Toliko lepot zbranih na enem mestu je možno najti samo, če se vsaj malo potrudiš in obiščeš vse te skrite kotičke na trasi tolminskega trekinga.

Jutro v Tolminu, ob smaragdni reki, nato pa s Planine Kuhinja še pomežik morju, da bi prek meglic dosegli naš vrh.

Fascinanten razgled s Krna, pogled, ki je že od prvih pohodov v hribe moj najljubši.

Še bolj divji in brezčasen pa je Vrh nad peski.

Velikih in malih radosti kar ni bilo konca. Še pri prečenjenu potoka smo naleteli na ostanke nekega drugega morja.

Se še iz Hudičevega mosta zazrli v globine Tolminskih korit in dan se je prevesil v večer.

Hvala Migavcem, ki so nam pripravili in omogočili to nepozabno in enkratno doživetje!

Sobota je prišla prej, kot sem bila pripravljena. Teden dni prej in teden, dva vnaprej, sem razprodana. Pravzaprav je bil sam dan za treking še najbolj miren od vseh. Imela sem dovolj časa za urejanje misli in umirjanje svojih idej. Sama hoja mi res ne dela težav in ker smo pot v večini prehodili, je bilo dovolj časa za fotkanje, klepetanje in dihanje z Belo krajino.

 steljnik

Da bo pot dolga smo vedeli že dan prej, ko je bila objavljena trasa s 14 kontrolnimi točkami. Še dobro, da sem našla dokaj dober zemljevid Bele krajine in si tako že doma vsaj približno predstavljala pot v celoti. Prebrala in poiskala sem še nekaj gradiva o cerkvah in mimogrede še odgovorila na nagradno vprašanje organizatorja. Lepote in običaje Bele krajine je namreč opisal že pred dobrimi 100 leti Ivan Šašelj, duhovnik v Beli krajini, v njegovih knjigah Bisernice iz belokranjskega narodnega zaklada.

 domačija

Štartali smo ob devetih dopoldan, na cilj pa smo prišli skoraj pol devetih zvečer! Hodili smo torej več  kot 11 ur in naredili celih 55 kilometrov. Sliši se prav neverjetno. Seveda bomo med rezultati ponovno povsem na repu, vendar nam rezultat prav nič ne zmanjšuje doživetja. Morda ravno obratno. 

Z Markom in Alešem smo se strinjali, da je mehka podoba krajine očarljiva in predvsem zelo vabljiva. Kako zelo nas je vabil divji svet, lahko vidimo tudi iz GPS sledi. Več ali manj smo si utirali pot po brezpotju, ustrašili se nismo niti vrtač, ki so se neprestano postavljale pred nami. Morda smo katero res obhodili, večino njih pa osvojili. In če smo padali v vrtače, nas tudi griči niso pustili ravnodušne. Osvojiti je bilo treba vsak vrh, kot da bi od tam lahko bolje videli, kje je naš cilj. Ne, razgleda v Beli krajini ne boste našli, najdete pa lahko kakšno kačo med nogami.

 kobranka

Meni je treking všeč. Ker se rada potepam in se takole lahko podim po doslej neznanih krajih. Všeč mi je, ker zmorem. Čeprav daleč zadaj za tekači, vendar z dovolj vztrajnosti, da kljub žuljem pridem do cilja. Še vedno namreč nisem našla idealne obutve, saj sem bila tokrat že v tretji različici obutve, pa je rezultat še vedno enak. Žuljast. Torej mi ne preostane drugega, kot da preizkušam še naprej.

Evo nas. Na toplem nas je počakala nagradna belokrajska pogača za pravilen odgovor.

In verjamite, da smo jo pohrustali do zadnje drobtine. Z veseljem in užitkom.

Podrobneje pa seveda pri Alešu!

Morda en dan zamujamo, zato pa smo tem bolj z žarom voskali in barvali velikonočna jajca in jedli prvo letošnjo kokosovo potico. Njami.

