Priprava trekinga se je že zdavnaj začela.  Progo si seveda najprej zamislimo po karti, vsaj približno izberemo kontrolne točke, poiščemo zanimive kotičke, seveda še vedno s prstom na mizi, potem šele sledi tisti najbolj luštni del.

Gremo ven!

Iskanje izbranih točk v naravi - trasiranje -  je prav tako zanimivo kot tekmovanje samo. Iskanje primernih prostorov za KT in hkrati odčitavanje GPS koordinat, je čisti organizacijski del, pa vendar si znamo takole popestriti popoldneve:

Gozd se že preoblači, nabrali smo celo že nekaj kostanja, ki ga je letos zares obilo. Z zalogo kostanja za piknik res ne bomo imeli težav.

Doma imamo mojstre, ki nam preurejajo dvorišče in cevi pod zemljo. Končno bomo imeli ob nalivih malce lažji spanec. Zadnje čase nam je že majhna ploha zalila klet.

Ampak, ko gredo mojstri domov, se mi zapodimo v gozd, pa v hrib, po vsaj eno ali dve točki na progi. Temno je že, ko smo spet doma.

Se pa nam zato čez vikend ni nikamor mudilo in smo se nastavljali soncu in burili domišljijo. Pohod na Kompotelo, še bolj pa prečenje Ježa me je popolnoma navdušilo. Ne le, da imam sedaj v planu peljat Krte na ta pohod, še več; 

Tudi za naslednji Krtinski izziv - 2012 sem našla povsem novo traso. Ta bo pa res lepa!

Tule spodaj se bomo podili.

Lanski tolminski treking me je povsem navdušil, ker sem lahko splezala na moj priljubljeni Krn. Tako visoko kot lani letos nisem bila, smo pa užili dan do zadnje ure, da sem koncu lahko samo rekla, da, to je to!

Zasedba naše ekipe je bila tokrat drugačna.

 na startu Ultre

Aleš se je postavil na start proge za Ultro in začel na polno. Le slikala sva ga lahko in zaželela srečno na progi. Kakor vem, mu je šlo prav dobro, dokler ni začel preveč razmišljati o nevarnostih zdrsov po pobočjih.

Sama sem se odločila, da vzamem s sabo Leandra in sva jo mahnila na Pohodniško, 20 kilometrsko progo po tolminskih hribih. V čakanju na Aleša bi torej imela lahko ves dan časa za druženje in spoznavanje novih poti.

Opremljena s karto in dobro voljo sva se priključila skupini, ki je kar hitro začela pobirati prve kontrolne točke. Na Kuk smo prišli skorajda v koloni, vsi zasopihani in ogreti. Naprej pa smo jo že mahnili vsak po svoje. Če bi le v pravem trenutku pogledala na karto in ne kar takoj zavila na markirano pot, bi videla, da greva prehitro proti KT4. Ko sem le spoznala, da sva zašla s smeri, nazaj nisva več hotela.

 po brezpotju

Napako sva raje popravljala kar čez drn in strn, naravnost navzgor po srninih poteh. Vmes sva našla še lepo jaso, veliko trnja in kopriv, dokler le nisva zagledala zastavice na lovski preži.

 KT3

Pot proti Planini Stador je bila lepa in razgledna, kjer je bil Tolmin že daleč spodaj.

 na Kobali nad Tolminom

A bilo je treba še više, povsem na Kobiljo glavo (1.475m) sva se namenila v iskanju prečne poti do Planine Lom. Na KT4 so nam svetovali prečno pot, ne grebensko. Vendar prečne poti nisva našla ne midva, ne dve skupini podhodnic, ki sta prišli za nama. V iskanju zaraščene poti smo bredli po tako visokih travah, da so fanta povsem prekrivale.

 

Takrat pa se je dvignila meglica, prišel je oblak povsem nad nas in pričelo je prav močno deževati. Skupina pohodnic se je obrnila in vrnila nazaj na znano pot, midva pa opogumljena nadaljevala, ker sva končno našla grebensko pot Klonic, ki je bila lepo uhojena. Fotoaparat je žal moral v nahrbtnik, zato slik naslednjega odseka ni. Pričakovala sva lažji del, saj sva že dosegla najvišjo točko poti, vendar se je odiseja takrat šele dobro pričela.

Namočena od dežja je bila strma streza dol z grebena presneto nevarna. Hoditi sva morala zelo počasi in previdno, dež nama je spiral blatne dlani, saj sva šla včasih tudi po vseh petih, če štejem tazadnji.

Na Planini Lom je dež le ponehal, preoblekla sva se in na srečo hitro našla lepo pot pod Tolminskim Triglavom. Tukaj sva ponovno srečala iste pohodnice, ki so se na vrhu obrnile in prišle do tukaj po spodnji poti. Do Poloj je bilo lepo, potem pa naslednja kozja blatna stezica cik cakoma navzdol. Spet je drselo, bilo blatno in naporno predvsem za kolena. KT5 na Žabijskem vrhu je obetal, da bo kmalu konec, vednar sem se spet uštela.

