Pot sedmih slapov v Istri

 


No:
50/50


Datum:
15. april 2018

Trasa:
Buzet – Kotli – Buzet (po pritokih in dolini Mirne)

6. slap

Poslano vabilo:

Dobimo se v nedeljo, 15. aprila 2018 ob 7:00 na makadamskem parkirišču za blagovnico Tuš v Domžalah. Z avtobusom se odpeljemo v bližino Buzeta v hrvaški Istri.

Po prelepih stezah ob reki Mirni nas bodo vodili kolegi iz Planinskega društva Glas Istre. V neposredni bližini Buzeta namreč poteka Pot sedmih slapov, ki s svojimi smaragdnimi tolmuni ponuja pristno doživetje neokrnjene kraške narave.

Naredili bomo krožno pot, začenši v soteski pritokov Mirne, nadaljevali prek pobočij do stare in zaščitene istrske vasi Kotli, kjer reka Mirna dolbe kotanjaste oblike v bel apnenec ter se vrnili do Buzeta ob reki, ki jo bomo tudi večkrat prečili s pomočjo velikih kamnov. Zato priporočam še rezervno obutev, ki jo boste pustili na avtobusu. Možnosti, da si boste zmočili svoje čevlje bo veliko, saj je pot lahko deloma tudi blatna. Pot je večinoma ravninska in primerna za vse pohodnike. Le na prvem delu, ko se bomo morali povzpeti iz soteske s prvimi slapovi, je pot na krajšem odseku tudi zelo strma, vendar je tudi ustrezno varovana.

Skupne hoje s krajšimi postanki bo za približno šest ur, zato so obvezni dobri pohodniški čevlji ter dovolj tekočine in malica iz nahrbtnika. Predviden povratek v Domžale je po 19. uri.

Obvezno imejte s sabo veljaven osebni dokument (potni list ali osebno izkaznico) za prestop državne meje!

Prispevek udeležencev je 10 EUR za člane PZS in 15 EUR za ostale, za otroke (P+O) v spremstvu obeh staršev, prispevka ni. Možno bo tudi poravnati članarino za vse, ki bi to želeli storiti ob tej priložnosti.

Prijave so obvezne do srede, 11. aprila ali do zasedbe mest na avtobusu, pri Heleni Kermauner, vodnici PZS na tel.: 041 731 797.

Težavnost:
Lahka. 15 km, 300 višincev, 24.804 korakov

Prehrana (na poti):
Jabolka, oreški in Burger na poti domov

Družba:


vsa PDD klapa, ki rada odkriva spomladansko Istro ter naša Istrska vodnika; Ingrid in domači ranger Đus.

Utrinek s poti:
Trikratno prečenje reke je bil sladek zalogaj čisto proti koncu poti. Če smo se na prvem prečenju še trudili s plezanjem po kamnih, nas je nepričakovani padec v vodo, ki se je na srečo relativno dobro končal, prepričal, da smo raje zabredli s čevlji ali brez direktno v vodo. Nazadnje je bila to dogodivščina dneva, saj skoraj 50 bosih pohodnikov v aprilu pomeni le eno – srečo na obrazu.


Fotogalerija:

 

4. slap

Napoleonov most

 stari mlin v Kotlah

prvo prečenje s pomočjo kamnov

druga prečenja s čevlji brez pet

 

foto skupine: Janez Praprotnik 

Tags:

Korošaški slapovi

No:
49/50

Datum:
25. marec 2018

Trasa:
Klemenčevo – Korošaški slapovi – planina Osredek – Ambro�� - Klemenčevo

 

Korošaški slapovi so tako blizu nas, pa tako daleč od ljudi

 Opis:

Čeprav vremenska napoved ni bila obetajoča in sonca ni bili niti za obzorjem, sva midva vseeno morala nekam ven. In v hrib. Iz leta v leto bolj spoznavam, kako slabo se začenjava počutiti, če ne hodiva redno. Biti v gibanju, biti zunaj v naravi, odkrivati nove poti, se čuditi vsemu okoli sebe, vse to nas dela žive. To smo, kar čutimo.

