Nekaj let se že ukvarjam z organizacijo različnih dogodkov in v vsem tem času še vedno nisem prepričana, kakšen način zbiranja prijav res deluje.
Mislim, da sem poskusila že vse, pa vendar je izkupiček na koncu enak. Na dan dogodka niti slučajno ne vem, koliko ljudi bo res prišlo.
Pobiranje denarja vnaprej je procesno skoraj neizvedljivo, še vedno raje zaupam ljudem. Pa je to v današnjih časih res smotrno? Ali je sploh kdaj bilo drugače, tega ne vem.
Sem verjela, da je tako le pri nas na vasi, ker se vsi poznamo, zato nihče ne jemlje tako resno prijav, saj vsi vse vedo in če se gre se gre ali pa tudi ne.
Kasneje sem spoznala nekaj spletnih skupnosti, kjer smo vsi prijatelji, kajne? Kjer se pri objavi dogodkov večina tudi opredeli da pridejo, saj morajo skrbeti vsaj za svojo spletno podobo. Pa konec koncev nikogar ne zanima ali je dotični potem res kam šel in prišel. Glavno je, da so aktivni in se oglašajo na spletu. Tovrstnim prijavam na FB sem že zdavnaj nehala zaupati in jih upoštevati.
Kaj pa bolj zaprta skupnost? Lani smo se spoznali, preživeli intenzivnih 12 dni skupaj in ob slovesu prisegali, da se še srečamo. Ti nas samo organiziraj, zagotovo pridemo so bile obljube in le obljube. Pa sem vseeno odlašala in čakala, da se kdorkoli prej opogumi, dokler nisem mesec dni vnaprej le objavila napovedano srečanje. Potem se je vse odvijalo po že znanem scenariju, le da je bil izkupiček celo negativen. Še edini, ki je prišel, me je zgrešil.
kresnice
Da se ne bi kdo počutil prikrajšanega, za objavo uporabljam kar vse mogoče kanale obveščanja.
Obveščanje po emailu, (generalno skupini in še kakšno osebno sporočilo)
Obveščanje s plakati, (tisk na florescenten papir A2, obešanje plakatov na oglasne table na vasi in v mestu)
Obveščanje v letnem planu dveh društev (tiskana brošura)
Obveščanje prek Facebooka, (ustvarjanje dogodka, obveščanje skupine)
Obveščanje po telefonu, (posebej za tiste, ki ne uporabljajo spletnih komunikacij)
Obveščanje od ust do ust, (vsi znanci, prijatelji, sosedje)
Rok za prijavo je znan, do dogodka je še dovolj časa, da lahko vsakdo planira svoje obveznosti.
Povsod se govori, povsod vse piše, pa vendar se je težko odločit Grem – Ne grem, Pridem – Ne pridem
Ljudje uporabljamo res celo paleto različnih taktik kako se ne-prijaviti.
Kako potekajo odzivi na obvestila?
Takojšnji odgovor:
Pridem 5%
Ne pridem 1%
Na dan, ko potečejo prijave, med 19. in 21. uro:
Pridem 10%
Ne pridem 0%
Sedaj so na vrsti variacije na prijavo:
Pridem, če bo vreme gor držalo 10%
Prijavi me, bom plačal, če pridem 10%
Pridem, če ne bom v službi 10%
Pridem, če me bo nehala boleti noga, roka, karkoli 5%
Sploh ne odgovorijo: 49%
Odziv ne-prijavljenih vsaj tri dni pred dogodkom vseeno že zadostuje za rezervacijo avtobusa in potrditev priprave hrane.
Dan pred dogodkom se dogajajo še korekcije. Ok, tole je čisto fer, življenje pač.
Pridem, če je še kaj prostora 10%
Ne morem, imam delo 10%
Na dan dogodka je pa malo manj fer.
Pride 75% prijavljenih
Preostale prijavljene kličem 5 min pred odhodom.
Odgovori:
Saj sem povedal prijatelju, da naj reče tvojem, da me ne bo - 50%
Se ne javijo na klic - 50%
viljenca
Se pa včasih zgodi, da jih veliko odpove, ostali pa ostanejo neodzivni.
Krožijo le komentarji:
Lepo se imejte,
drugič grem tudi jaz,
zelo sem se veselil, pa ne morem,
pozdravite ostale,
hvala za ponujen prevoz, …
Jaz pa le nimam miru - kaj pa, če kdo vseeno pride…
In čakam ob dogovorjeni uri na dogovorjenem mestu, pa ni nikogar.
Dan kasneje dobim povratni odziv:
Jaz sem bil, pa vas ni bilo.
Sem čakal raje na tistem, drugem parkirišču…
Zakaj le, morda celo z namenom, da se zgrešimo?
Pravzaprav bi lahko imela vzporedne stave na rezultat prijav. Po moje bi bilo ravno tako zanimivo kot športna napoved. Verjetnost zadetka je minimalna.
samotno jutro
Pa vendar se ne dam!
Še naprej bom načrtovala, organizirala, se razburjala, pustila, da me vlečejo za nos, pa se kljub vsemu dobro imela. Zaradi nas vseh in tistih nekaj, ki jim to dejansko pomeni priložnost in možnost, da gredo nekam, kamor sicer sami nikoli ne bi šli.