Namesto, da bi se vrnila in se spustila po spodnji lažji poti, sva nadaljevala naravnost navzdol. Čakala naju je ponovno neverjetna strmina, drugačnih Tolminci očitno sploh ne poznajo. Le da je bila tukaj zadeva še prepadna, na srečo vsaj ponekod varovana z jeklenicami.

Medtem naju je klical Aleš, ves bolan od skrbi za naju, kako se prebijava sama po dežju in neznanih poteh.

 Tolminska korita

Midva sva sestopala počasi in nadvse previdno. Nekaj trekerjev naju je dohitelo šele tukaj, medtem, ko so ure kar minevale.

 topli izvir

Spustili smo se povsem na dno korit, ki s svojo lepoto zaslužijo mnogo daljši obisk, kot sva si ga lahko privoščila. Pot do Tolmina je bila kratka, treba pa se je bilo povzeti še na grad nad mestom, še na en kucelj torej. Kozlov rob je prava sprehajalna in trim steza za domačine, pa še učna pot je lepo opremljena. Do sotočja, kjer je bil naš Cilj, sva prišla ravno po devetih urah hoje in zdaleč ne tazadnja.

Leander pa ves navdušen in hoče še. Še hribov in še treking doživetij. Kaj čem bit drugega kot srečna.

Je že tako, da me na Bovec vežejo prav lepi spomini. Seveda pa me njihovi hribi ne morejo pustiti ravnodušne, saj človeka kar potegne kvišku. Kot tiste nesrečnike s padali, le da smo mi ostali malo bolj prizemljeni. Je bilo treba kar peš in hribov ni zmanjkalo, jih je bilo dovolj za ves dan.

Že čisto na pričetku poti, ko smo še prečili ograde za živino ob zadnjih hišah prislonjenih na hriboviti svet, smo s svojo množičnostjo trčili v zasebnost mogočnega jelena z razvejanimi rogovi. V naglici in obupu je skušal najti pot do prostosti in se je z neverjetno silovitostjo pognal po hribu navzgor, ne meneč se za ograde. Podirajoč vse pred sabo je preskočil našo pot in v naslednjem hipu izginil izpred oči presenečenih ljudi.

Najprej nas je pot vodila na meni že znano Koto 1313. Lansko leto me je tukaj čakala prva preizkušnja do vodništva. Takrat smo le zvedavo pogledovali proti vrhu Rombona, pa še ni bil pravi čas za dosego vrha. Tokratna treking steza naju je pripeljala pod sam vrh, pa sva vseeno zavila nazaj na načrtovano pot, kjer se samo čudiš in občuduješ vse te nadelane steze s stopničkami, ogradami in bivaki.

Meglice so se podile nad nami, pred nami, zakrivale pravo smer poti, vsake toliko pa se je odkrilo okno v dolino. Tam spodaj nekje, tako blizu in tako daleč je vse vrvelo. Tu zgoraj pa, milina in užitek.

Nato je sledil dolg spust skoraj do nižin, dokler se naju ni steza le usmilila in pokazala pot navpično navzgor. Pot na planino Krnica je bila podobna enourni vadbi na steperju. Brez prekinitev, prez predaha, dokler ne zagledaš presenečenih kolesarjev, ki počivajo ob kontrolni točki in spremljajo dogajanje. Mojega komentarja ne razumejo, potem pa se le začnemo pogovarjati v angleščini. Zanima jih najina karta in položaj, pravzaprav ne vedo natančno kje so. Podarim jim najin zemljevid z opombo, naj bodo pozorni. Vrisanih stez namreč ni prav veliko, je pa zato nova cesta povsem do vrha. Zaželimo si srečno in gremo vsak svojo pot.

Midva pa na Kopo, ki je bila nekakšen bonus poti, saj se ji drugače verjetno marsikdo v osvajanju ostalih vrhov raje izogne. Popravljena krivica naju stane še slabo uro novega vzpona. Navzdol gre počasi, mamijo naju jagode in pa spoznanje, da sva pravzaprav za metlo na progi.

Vrneva se v cilj cela in nepoškodovana, zmagovalec na progi jo je danes odnesel z novimi štirinajstimi šivi na nogi. Za nameček se potem jaz nemarno udarim pri vstopu v avto, tako, da šepam sedaj že tretji dan. Kot da bi želela uravnovesiti nekaj, kar mi je bilo podarjeno.

Naša tokratna treking preizkušnja je postregla z mnogo več višinci, kot sem si sploh predstavljala, da jih zmorem opraviti v enem dnevu. Čez 3.000 se jih je nabralo. Sedaj sem seveda vsa navdušena, kajti vem, da mi vsaj vzdržljivosti ne manjka. Sta pa ponovno padli taktika in hitrost. Za prvo moraš biti drzen, kar nisem (nisva), hitra pa tudi nikoli ne bova.

Ampak na Rombon pa pojdem tudi še tretjič, z veseljem.

Kam lahko grem, če imam od doma in nazaj točno štiri ure časa? Za Kamniško sedlo ali Veliko planino je malo premalo časa, za Primoža pa preveč. Odgovor sem našla na Kamniškem vrhu, kamor se bom z veseljem še mnogokrat podala.

