Danes sva šla. Jaz sem tekla, on pa je kolesaril. Za skupno rekreacijo je moledoval že tri dni. Sama teka nisem zmogla ne včeraj, ne dan prej. Še danes so me noge tako bolele, da sem se v službi raje vozila z liftom, kot pa sestopala "po rakovo" s stopnice na stopnico.

Po prvem delu proge, ko ga je motil še vsak kamen in vsaka luknja, je šlo ravno prav počasi. Nato pa je začel dirjati ob Radomlji in jaz za njim in kmalu sem ugotovila, da me noge prav nič ne bolijo več.

Še bolje, tekla sem hitro kot še nikoli, tempo je moral biti fantastičen, prevozila oziroma pretekla sva vse do Močilnika in nazaj, nekje šest kilometrov in ne vem, kdo je bil bolj zadovoljen. Tamauček, da si je končno upal voziti svoje kolo ali jaz, ki mi uspe teči vedno le takrat, ko le tega ne pričakujem. Bolj kot se pripravljam in načrtujem, slabši je rezultat. Kdaj torej?

Upam, da mi ne bo treba vsakič splezati ravno na Storžič, da bi potem lahko z lahkoto odtekla te pol ure naokoli. Hm. 

En tek, eno društvo, en priimek, en čip, dva tekača

Letos se zaman iščem med rezultati Blejske nočne desetke, čeprav sem bila zraven. Tudi tekla sem, le da sem že na startu, v množici, kjer smo čakali na začetek teka, opazila, da mojega čipa ni na vezalkah. Očitno se mi je odlomil in tako sem prav grdo izkoristila Aleša, da je meril najin pretečen čas. Grdo pa zato, ker je njemu kot zanalašč včeraj šlo in je tekal naprej in nazaj, me čakal in vzpodbujal, se ukvarjal z mano, kot, da sam sploh ne teče. Čas, ki je uradno pripisan njemu, dejansko pripada meni. Alešu pa le želim še mnogo takih dni.

Sama sem zmogla natanko toliko, kot sem vlagala v svojo pripravljenost. Malo. Zato spet padajo zaobljube, da se zadeve lotim bolj resno. Ko le ne bi bilo vsakič enako - jutri začnem! Danes smo imeli torto, kak dober izgovor.

Pa saj ne morem verjet. Saj je komaj eno leto naokoli.

Meni se pa zdi, kot da tečem že celo življenje. Pa saj zato gre kajne?

Kot besede moje matere, ki me je vedno vzpodbujala z "teci malo",

in sem tekala, majhna punčka s čopki in z veliko energije.

Ja, šele drugič letos sem bila na Gradiškem. Kar bi znalo biti precej porazno iz zornega kota treningov ali pa spet kar obetajoče, da sem prekinila enomesečno skrivanje pred tekaškimi copati.

Kakorkoli, bila sem tam, tekla pa tako, tako. Nekako na pol. Četrt poti sem prehodila, ker sem se v začetku zagnala, kot da obvladam tempo vsaj 6 ali manj, drugo četrtino pa sem prehodila, ker je bilo na stezi toliko ledu, da nisem tvegala kakšnega hudega padca. Kajti bila sem čisto sama, danes brez ostalih tekačev in ribičev in res sem pomislila, kdo bi me reševal, če ostanem nekje na sredi poti.

Vse dobro, pa še bolj. Saj me je preveval tisti neznansko mamljiv občutek popolne svobode, ki ga stalno iščem, negujem in tudi vedno zgubim. Do naslednjič.

še slikca, res je ledeno

Pa naj si še kdaj rečem, da nimam volje!  Morda jo resda ne znam najti vsakič znova, ampak, da sem vstala v nedeljo zjutraj pred sedmo, me je pa že moralo nekaj zelo preganjati. Zadnji dan praznikov in končno dovolj časa, da grem lahko do Gradiškega jezera. Ker smo se prejšnji dan dogovorila, da gremo ta dan še malo v hribe, sem želela izpeljati svoj načrt po svoje. Do zajtrka oziroma do ure, ko se bodo ostali prebudili, sem nameravala biti že nazaj. Ustavil me ni niti pogled na termometer, ki je kazal neverjetnih -12°C.

Pričakal me je pogled na prebujajoče se jezero. Nikjer ni bilo žive duše, le zvoki v gozdu so bili neverjetni. Še zdaleč ni bilo nobene tišine. Povsod je nekaj pokalo in šumelo.

Tekla sem s tisto lahkoto, ki mi je potrjevala pravilnost odločitve. Čisto majčkeno sem se tudi ozirala nazaj in okoli sebe, da me oblečeno kot medvedko ne bi kdo zamenjal. Sicer pa medvedje pozimi spijo svoje sanje, kajne?

En krog za prebijanje ledu v letošnjem letu je bil čisto in prav dovolj.

Kdaj se je ta dan začel in kje končal?  Če pomislim, da imam že od petka doma novega prenosnika, pa ga še nisem uspela niti dobro pogledati, potem je zagotovo nekaj zelo velikega prišlo vmes.