 

Pred in po prehojeni poti. Pa vendar je razlika.

Težavnost:
Lahka. 17 km, 809 višincev, 19.230 korakov

Prehrana (na poti):
Jabolka, oreški

Družba:
Aleš,Helena

Utrinek s poti:
Včasih ujamemo v kader tudi tisto, kar z očesom na prvi pogled ni vidno. Ko sem slikala snežni plaz in podor se je zadaj pojavil še gams. Takšna presenečenja imam najraje.

 


 

Fotogalerija:

Včasih strmine še opazim ne.

Z vsakim višinskim metrom sva se vračala nazaj v zimo.

Kaj pa vidva tukaj? Točno to naju je spraševal s svojim pogledom.

Sneg in teloh. Jaz bi pa pomlad!

Tags:

50 za 50

Medenjaki


Vsako zimo si jih zaželimo in ker letošnja zima še kar traja, je tu še Darjin recept za slastne, okusne, dišeče in mehke medenjake. 

V posodi zavri in ohladi:

500 g medu,
250 g sladkorja,
200 g margarine,
2 žlički cimeta in
2 žlički mletih klinčkov.

Ohlajeni masi dodaj:

4 jajca,
500 g moke in
1 žličko sode bikarbone.

Masa naj počiva čez noč.  Naslednji dan primešaj še:

500 g moke,
1 žličko sode bikarbone.

Razvaljaj in oblikuj piškote. Lahko jih izrežeš z modelčki ali pa oblikuješ kroglice. Lahko pustiš same, jih pomočiš v čokolado ali preliješ z limoninim oblivom (mlet sladkor + limonin sok).

Vzdržijo pa tudi nošenje v nahrbtniku na Veliko planino.

Tags:

07 recepti

Krpljanje po Veliki planini

No:
48/50

Datum:
23. - 25. februar 2018

Trasa:

1. dan: Kranjski Rak – Domžalski dom – koča Mokrica (pod Gradiščem); rahlo je naletaval sneg
2. dan: krpljanje po planini; Veliki stan – Domžalski dom – Bukovec – koča Mokrica; gosta in malo manj gosta megla
3. dan: odkrpljali smo domov; koča Mokrica – Domžalski dom – Kranjski Rak; sončno, enkratna vidljivost; -15 stopinj C, veter.

Opis:
Ponovno smo imeli in izkoristili priložnost za najem koče Mokrice. Tokratni termin je celo sovpadel z zimskimi počitnicami. Na Veliki planini je že bilo približno meter snega, obetale pa so se tudi sibirske temperature.

Ko sem načrtovala naš celodnevni pohod po planini, sem dobila idejo, da bi lahko tokratni pohod izvedli s krpljami. Mišljeno je bilo, da bi se s krpljami podali tam, kjer običajno niso uhojene poti. Po nekajdnevni akciji izposoje krpelj, smo uspeli nabrati deset parov pri treh ponudnikih. Na našo srečo, saj smo krplje nujno potrebovali tako za prihod kot odhod od koče, saj je višina napihanega snega okoli bajte merila več kot dva metra.

Na dan pohoda seznanjanje s krpljami torej ni bilo več potrebno. Na mojo veliko žalost, se je spustila megla na planino in edina možna smer pohoda je bila pot ob zimskih markacijah mimo Velikega stana do Domžalskega doma. Po izvrstnem kosilu in klepetu pa se je tudi megla dvignila in nam odprla še ostale možnosti. Zato smo jo mahnili kar počez, vse do Bukovca in nazaj do koče Mokrice, nekateri pa so šli pogledat še izza ovinka, ali je tam kaj več snega.

Tretji dan smo se zbudili v zimski pravljici. Planina se je bleščala v snegu, razgledi so bili fantastični, termometer pa je kazal – 15 stopinj. Malce je pihalo in ves pogum ter vsa oblačila so bila potrebna, da smo se odpravili ven iz koče in vsak v svojo smer zavili proti domu.