Zelo dobre in natančne opise dostopov sem našla na Hribi.net, tako, da z orientacijo nisem imela težav. Če le berem o novi poti, si nikakor ne morem predstavljati, kako izgleda pot v naravi. Ko pa združim videno in prebrano, se mi slike začejo pokrivati in veselje nad najdenim je toliko večje.

 Korošak

Odločila sem se za vzpon ob Korošaških slapovih in za krožno pot prek Vrha nazaj na Klemenčevo, kjer sem pustila avto. Nekaj časa sem hodila po opisu, nakar sem pri drugem slapu zavila desno na planino. V želji, da se vrnem na opisano pot, sem se skušala prebiti čez precej strmo melišče, vendar sem namero opustila in se podala po brezpotju kar naravnost navzgor.

 

Kmalu sem bila sredi pašne planine, presenečena nad mirnostjo konjev, ki sta me opazovala.

Vonj cvetja, brenčanje čmrljev in petje ptic je bilo tako intenzivno, da tišine sploh ni bilo zaznati, samo življenja je kipelo.

Kmalu pa sem z malce olajšanja prečila markirano stezo proti planini Osredek, katere sem se vnaprej raje držala, saj vsaj dvakrat preči precej izpostavljene dele. Ves čas nisem srečala nikogar, le na začetku sem daleč zgoraj videla še enega pohodnika. Tako je bilo tudi na povsem osameli planini Osredek, že na višini 1.110 m.

 lipa na planini Osredek

 svišči rastejo tudi na Kamniškem vrhu

Nadaljevala sem po markirani poti proti Kamniškem vrhu, le ta pa se vije zadaj za grebenom in je skorajda položna daleč do sedla pod Planjavo. Šele takrat sem prešla na razgledni del poti po vrhu. Žal sonca ni bilo več, kljub temu pa me je mehkoba poti popolnoma prevzela.

 Kamniški vrh, 1.259m

Pogled na Krvavec, Ljubljanska kotlina je kot na dlani. Večkrat sem z okna svoje službe pogledovala sem gor in odslej bodo ti pogledi še bolj željni tega vonja in občutka svobode.

 strma, strma pot

Navzdol sem se podala po najbolj strmi poti doslej. Res se ne spomnim, da bi kjerkoli stopala tako zelo navzdol, zato bom naslednjič to pot izbrala raje za dostop kot sestop. Sem pa zato bila res hitro dol in v zadnji grapi sem našla še obilico čemaža. Kot nalašč za obnovitev letošnje zaloge.

 čemaž

Natanko čez štiri ure sem bila spet doma, kjer so me že čakali moji taborniki, da skupaj pripravimo kosilo.

Današnji pohod je bil moj majhen pobeg med oblake. Dober občutek je to.

Po čem si bom zapomnila zadnji treking po Golteh? Zagotovo po zaključku, po ležalniku na soncu, s pijačo v roki. Tega doslej še nisva doživela, kajti vedno sva prihajala v cilj med zadnjimi, ko je večina druščine že odšla domov. Tokrat sva si sama zelo skrajšala progo in se držala limita, ker sva se bala, da sicer ostaneva na planini brez možnosti uporabe nihalke za v dolino. Mateja se je strinjala s planom in tako smo jo mahnili skupaj naokrog.

 Smrekovec

So se mi pa Golte očitno dovolj priljubile, da sem se čez dober dan vrnila. Tokrat sicer samo na nočni pohod, ki je bil mnogo manj zahteven, amak dovolj zabaven, da sem se zavedla, da si prostega časa brez hribov ne znam več predstavljati.

 Nočni pohod z baklami

Tako je bilo tudi pred zadnjim vikendom, ko sem ugotovila, da so si moji že vsak zase splanirali dejavnosti. Taveliki na Formaratonu, tamali na Taborniškem feštivalu, jaz pa sem kar naenkrat imela dovolj časa, za kaj bolj drznega. In izbira je bila res dobra.

STL nas je razveselila z dodatno ponudbo in razpisala še en prednovoletni treking, kar tako, za povrhu in za dobro voljo, ki smo jo ob množični udeležbi pokazali tekmovalci. Prišli smo kljub obilnemu sneženju, ali pa ravno zato.

Nekaj foto utrinkov:

Zadnja KT je bila ob neverjetno bistri in končno spet zeleni Savi. Lepo je bilo.

In ne pozabite, naslednje leto bo vsaj osem trekingov, osem novih doživetij. Med njimi bo 15. oktobra 2011 tudi Krtinski izziv.

Danes je brez predhodne priprave in najave prevladal vagabund v meni in me izstrelil tja v hosto, počez, se zgubljat in iskat kotičke za naš izziv.

Samo.

Ko sem prišla do jezera kar nisem mogla verjet. Gradiško ima novo barvo. Blatno!

Višina vode v nedavnih poplavah je na tej stezici segala visoko čez glavo.

Pa vendar gre življenje dalje. Tukaj je živahno, da je kaj.

Pa je odkrita še ena točka. Eh! Luštno bo!

Nova dogodivščina se obeta! Trasiranje za Krtinski izziv je v polnem teku.

Kaj več pa ne smem izdat. Se vidimo!