Imeti osemnajstletnico pri hiši ni kar tako, da pa se zraven priključi še Miklavž za ostale tri otroke in da se skoraj hkrati dogaja še Barbarin tek, kjer so kar tri "naše" ekipe, pa sploh.

No, začelo se je nekje v petek, ko sem namesto v službo, šla po nakupih, voziček hrane in selitev v kuhinjo, kjer sem bivakirala pozno v noč. Kosilo za 14 ljudi, ki se lahko pripravi prejšnji dan? Že legendarna Branetova (nartabulš) lazanja! Seveda sem imela pomočnike, vsako uro drugega, ki so vmes vneto hodili v kopalnico, v telovadnico, na žur v Ljubljano, pa saj se ne pritožujem, samo malo nenavadno je bilo, ko sem se v paniki zbudila v zgodnje sobotno jutro in šla šteti čevlje v predsobi. Vsi doma.

Za zajtrk Miklavževi parkeljni. Spekla sem jih 26!, vsak, ki je prišel danes mimo, je dobil svojega. Zraven pa še pest marelic in sliv in nekaj čokoladnega. Tamauček je takoj planil na marelice, nato pa s stranišča klical vsake pol ure: Sem že!!!

Potem pa velik direndaj po hiši. Vsak je pripravljal nekaj svojega. Aleš (piskec) se je lotil torte, jaz sem odkrivala čare posodic za muffine, Tadeja prve predjedi - mojitosa, za katerega pa nikakor nismo našli sveže mete. Pa smo skuhali metin čaj, ga zamrznili v kocke, dodali limeto in rjavi sladkor, vsakič malo poiskusili, kako ga še izboljšat, ko nam je končno uspelo, je pa že ruma skoraj zmanjkalo. Potem pa spet panika, pa trgovina, pa rezervni scenarij s kruhki, nakar nam je do ure uspelo pripraviti nekako takole:

So prišli vsi, razen najmlajši - Nataša in Andrej z dvojčicama. Šele dva tedna imata, je res še zgodaj za hodit po svetu. Vas željno pričakujemo kar ob prvi priliki.

Tadejo smo skušali malo namučiti z nalogami, pa ji nismo prišli preveč do živega. Samo francoska himna ji pa ni tako blizu, kot pa španski jug in njeni kampi. O punca, kam se ti mudi?

In spet se je noč prelila v nov dan in izzivov kar ni zmanjkalo. Hitro, hitro, obleči tamaučka, kje so nove žabe, naredi smetano, pripravi tekaško opremo, gremo v Velenje.

 
Jure za koornk ekipo, Darja za e-srčne in jaz za Krte

Že leto vnaprej smo vedeli za datum, saj je vedno kaj in reči, da ni časa, je grdo. Ker čas je, le prioritete so tiste, ki odločajo. Letos je za E-kipo srčnih namesto Karmen (Hirkani) tekla Darja, jaz pa sem tekla za moje Krte namesto Snežke, ki je ravno rodila. Vsi plani in cilji so bili doseženi in preseženi. In tradicionalno torto (ups kremšnito) za prvo ekipo s konca liste smo z veseljem pojedli. Le, da je smetana malo tekla in da je Rado (Wega) dobil polomljeno vilico. Večjih težav ni bilo. Razen, da je Leander padel prvo minuto v blato in da je bil tak mraz, da se nisem ogrela do konca teka in da sem spet sopihala kot kadilka v tiste nore klance.

Na koncu pa čaj z rumom v centru, še malo klepeta in vidimo se naslednjič. Še letos. Vse slike so pri Rajkotu in Marjetki(marako), v albumu, ki dovoli download samo prijateljem. Kaj smo pa ostali?

Zame je tek nekaj za sprostitev, nekaj za kondicijo, način hujšanja, način druženja in nekaj za umik /pobeg pred telefoni, ekrani in ostalimi gadgeti. Skratka, same lepe stvari, ki te lahko doletijo.

Zato s sabo ne nosim drugega kot uro štoparico, ki jo ponavadi celo pozabim prižgati. Vendar je to še najmanj. Največja težava je čas, ki si ga je potrebno vzeti. Pripravljen in odmerjen čas. Pripravljen zato, ker moram že prejšnji dan ali pa vsaj nekaj ur prej vedeti, da bom šla na tek in se najesti v neki spodobni uri za kosilo, ne pa ob 17h, ko pridem domov. Če želiva z Alešem teči skupaj, se moramo že dan prej dogovoriti z ostalimi, kdo bo doma pri tamaučku. Ker bi želela teč vsaj dvakrat na teden, sem se morala odreči tudi vadbi pilatesa, ki se je začela v zimskem času.
Glede na vse dogovorjene teke in možnost sodelovanja v E-kipi srčnih, ekipi Krtov ali koornk ekipi, mi družbe pri teku res ne manjka. Super je, ko toliko ljudi teče in prepričana sem, da je to trend zadnjega leta ali dveh, kar se je pokazalo tudi na LM. Udeležba je bila skoraj enkrat večja kot lani.
Hujšanje gre mnogo počasneje kot sem pričakovala. Čeprav se mi zdi, da se obseg pasu zmanjšuje, tehtnica niti slučajno ne kaže navzdol, kvečjemu navzgor. Tolažim se, da je to učinek zmanjševanja maščobe na račun pridobivanja mišične mase. Mišice pa so težje, kajne?
Čedalje lažje tečem in lahko pretečem 10 km, kar je razdalja iz Krtine do Domžal in nazaj. Meni se to zdi super in ne vzdihujem za več, bolje, hitreje. Čeprav bi morala kaj delati tudi na hitrejšem tempu. Naslednji tek, ki nas čaka, je štafetni Barbarin tek v Velenju, kjer se bo teklo na hitrost. Kako teči hitre zaenkrat še ne vem, po Velenju bo marsikaj drugače.