Polni smo vznemirjenja ob tej neizmerni, divji lepoti okoli nas.

Težavnost:
Hoja s krpljami je vsekakor mnogo manj zahtevna in mnogo bolj zanimiva kot gaženje celega snega. Brez krpelj prvi dan ne bi dosegli koče, saj smo za običajno kopno razdaljo dveh ur potrebovali kar pet ur krpljanja.
Skupaj smo v treh dneh naredili 32 km, x višincev,  49.280 korakov.

Prehrana (na poti):
Na mizo smo prinesli vsak nekaj svojega, pa še malo za druge, vse skupaj mnogo preveč.

Družba:
Aleš, Leander, Dejan, Darja, Žan, Barbara, Jernej, Maja, Tomaž, Helena

Utrinek s poti:
Napor pri izposoji krpelj se je stokratno poplačal, kajti v svojem načrtovanju si nisem zamislila, da bomo v petek dopoldan prvi. Prvi, ki so ob 13h prišli do Domžalskega doma in prvi, ki smo v celcu uhodili, potlačili s krpljami pot do Gradišča. Samo z gaženjem, ko se noga udre, pa ne do kolena ampak v celi dolžini v sneg, tega podviga nikakor ne bi zmogli.

Fotogalerija:

Utiranje poti s krpljami po celcu od Jarškega doma do Domžalskega doma.

Zameti pred Domžalskim domom in nedolžna belina onkraj. 

Pohod v megli,
zaradi naše varnosti gremo v strumni četici od markacije do markacije.

Veliki stan.
Nekatere pastirske bajte so popolnoma zasnežene,
iz snega kukajo samo vrhovi streh.


Otroci so prvi na Bukovcu.

Mi pa počasi in z užitkom odrivamo sneg.

Je videti kakšen mraz je zunaj?

Zimska idila Velike planine.
S krpljami od koče do koče.

Letos bomo še velikokrat tukaj.
In vsakič je popolnoma drugače.

Fotka kot iz koledarja 1970.

Luštno je bilo!

Tags:

50 za 50

Kriška gora

No:
47/50

Datum:
17. februar 2018



Trasa:
Golnik – Gozd - Kriška gora

Opis:
Kriška se mi je zdela vedno težka za hodit, že od prvega pohoda s Krti sem vedela, kaj nas čaka. Strmina brez popuščanja. Pa smo tokrat vseeno malce podaljšali vzpon in se odpravili od Golnika. Malo več kot dve uri za gor in eno za dol. Pravzaprav je bila to ena kratka in sladka tura za ponovno uvajanje v hribolazništvo, saj smo doma že celo zimo. Pa poškodbe, pa gripa, pa potepanja.... No, sedaj je tega konec, glejte Napovednik in gremo skupaj dalje!

Težavnost:
Zaradi snega in strmine - srednje zahtevna, 11 km, 1.160 višincev, 16.491 korakov.

Prehrana:
banane, ploščice, čaj

Družba:
Aleš, Leander, Helena

Utrinek s poti:
Navzdol smo se spustili na hitro, saj nam z derezicami ni drselo. Malce smo pa pozabili, da že dolgo nismo hodili po strminah. Naslednji dan pa sta junaka komajda shodila stopnice iz prvega nadstropja navzdol.

Fotogalerija:

Na poti je dovolj klopc, vsaka s svojim imenom. Samo tokrat niso najbolj priročne. 

V koči je bilo vse polno. Komajda smo našli prostor za sedet.

Razgledi s Kriške gore so res neprecenljivi.
V trenutku je pozabljen vsak napor za dosego tega mesta.

Ko pomisliš na vse ostale spodaj v megli in se ti prav fino zdi.

Oblekli smo se za zimo,
nazadnje pa nam je bilo precej vroče ob hoji navzgor.

Bo treba obrisat očala? 

Se že valijo temni oblaki in sonca ta vikend najbrž ne bo več.