Čisto pravi dan za počitek, po pestrem včerajšnjem dogajanju. Se lahko pohvalim, da danes nimam prav nobenih bolečin v mišicah, še žulj je bil en sam, skorajda ne omembe vreden. To je pa že napredek.

O nerazumni razdrobljenosti naših upravnih enot priča tudi podatek, da sva zadnjič prehodila ozemlja kar šestih občin v nekaj urah.

Začela sva doma, v Krtini, ki sodi pod občino Domžale. Zunaj je padal rahel dež in gledala sva v nebo ter se odločala ali naj raje obrneva kar nazaj.
Prvi vzpon na Murovico naju je že ponesel v občino Dol pri Ljubljani.
Naslednji vrh je Cicelj, ki si ga lasti občina Moravče. Tu se je že pokazal sonček, ki naju je nato spremljal dobršen del poti.
Prvič sva bila tudi peš v Zg. Slivni in Vačah, ki sta že v občini Litija.
Spust do Kandrš in vzpon na Vrh pri Mlinšah naju je zanesel v občino Zagorje ob Savi.
Sledil je moker povratek čez Limbarsko goro v občini Moravče, kjer naju je ujela ploha do Gradiškega jezera, ki je že v občini Lukovica.
Nazaj domov sva spet hodila v soncu do občine Domžale.

Ker je bil delovni četrtek, sva na poti srečala izredno malo ljudi, sva pa zato slišala toliko več ptičjega petja. V nekem trenutku, ko je bilo petje res najbolj intenzivno, sem pomislila, da nekateri prodajajo CD-je s posnetimi glasovi. Ampak še tako dodelana različica ne more zajeti te simfonije, ki sva jo bila deležna ob vsem tistem pomladnem cvetju, zvončkih in vijolicah.  Že to bi bil zadosten razlog, da sva se odpravila ven na potep. Tu in tam sva srečala kakšnega sprehajalca s psom in pa nekaj ljudi, ki so začenjali z delom na polju.

Nihče od nas ni bil kaj zelo gostobeseden, zato naju je tem bolj presenetila malce razmršena ženica, kateri se je že na daleč videlo, da ji delo ne predstavlja velikega užitka. Ta naju je nekaj časa opazovala, nato pa ogovorila. Pravi, da bi bilo bolje, ko bi šla grabit travnik, kot pa da takole špancirava. Le kako, da imava čas za španciranje, ko pa je toliko dela za postorit?!

Potem sva nekje sredi Slivne vprašala mlajšo žensko, ki je nabirala regrat pred svojo hišo, za pot. Pokazala sva ji zemljevid kraja, ker naju je zanimalo, kje točno sva. Domačinka je gledala v zemljevid, pa naju in spet na cesto in pravzaprav ni znala niti pokazati niti povedati kje se tisti trenutek nahajamo. Zato sva kar po občutku zavila v desno in se po kakšnem kilometru ali dveh znašla v Vačah, na drugi strani hriba, kamor sva bila namenjena.

Nazadnje sva razočarala točajko na najinem edinem gostilniškem postanku, ker sva si vzela čas samo za čaj in kavo, hrano pa sva pojedla med potjo v obliki energijskih tablic. Seveda hrane nisva naročila v gostilni, saj je ne bi mogla pojesti, če pa že, pa poti ne bi zmogla nadaljevati s polnim želodcem. Pa nama potoži lastnica, da ne razumemo, koliko prispevkov mora plačevati zato, da dnevno iztrži največ 10€. Ko je pa včasih bilo drugače in je vsaj še kdo za kakšno klobaso povprašal. Ja, časi se spreminjajo, povpraševanje pa tudi. Nekaj bo treba spremeniti.

