Tako, naš dopust se je iztekel, čas je za poročilo. Malo statistike, opažanj, nekaj gpsjevskih kart in kakšna slikica.
Jaz opisujem bolj na hitro, vse, kar mi pade na pamet, Helena pa bo še naredila kakšno galerijo, dala notri ta lepe slike in morda tudi kaj opisala. Mogoče nahecamo celo Tadejo, da kaj spiše, cel dopust si je namreč pisala dnevnik. Nekaj pa bi že lahko, anede?
Pri ta zadnjem javljanju sem se seveda zmotil, ko sem napisal, da se ne bomo več selili. Kamp nam preprosto ni bil všeč, in ko sem zjutraj vstal, sem že videl tisti Helenin pogled, ki kaže v daljave. Seveda sem se takoj strinjal: gremo naprej! Zakaj pa ne, šotor in vso kramo spakiramo v eni do dveh urah, kaj pa je to. Naj ležim na plaži in se rdečim? Ah.
Pa smo šli naprej.
In se ustavili nekje v bližini Frejusa, kjer smo dobili res enkraten kamp. Bolj na samem, na travici, sicer 10minut do morja, a za zadnje kopanje je že bilo. Bazen, igrišča za otroke in vse, kar paše zraven.
Jasno, da nismo ostali na miru, poslikati je bilo potrebno še rdeče skale, Corniche d'Esterel. Enkratno.
Kako smo se torej imeli v Franciji? Jah, meni je bilo enkratno. Taka potovanja so zame pravi balzam. Šotor, avto pa gremo za nosom, kamor nas odnese.
Res je, nekaj poguma je bilo potrebno, da spokaš v avto vse štiri otroke in greš šotorit in se selit po neznanih obalah. A če vzameš vse bolj na izi, brez spiskov, brez nepotrebnih skrbi, potem res ni problema. Malo smo imeli gužve, to je res, šest ljudi na kupu, od jutra do jutra, je pač kar naporno. Sem in tja smo se seveda tudi kaj sporekli, a hujšega ni bilo. Pravzaprav mnogo manj, kot sem pričakoval, in sem kar ponosen na vse nas, da nam je šlo tako v redu! Le upam lahko, da bomo to še kdaj ponovili, vendar bo najbrž težko. Tadeje ne vleče več z nami, Mitja še kako leto, dve. Bova pa s tamaučki hodila naokoli, to bo tudi čisto v redu!
Šotor se je obnesel enkratno, niti malo ga nismo ne potrgali ne pokvarili. Kar je pravzaprav malo čudno, nekateri med nami so namreč pravi mojstri v pokvarjanju stvari. No, tudi zlaganje in postavljanje ne vzame prav veliko časa, z današnjimi materiali je vse čisto drugače. Šuk, šuk pa je stvar postavljena, še par klinov in je končano. Njegova velikost potem odtehta vse težave, končno imamo dovolj in še več prostora, da lahko človek normalno spi.
Nova zložljiva miza se je tudi pokazala za enkratno, dobro se zloži in tudi dobro stoji. Morda je malce majhna za vse nas, a saj se radi stiskamo. Stola smo polomili dva, enega starega in enega novega. Še dobri so, da zdržijo mene in Mitjevo guncanje...
Domov smo prinesli kile mivke, prvi dan doma smo morali že postavljati sušilni stroj na glavo, da se je malo spucal. Se mi zdi, da jo bomo še dolgo videvali vsepovsod.
Azurna obala je lepa, a turizma je ogromno. Ogromno. Če so ti bližje samotni kraji potem tja sigurno ne greš, samotnih krajev tam ni. Vse je lepo, spucano, bleščeče in spolirano. Bogastvo se kaže v vsej svoji veličini. Ker pa zraven blišča vedno hodi tudi beda, sem jo morda pričakoval več. A je nisem veliko opazil, in ne vem, ali jo dobro skrivajo ali pa je res preprosto ni.
In vse skupaj ni prav nič daleč.
Je pa vse drago. Ne vem ali je cela Francija tako draga, ali pa so to samo vplivi turizma. Kepica sladoleda po 2€, kampi tudi po 58€, hrana draga, bageta od 0,75 do 1€, rogljički od 0,55 do 1€, bencin od 1,3 do 1,5€, za pivo pojma nimam, nisem šel, predrago, zunaj jest je najbrž nočna mora za denarnico, kava 2-2,5€. Skratka, drago. Vse skupaj smo zapravili 1300€, kar pa ni tako hudo. Šest ljudi kar nekaj poje in popije, pot je dolga, bencin teče v potokih, čeprav je naš espacek porabil le 9,5l/100km, kar je za polno naloženega kar dober rezultat.
Kampi so nas prišli po 40€, 27€, 35€ in 58€ (že visoka sezona) na dan seveda. Kakšne vzporednice med številom zvezdic in ceno nisem opazil. Kakor se komu zdi, kaotično.
Še avtoceste so drage, cestnin imajo pa francozi ravno toliko kot mi, na vsakih 20 km. A če se greš vozit po obalnih cestah, ustavljaš pešcem vsaka dva metra in ne prideš nikamor. Pa še počasi vijugaš po štiripasovnici na površini dvopasovnice, kar zna biti precej zanimivo. In ker nihče ne nori, vsi vozijo počasi, še manj, kot so omejitve, si na koncu srečen, ko drobiž spustiš v avtocestni avtomat. Lahko vsaj kam prideš.
Ker smo gorenjci, smo šli le dvakrat v gostilno, na kavo z rogljički. Nas je pač veliko in če si vsak privošči sok, pridemo hitro na kant. Že samo za kavo in rogljičke pustimo po 20€.
Drugače pa so vsi prijazni, prijazni, prijazni. In še enkrat prijazni. Pa še malo prijazni in še čisto majčkeno prijazni. Toliko prijaznosti imajo. Kul.
Tadeja je obvladala francoščino, Helena je urejala stvari, tako, da sem opazil, da meni ni bilo potrebno opraviti prav nič od komuniciranja z ljudmi. Za kar sem jim seveda neskončno hvaležen, meni je pač to muka. Če se mora potem ni problem, a če imam na izbiro... potem sem vesel, da mi ni treba.
Sem opazil, da mi francoščina ne dela prav posebnih težav. Ni se zgodilo, da ne bi česa razumel, tako, da sem na koncu postal že malo prevzeten in si skoraj kupil knjigo v francoščini. No, skoraj, na koncu je le obveljala pamet.
Še gpsji, pot čez Italijo (cestnine 39€):
V iskanju Sivke po visoki Provansi:
Obalna iskanja. Po AC do konca, pa potem nazaj.
Takle mamo torej. Najbrž bom sčasoma še kaj odkril, da sem pozabil ali pa naredil še kako statistiko česa, ampak za zdaj naj bi bilo to to.
Jah, pravzaprav bi šel še!
Pa še en lep krtinski pozdrav dopustnikov:
Vpiši se