Gledam rezultate teka na Sladkih 6, vidim svoje ime kar nekje na sredini, zraven pa napis 37,26 km. Tukaj nekaj definitivno ne gre skupaj, jaz vendar ne pretečem več kot 10 km! Zato tega rezultata kar ne morem posvojiti, ker ni realen. Povsod piše in se govori o teku, o pretečenih kilometrih.

In kaj sem se šla jaz? Z gojzarji in palicami sem jo mahala naokrog, kot da grem najmanj na vrh Krna. Tako sem se tudi odpravila zjutraj od doma, s tolažbo, da če mi 6 ur hoje po hribih ne predstavlja več težav, bom ugnala tudi teh 6 ur po Sladkem Vrhu. Zraven sem ves čas imela v planu odteči tudi svojih 10 km, toliko pač znese moja dosedanja najdaljša tura. Plan je bil torej 10 krogov hoje, 10 teka in ponovno 10 hoje. Tekla sem krog več od načrtovanega, hodila pa do konca merjenja časa in kar naenkrat sem imela svojih 36 krogov.

 
Pa sem spet pri svojem moralnem mačku. Kaj nisem s tem, ko sem se namerno pripravila na hojo, izigrala pravila igre? Marsikdo je dal vse od sebe in tekel, kolikor je zmogel. Zavidam piskecu na njegovem rezultatu, ker je res tekel. Meni pa preostane samo dvoje, ali se ne grem več ali pa končno počistim v svoji glavi in se že enkrat odločim, da lahko tudi sama tečem. In šele takrat, ko bom dejansko omagala pri teku, takrat si ne bom več očitala, če bom prehodila progo do konca.

Da ne bom zavajala z naslovom, čeprav se lepše sliši Ljubljanski maraton 2008, priznam svojo prvo udeležbo na najbolj množični tekaški prireditvi pri nas. Vsaj upam, da se ne motim glede udeležbe. Moja uvrstitev na 1.401 mesto zato sploh ni slaba. Sliši se pa vseeno hecno.

Priprave so bile seveda bolj kampanjske, kot pa rezultat neke vztrajnosti. Čeprav me je malce grizlo in sem vsake toliko pustila vse in šla teči, ponavadi na najbolj nenavadnih krajih in najbolj nenavadnih urah, saj sem ugotovila, da gre za nekaj več. Za tisto ukradeno urico, tisti podarjen čas, ki je lahko čisto zame, ki si ga drugače (še vedno) ne upam vzeti. Ta teden je bil še posebej naporen in stresen. Po četrtku sem imela eno samo željo. Se dovolj naspati in vsaj toliko zbistriti glavo, da bom lahko tekla neobremenjena. Nazadnje mi je to tudi prav zares uspelo. Malo je pomagal petkov nočni sprehod po Ljubljani, še bolj pa sobota, ki sem jo končno lahko preživela samo doma. Kakšno razkošje!

Seveda sta že na začetku vse zakuhali in pripravili teren dve ekipi. Prva je zagotovo ekipa ŠD Krti, katera je že toliko moja, da z njimi hodim vsepovsod. Ponavadi s fotoaparatom v roki, spodbujam, navijam. Druga pa je E-kipa Srčnih, ki je naju z Alešem pripravila do teka. Brez teh ekip verjetno tudi mojega teka nikoli ne bi bilo. Na moje veliko veselje pa tečeta sedaj tudi še Darja in Marjetka. Tako smo se danes skupaj postavile na štart.

Hvala Radu za fotke. Malce osamljen je čakal na štart 21-tke, je pa zato navijal do zadnje minute, pa še pretekel z zavidljivim časom. Ko sem doma gledala traso na karti, nisem mogla verjet, da gre za razdaljo samo 10km. Saj na tako progo ne bi šla niti peš, ponavadi smo se vozili z busom, sedaj je avto obvezen. Upam samo, da smo danes spoznali, kako enostavno je priti iz centra tudi malce ven, kar tako, da vzameš pot pod noge in greš.

Pa je bilo vseeno tudi malo naporno. Imela sem srečo in res se lahko zahvalim Stanetu, ki se je letos odločil za občutno počasnejši tempo in celo progo tekel z mano. Mu je manjkal pravi izziv. Brez stave se še Stane ne obuje. Meni je pa pomagal, da sem tiste krizne kilometre okoli polovice poti pretekla. Ne ravno s stisnjenimi zobmi, bolj na kratko sapo. Potem se je odprlo tudi meni in sva tekla kar solidno do konca. Sledilo je le še zmagoslavno vzdušje, ki smo ga užili kar se je dalo. Trepljanje in pa razvajanje, na koncu še s skupinskim kosilom.

In kako naj rečem, da mi je bilo hudo, ko pa ni in ko komaj čakam, da grem naslednje leto ponovno.

Bliža se veliki maraton, odštevamo le še nekaj dni do dogodka in med tekači se že kaže neka nestrpnost.  Čedalje pogosteje se tudi sama odpravljam na tek. Čeprav se še vedno težko odpravim in je na začetku še vedno hudo in mi neprestano zmanjkuje časa, je občutek, ko uspem premagat zastavljenjo progo, neizmeren. Glede na vsa moja potepanja v zadnjem mesecu, sem morala tekaško opremo nositi kar s sabo in mi nikakor ni žal, saj še vedno raje vstajam zgodaj in imam tisto jutranjo urico res zase.