No, ta dan očitno ni bil namenjen druženju. Kljub potrditvi, ob dogovorjeni uri nobenega »prijatelja« ni bilo na placu v Ljubljani.  Zato sva spila svojo kavo in počasi odšla nazaj proti domu. Čeprav bi lahko bil zaključek dneva tudi drugačen, je bila mera doživetij za ta dan polna. Pravzaprav je bil dan v vsakem pogledu več kot zadovoljiv.

album

Tako, kot se je s svetlobno hitrostjo približeval sam dan D, dogodek, Krtinski izziv, tako se sedaj s skoraj nezmanjšano hitrostjo tudi oddaljuje. Pa kljub temu je v zraku še dovolj naboja, vonja in okusa, da so vse slike ravno prav jasne in da se vsi vtisi razporejajo v neko zaključeno celoto, tako kot v albumu, ki mu še vedno malo manjka kronološke natančnosti, ampak, navsezadnje, le ta niti ni pomembna.

Veliko različnih občutkov se je mešalo, gnetlo in prerivalo na Krtinskem izzivu 2009, splošen vtis pa je še vedno precej dober. Veliko, res veliko sem se spet naučila. Od tega, da nisem (dovolj) tolerantna do določenih dejanj, pa do tega, da sem ponovno potrdila tudi svojo zmotljivost pri čisto enostavnih stvareh. Zraven pa sem ponosna, da sva, seveda tudi s pomočjo Krtov, sam izziv le sprejela, najprej zase, ga preoblikovala, izpilila in ponudila tudi ostalim.

In tukaj pridete vsi vi, vsi moji, vsi prijatelji, vsi, ki ste se odločili ta izziv sprejeti, ga soustvariti in premagati. Hvala vsem za udeležbo, kajti s tem ste nama vrnili še mnogo več, kot sva lahko vložila.

Kajti orientacijsko tekmovanje, pohod, tek ali z eno besedo treking je bil namenjen vsem nam. To pot na Sv. Trojico, ko se zadihan ozreš nazaj in ugledaš celo Gorenjsko, prek Domžal, Kranja, desno Storžič, zadaj Stol, tik pred tabo pa Kamniške Alpe, vse to so dih jemajoči pogledi, ki jih želim deliti, deliti s celim svetom.  Pa najina pot na Cicelj. Tako blizu, tako strmo, tako opojno dišeče pelje pot skozi gozd...

Bilo je zgodnje nedeljsko jutro, zunaj še tema.
Dež je škrebljal po strehi, midva v avtu sredi gozda.
On vzame svetilko, nahrbtnik in zastavice.
Pomislim in se zamislim. Sva popolnoma nora ali ima tole kakšen globlji smisel?

dodatek

Mi ne gre, brez patetike tale blog, pa če se še tako trudim. Aleš se pa muza.

Sladko pričakovanje se je pričelo. Vse je zloženo po kupih sredi dnevne sobe.

Majice ŠD Krti - največja škatla.
Ojačevalec, malo manjša škatla.
Škatla s rozinami in drugimi dobrotami za tekmovalce.
Pokali.
Priznanja.
Opisi poti in karte ter kartončki.
Zastavce in perforatorji. Pa še kak flomaster zraven.
Rezervna oblačila. 
Gajbica kostanja.
Računalnik.
Okraski za prostor.
Kante z vodo.
Ruzak. Termovka.
Velika marela za kontrolorja.
Še en prenosnik.
Selotejpi in drugi tejpi, kladivce in moja mala škatla z orodjem.
En otrok.

Kam bova zjutraj vse to zložila, se mi niti ne sanja. Bo treba večkrat peljat, saj imava samo tamali avto pa še ob šestih greva naprej, na postavljanje KTjev. Potem pa lahko začnemo naš Krtinski izziv 2009.

A kaj naj komentiram najin JV treking čez Gorjance? Včeraj je šlo pa samo počez! Čez drn in strn me je vlekel, ali pa jaz njega. Kot, da bi naju malo spustili z vrvi. Rezultat je bil jasen in slikovit. Že cel današnji dan negujem moje bojne rane.