Navsezadnje pa je še en pogoj - vreme. Ne vem kaj me bolj moti, vročina ali mraz, dež me očitno ne moti, glede na izkušnje Sladkih6, pa tudi nekaj krtinskih tekov po dežju je že bilo. Kaj pa mraz? Še vedno ne vem, kako naj se oblečem, da me ne bo preveč zeblo preden se ogrejem in, da ne bo vse z mene teklo, če sem preveč oblečena. Kaj pa pljuča in vdihavanje mrzlega zraka?

Včeraj sva šla z Alešem teči, temperatura okoli nule, ravno je začelo zmrzovati. In danes sem precej polomljena in spet kratke sape. Sedaj čakam in ugotavljam, ali bom preživela brez bolniške? Po mojih prejšnjih dogmah, bi kombinacija potu, hladnega zraka in telesne izčrpanosti morala voditi direktno v posteljo. Sem tokrat močnejša? Je današnje slabše počutje tudi posledica cepljenja proti gripi dva dni nazaj? Morda pa si vse skupaj le domišljam? Vsekakor se veselim sobote in po dolgem času dnevnega teka ob jezeru. Tega ne smem zamuditi.

Še enkrat sem bom vrnila v sam kraj, ki smo ga zadnjo soboto dodobra posvojili. Čeprav tukaj nisem bila prvič, sem šele tokrat imela čas opazovati in si ustvariti neko svojo podobo kraja, ki sem ga pred tem doživljala predvsem kot Palomo, blokovsko naselje in bajer z divjimi racami.

No, v soboto je deževalo. Bolj ko sva šla na severovzhod, bolj se je nebo zapiralo in res ni nič kazalo na kakšno izboljšanje. Vedela sva, da bomo cel dan zunaj, s sabo pa nisva imela ne kapic, ne dežnika. Mene je zagrabila panika in kljub protestom Aleša sem se odločila, da se v trgovini opremim s pripomočki, kot je fen in dežnik. Iskala sem kakršenkoli trgovski center, na moje veliko presenečenje, pa sem našla le manjšo trgovino s hrano. Glede na to, da v Domžalah gradijo trgovino na trgovino, pa tudi v drugih krajih ni kaj drugače, menim, da je Sladki Vrh pravi fenomen. Pa presenečenj še kar ni bilo konca.
 
Kam potem romajo tile Sladkogorčani? Templjev potrošništva nimajo, kam torej? In tako sem ob vsakem krogu opazila kaj novega, na primer ogromni športni park s stadionom in tablo za bazen. Pa sem se spomnila na zadnji Mura Challenge, ko smo hodili po urejeni sprehajalni poti, ki jo s klopcami in ograjami vzdržuje aktivno planinsko društvo. Zraven bajerja pa imajo svoj prostor za mladino, ogromen prireditveni piknik prostor z brunarico. Povrhu vsega so povsem ob Muri, prek katere redno vozi brod. In to v današnjih časih? Ko bi si marsikateri veljak dal postaviti nov betonski most.

Ne, še ni konec. Za sobotno prireditev so nam dali v uporabo šolske prostore, ki jih očitno ne zaklepajo pred prišleki z vseh vetrov in to povsem nove šole, ki kar žari v svojih rumenih odtenkih. Še na dekliškem stranišču sem prav opazovala zanimivo prelivanje oranžne, rumene in citronsko zelene. Vse deluje precej odprto, povrhu vsega, pa imajo zraven ogromno telovadnico.

In tako sem krog za krogom ugotavljala, da so tudi bloki več ali manj vsi prenovljeni. V svežih barvah, od nežno roza, do sončno rumene in zelene. Nič ni zanemarjeno, povsod veje neka urejenost.

Hej, Sladki Vrh! Povem vam, da me očarajo planine, pa lepota gozda, nad čisto običajnim krajem pa še nisem bila navdušena. Ampak vam je uspelo tudi to. Ker kraj so ljudje in ta srčnost, ki smo jo spoznali pri Marako organizatorjih, ta je očitno tukaj doma.

In moj fen? Le kaj bi mi? Saj sploh nisem opazila, da dežuje.