Najbrž imamo vsi svoje vzpone in padce. Meni se ta obdobja lahko zelo hitro menjujejo. Ponavadi se po dnevih izrazitega dobrega počutja, ko lahko iztisnem iz sebe še več, kot dopušča moje telo, zamenja glasba v nasprotno smer. So dnevi, ko se potiskam in potisnem čez mejo svojih zmogljivosti, polna nekakšnega navdušenja, ko res ni stvari, ki bi me lahko ustavile, nato pa sledi zdrs, padec v globino, ponavadi si zraven polomim še kakšno kost, tako, da obtičim in obležim vsa nemočna in nebogljena.

Seveda je velikost jame v katero padem bistvena pri tem, kako hitro bom spet zlezla nazaj. Ko pa sočasno padeva notri s Piskecom oba, potem ni več časa za pomilovanje. Prav hitro se zgrizeva in zbrcava na plano in življenje gre veselo dalje.

Tole je bil samo nek preduvod v mizerijo zadnjih dni, ko se namesto tekaških podvigov, tik pred Blejsko desetko, vlečem naokoli kot megla, kašljajoč in šepajoč.

Padec v neko pol zdravo pol bolano stanje je bil takoj po mojem osvojenem Kamniškem sedlu. Sem malo pretiravala? Naslednje dni se me je lotila taka viroza, da sem komaj kaj dihala, kar naprej kašljajoča sem ostala doma, da se pozdravim. Pa po enem tednu ni bilo nič bolje, dodali so mi antibiotike in zadeva bi morala biti v dveh do treh dnevih ok. Pa ni. Ker to ni bilo dovolj, sem v natikačkih z jutranjo kavo v roki zdrsnila po stopnicah in se nespretno ujela na železni kavelj v steni. Modrica čez pol stegna, bolečina v celi nogi, me je lepo naredila še šepajočo in glavo polnim z raznimi tromoznimi neumnostmi, ki me bodo bojda doletele.

Vse to, dva dni bred Bledom! Še je čas, da odvržem ves ta balast z mene, se potegnem ven in tečem, tečem... Kot v pravljici?

Bili smo na morju, kar tako. Nekam smo želeli pobegniti, ne glede na deževno vremensko napoved, čeprav šolskega leta še ni konec in kljub ali pa prav zaradi vsega dogajanja v zadnjih dneh.

Zjutraj se je na Kamniškem sedlu lepo videl novo zapadli sneg, zato sem na hitro vrgla v avto še bunde. In bilo je kot v starem vicu: "Samo ja i Mujo u bundama!" Res, sedela sem v zimski bundi na tisti prazni obali, veter je pihal kot za stavo, nosilo je črne oblake, bilo je mrzlo, kot še nikoli doslej na morju. Pa vseeno čarobno lepo.

Pa tudi tekla sem lahko in ko se je zjasnilo, je bilo celo dovolj toplo, da se je večina članov naše familije šla kopat. Le kdaj smo bili nazadnje edini na plaži? Včasih v aprilu!

Pravzaprav je bil tole prav lušten pobeg.

Pa je za mano prva tekaška preizkušnja. Ne rečem, da je bilo lahko, tako težko, da ne bi šla še kdaj, pa spet ne. Bila sem vesela, da mi je uspelo priti naokrog prej kot v pol ure. In to je to.

Pomembno je bilo, da smo tekli skupaj s prijatelji, našimi Krti, mladimi in še malo mlajšimi ;),
pa še Karmen je prišla!

Evo, moj pozdrav z Gradiškega.

Fotkano z mobilcem Sony Ericsson K610i.

Resno razmišljam, da bi vsa jutra pričela kar tukaj. Ker je kiči lepo in koči* dosegljivo en, dva, tri.

(*A kdo ve, kaj v madžarščini pomeni kiči koči?)

Tole si kar ne upam napisat, saj kar ne verjamem sama sebi.

Tečem.

Tudi jaz.

Trenutno zdržim ponovitve 2 min teka, pol min hoje, enkrat okoli Gradiškega jezera.

Pa sploh ni tako hudo, kot sem si dopovedovala celo leto.

Pravzaprav je bilo prav fino in komaj čakam, da grem spet.

Vremenarji tokrat niso bili naklonjeni tekačem, saj so nad Ljubljano spustili težke dežne zavese, ravno v času mednarodnega 12. Ljubljanskega maratona. Čeprav so s tem nekateri sami sebi jamo kopali, kajne Vreme?

Aleš se je držal izvrstno, vsekakor sem ga bodrila, kolikor sem le lahko. Čestitam!

Tole je pa ostalo za tekači:

Čestitke in priznanja si zaslužijo prav vsi, ki so ta dopoldan pretekli ulice Ljubljane. Dobri ste!

Danes je bil prav poseben dan. Dan, kjer ni manjkalo priložnosti za tek.

Zutraj smo se v društvu ŠD Krti združno podali na tek okoli gradiškega jezera. 21 naših članov je teklo, bilo nas je še enkrat toliko navijačev, osvojili pa smo kar 6 medalj v različnih kategorijah. Že vem, da bo tole za Krte postala prelomnica in da bomo sedaj med naše dejavnosti poleg pohodništva in nogometa uvrstili tudi tek.

Popoldan pa se je odvijal napovedani Mura Challenge. Še ena prelomnica, ki bo zelo vplivala tudi na življenje v naši družini.

Vsekakor je bil dan poln sonca, z mnogo dobre volje in z veliko prijetnih in nadvse zanimivih ljudi.