Tags:

50 za 50

Firence, 2018

V Firencah sva že bila, na potepanju po Toskani, kar naju je zaznamovalo bolj, kot sva pripravljena priznati. Še vedno vsako leto romava v Italijo, še vedno je Toskana najin cilj. 

Pa sva hodila veliko naokrog, le do Firenc se nisva vrnila celih 16 let. Do prejšnjega tedna, ko se je splet praznikov in prostih dni oblikoval v čas za najine Firence.

Tokratni obisk je bil skrbno načrtovan, izbrano je bilo bivališče in vnaprej določene ure obiskov v galerijah, saj brez tega v Firencah sploh ne gre. Ne moreš kar priti po vstopnico in si ogledati npr. Tizianovo "Urbinsko Venero". Ne, treba je na internet, si izbrati datum in uro, preveriti razpoložljivost in vse skupaj narediti nekaj dni pred obiskom. To velja že za februar, kaj šele za poletne mesece, ko je obiska neprimerno več.

Najino popotovanje se je začelo zjutraj, ko sva se izvila iz snežnega objema. Pri nas je bilo približno 20 cm snega in megla. Prava zima torej. Ko sva se peljala proti primorski, pa naju je že pozdravilo sonce. Padska nižina in Toskana pa sta se kopali v pomladnem soncu na 12 stopinjah. Takoj sva izrabila klimo za dolgo prijetno kavo in sva že vedela, da bodo tole čudoviti dnevi v Firencah.

No, naslednja postaja je bilo najino stanovanje, v samem centru, kjer so ulice ozke in predvsem povsem zasedene. Ugotovila sva, da bo strošek parkiranja avta blizu stroška za stanovanje, zato sva naredila akcijski načrt in najino vozilo premaknila iz prve cone nekam na sever, kjer imajo vzdržno tarifo za celodnevno parkiranje. Hoje do tam je bilo za naju 20 minut, kar seveda ni bila težava. Za turista, ki nima tekaških superg pa je razdalja verjetno že kar kočljiva.

Stanovanjce mi je bilo strašansko všeč.

Uspeli so s precej enostavnimi detalji ustvariti nekaj resnično prikupnega in sodobnega. Z dobro voljo sva nadaljevala prvi obhod po ulicah.

Tudi ponoči  je stolnica Duomo v Firencah nekaj veličastnega.

Reka Arno in znameniti most Ponte Vecchio v ospredju.

Naslednji dan sva s kartami v rokah in športno opremljena nadaljevala najin pohod po ulicah. Kmalu sva ugotovila, da je pravzaprav vse skupaj mnogo manjše, kljub ponosnim in znamenitim stavbam in vsej zgodovini. Našla sva tudi trg, kjer sva nekoč že bila. Dovolj časa je bilo, da sva imela kosilo »kar doma« in se popoldan vrnila na oglede v Uffizi.

Venerino rojstvo (Botticelli)

No, tokrat pa naju je res zadela veličina vsega razstavljenega. Po dobrih dveh urah nisva zmogla več. Ne moreš zajeti toliko lepote, zgodovine in vsega hkrati. Če želiš dejansko sprejeti vsa sporočila umetnikov, se moraš vračati vedno znova in znova.

To spoznanje naju je varovalo naslednji dan, ko je bila na vrsti Accademia. Še dobro, da je David na ogled kar takoj in so vse ostale razstave bolj opcijske. 

Množice pridejo zaradi Michelangelovega Davida.

Ko sva n-tič prehodila iste ulice, na tržnici nakupila zalogo začimb in nato pobegnila na grič nad Firencami, sva spoznala, da tudi sonce ne zmore vsega. Ob vetru, ki se je vzel očitno iz okoliških zasneženih vrhov,  so tudi Firence postale manj gostoljubne.

Mraz naju je spomnil, da je še vedno zima in da je doma, kjer naju čakata otroka, prijetno zakurjeno. Pa sva šla, z enakim veseljem, tokrat proti domu.