Sobota, pred dvema tednoma, tek ob obali v Cervii. Kilometri mivkaste plaže, školjke, sonce je ravno pokukalo iz morja. Jutranji čistilci na plaži so me radovedno ogledovali. Nikjer nobenega tekača, le nekaj sprehajalcev v bundah.

Sobota, teden dni nazaj, tek ob reki Temzi. Jutro je bilo sveže in nadvse sončno. Tečem po kolesarski stezi, pot me pripelje na most, odkoder vidim mesto, ki se ravno prebuja.  Srečam dva tekača, ki veselo klepetata in odbrzita dalje.

Sobota, dober teden dni pred ljubljanskim maratonom. Tečem krtinski krog ob Rači, danes je bilo preveč megleno za običajen krog na Gradiškem jezeru. Vendar vem, kako je lepo, ko se dvignejo meglice. Prvič pretečem 6 km pod 40 min in sem vsa vesela.

Seveda ne grem na maraton, niti na polmaraton ne, tekla bom na rekreativnem teku, saj za to gre. Te moje jutranje urice so najlepša rekreacija, ki sem jo kdaj imela. 

Tole je bil vikend, ko ne vem, ali smo bolj športali ali bolj žurali. Analizo današnjega dogajanja v Krtini bom raje pustila Piskecu v veselje.

Vsekakor pa sem včeraj (skoraj) pretekla Borških 10000. Skoraj zato, ker sem del tistega dolgega klanca raje prehodila, kot pa spustila dušo navkreb. Po priznanju sodeč, pa sem opravila odlično. Bila sem celo prva v svoji kategoriji.

Čestitam! Najprej organizatorjema, ki sta spet pripravila dovršen dogodek. Nato sotekmovalcem, ki so vztrajali do konca. In sebi, ker sem končno spoznala, da nisem niti slučajno še pripravljena na kakšen resni tekaški dogodek.

Pa sem si spet zastavila izjemne cilje; več bo treba vadit, dlje teči in ne obupat po pol ure, predvsem pa je treba shujšat. Začnem jutri.

Jutri?!

Pa sem končno spet doma. Veliko (slikovnega) materiala imam, za kar nekaj časa bom zadoščalo.

No, na tole sem najbolj ponosna:

Ker:
- je bilo potrebno ob 5h vstati,
- se potiho preobleči,
- preteči nekaj km do razgledne točke,
- počakati na sončni vzhod,
- rešiti težave s fotoaparatom,
- priti na zajtrk, kot da se nič ni zgodilo.

Tako je, danes ne delam nič več. Je čisto pravi dan za počitek. Še tamauček zbolel in sem ostala doma, tudi sama na robu z vročino. Zato ni (še) fotk niti poročila o Krtinskem izzvu.

Pa saj se že poznam. Bolj ko se zavzamem za kakšno stvar in Krtinski izziv je že bil pravi tak dogodek, višje ko sežem, bolj me zadane. Včeraj bi lahko šla na Triglav, danes ne bi zmogla niti Krtinskega hriba.

Še dan, dva, pa bom spet vsa v pričakovanjih - novim izzivom naproti.

Če verjamem spominu, je jezero tam spredaj. Danes se ne vidi nič, sopara je neznosna.
20,8 stopinj, 90% vlage, 1006.8 pada.

Tečem okoli Gradiškega. Medtem me premami vonj po gobah. Zavijem v gozd, kjer me dobršen del spremlja mlad srnjaček. Sploh se me ne bolji. Naberem nekaj lisičK in tik pred dežjem pribežim domov na zajtrk.

Prvega ne pozabiš nikoli. Najbrž to velja tudi za prvih 10 km, ki sem jih pretekla včeraj.

Kljub mojemu tarnanju dva dni prej, težav namreč še zdaleč ni bilo konec. Na palec me je še pičila čebela, da mi je lepo zatekel, potem sem s šepanjem prislužila žulj, tako, da sem še v petek bila prepričana, da je zame Blejska 10ka priložnost zamujena.

Še dobro, da je vsako jutro nov dan. V sobotno jutro sem se zbudila kot prerojena. Na kašelj sem že pozabila, noga me ni bolela, palec je uplahnil, žulj je dobil svoj obliž, nivo adrenalina je opravil svoje in že doma sem vedela, da sem pripravljena.

Skupina ŠD Krtov se je zbrala kar na Bledu. Trem, ki so odpovedali zadnji hip, je lahko samo žal. Organizacija dogodka je bila res vrhunska. Vse pohvale organizatorjem, za vse je bilo poskrbljeno, pot je bila osvetljena, prijazni redarji so nas bodrili in čuvali ves čas, za prijave je bilo dovolj prostora in osebja, poskrbeli so za najmlajše in malo starejše. Pa kremšnite za vse! Nasploh je bil celoten prostor prežet s pozitivno energijo.

Trije tekači Ekipe srčnih smo štartali skupaj. Seveda je dr.Wega odbrzel naprej, njemu je tole že druga Blejska, midve z Darjo pa sva se borili skupaj. In zmagali! Vsaka zase, kajti to, da sva bili tam in prišli naokoli s čisto solidnim časom 1 uro in 9 min je že skoraj tako kot v pravljici. Pa naj še kdo reče, da ne verjame v pravljice!