli za mizo. Bil je to za vse nas en prelep in poln dan.