No, še ena malenkost; Aleševe kavbojke je bilo treba nujno zamenjat. Še vedno verjame, da so v Italiji cenejše. Tokrat je kupil celo troje. Jaz pa to veselo izrabljam za nove izlete. 

Galerija:

Trije veličastni.

Pred mostom Ponte Vecchio, s spomini na najino potovanje.

 

Na mostu Ponte Vecchio, leta 2002.

 

Zanimiva fontana krasi ulični vogal.

Z novo dunajsko kapo na sonce v Toskani.

Se bom še vrnila ali ne? Kovanec in Porcellino sta odločila. 

Pogled čez okno v galeriji Uffizi.

Ciao Bella

Tags: ,

02 potepanja

Ocvrte miške za Pusta


Danes je pustni torek. Čeprav že dolgo ne pečem več krofov doma, me pa zlahka premamijo dišave ocvrtih mišk, da se jih z veseljem lotim tudi sama. 
Postopek je tako enostaven, da ga znam na pamet. 

Mešam kar v multipraktiku, z ročnim mešalnikom bi verjetno bilo pregosto.

Najprej umešam:

3 jajca

2 vanilijeva sladkorja

0,5 l navadnega jogurta

2 žlici sladkorja

2 žlici ruma

Nato dodajam med mešanjem v multipraktiku postopno v maso:

0,5 kg mehke moke

1 pecilni prašek (potresem čez sito/cedilo).

Maso za miške zajemam z naoljeno žlico in jih z drugo žlico potiskam v olje. Pečem v ponvi na 2-3 prste visokem srednje vročem olju (test s kuhalnico), na vsaki strani 2-3 minute. Malo ohladim na cedilu in že postrežem. Moji jih jedo z marmelado, lahko pa jih potreseš s sladkorjem. Iz navedenih sestavin spečem 20 do 25 mišk, ki so manj mastne in manj sladke kot običajne.

Odvisno od velikosti ponve, traja vse skupaj manj kot eno uro. Od ideje, priprave, peke, do tega, da jih zmanjka. Zato tudi ni nobene fotke. Bo priložena naslednjič, če jih spet ne bo tako hitro zmanjkalo.

V tretje gre rado.
Ocvrte miške po priloženem receptu.

Tags: ,

07 recepti

S ŠD Krti na Murovico

No:
46/50

Datum:
28. januar 2018

Trasa:
Krtina – Zalog – Sv. Trojica – Murovica (in nazaj)

Opis:
Prvič je bil organiziran tak pohod 22. januarja 2006. Naš prvi društven pohod in točno se spomnim, kako zelo so me bolele noge naslednji dan. Vsa ta leta sem se nasmihala moji mišični šibkosti, kajti hribi, ki so kasneje prišli na vrsto, so bili vse kaj drugega kot domača Murovica. Januarski pohod ŠD Krtov na Murovico pa je ostal. Včasih jih je šlo hodit samo nekaj, letos se nas je zbralo celo 15.

Pa je že tako, da se vse vrača. Po preboleli gripi tri tedne nazaj, sem tokrat resnično želela hoditi počasneje in resnično sem se bala ali bom ta pohod sploh zmogla. Tudi družbe naših Krtov že nekaj časa nisem videla, zato je bil tole pravi tradicionalni pohod. In bilo je prav luštno in zmogli smo vsi!

Težavnost:
Lahka, 18 km, 631 višincev, 24.400 korakov.

Prehrana (na poti):
/ voda

Družba:
Marta, Lidija, Duša, Franci, Marija, Marjeta, Blažka, Rajko, Stane, Štefka, Fani, Tina, Medo, Marjan, Helena

Utrinek s poti:
Megla in nizka oblačnost sta nas spremljali ves dopoldan, čas pohoda. Popoldan pa se je Murovica kopala v soncu.

Fotogalerija:

v Zalogu, z Murovico v ozadju

Blato, vse naokrog pa blato.

In megla, da smo se komaj videli.

Na vrhu, brez razgleda na Ljubljano.

Tags:

50 za 50