Da sem bila v Kostanjevici včasih napol doma, da pa nisem razen prve vzpetine videla še nobenega hriba tako od blizu, sem spoznala na prvi resni orientacijski preizkušnji. Kam sredi gozda? Levo, desno ali pa kar počez. No odgovor je znan v prejšnji točki.

Zagotovo pa ima orientacija po Gorjancih en svoj čar. Kakor smo navajeni hribov po Gorenjski, se ves čas vzpenjamo proti severu in spuščamo na jug. Več ali manj so Alpe z naše strani čisto pravilno orientirane. Kaj pa na Dolenjskem? O, ne! V največji klanec se gre povsem na jug!

 
Ema ne strelja, ampak ponuja čudežno tablico. (Aleš je tisti, ki s palicami grozi naokoli.) Ema je iz Kamnika, drugi sotekmovalec pa je doma v okolici Storžiča in je bil ravno tako včeraj drugič na trekingu. Javita se, če slučajno bereta ta zapis. Da nadaljujemo tradicijo še kje drugje!

E, malo smo se namatrali, pa je zato bilo luštno kot hudir.

Končno en dan kar tako. Dopustniški, brez predhodnih planov, brez obvez. Za oddahnit.

Pa saj je že skrajni čas. Zadnji dan avgusta! Ker tole, kar smo počeli zadnje tedne pa že meji na zasvojenost. Saj ne znam o ničemer več pisat, kot o hribih. Pravzaprav ne znam o ničemur več razmišljat, kot o hribih. Z veseljem bi zamenjala dolino za tisti svet tam gori. Pa ne bo šlo, ne še zdaj. Morda pa naju že čaka kakšna koča tam zgoraj. Ko bova midva pripravljena, verjamem, da bo vse nared.

Današnji počitek po včerajšnjem trekingu se prav prileže. Čeprav je bil to spet počitek s hojo malce navbreg. Največja krivica včerajšnjega dne ni bilo naključno brezpotje namesto prave poti. Ne, v tistem gozdu tam pred Babo, ko sva sopihala čez drn in strn, sem našla štiri prave, lepe, krepke gobane, jurčke! Še nikoli v življenju nisem našla v pol ure toliko gob in še nikoli jih nisem pustila tako nedotaknjene kot včeraj. O, jurček, spet! Čao jurček. Kaj hribi, kaj uspela tekma, jurčki so tisti, po katerih se bom spominjala najine poti. Zato smo se danes dopoldan lepo skupaj z otrokoma odpravili v našo hosto po gobe, seveda pa tukaj nismo našli nobene več.

Gledam uradne foke s treking lige in se sprašujem, koliko bi lahko še pridobila, koliko bi lahko iztisnila več. Vsekakor je bil to le preizkus za naju, da izveva ali zmoreva. Ali nama bo všeč? In odgovori, ki se danes nizajo, morda tudi niso presenetljivi. Zmoreva. Pravzaprav bi zmogla še malo več. Če ne bi bilo zvina gležnja pred slabim tednom, zaradi česar je Aleš tekmoval v gojzarjih. S katerimi težko tečeš. Malo preveč se čuvava že po naravi, nerada tvegava, se ne izpostavljava, sva ziheraša. Kajti, če bi se zmogla sprostiti in dati vse od sebe, bi lahko mnogo hitreje letela tudi po planjavah.

Seveda pa se zraven še vedno sprašujem, kaj je cilj? Kje je smisel tega?
Hoditi v hribe? Zmoreva in znava.
Saj hodimo naokoli s Krti? Vsaj enkrat mesečno.
Odkrivanje novih poti? Vsekakor.
Spoznavanje in druženje? Veliko novih obrazov srečujeva. Veliko jih poznava samo z internetnih forumov, še več samo z "nick name". Počasi združujeva virtualne podobe in resnični svet.

Gibanje? To bo odgovor. Zdi se mi, da treking združuje vse, kar imava rada. Naravo, hribe, gibanje na prostem, druženje in kanček tekmovalnosti, ki nama večidel manjka. Morda je to odgovor.