Ma, ja. Popustil sem.
Sicer mi je bilo pa čisto povšeči. Vzeli smo si dan dopusta, malo hodili po trgovinah, se sprehajali po Celovcu, šli na fino kosilo... ja, kaj mi je pa bilo hudega?
Pravzaprav bi se to lahko dogajalo večkrat.
Smo kar šli. Pojma nismo imeli, kje ta nova Ikea je, le nekje sem prebral, da je blizu Kika in še bližje Metro. No, le enkrat smo kiksnili in se zapeljali kilometer predaleč. V drugem šusu smo pa našli. Glede na to, da nisem bil v Celovcu že kakih 17 let, kar ok. Ampak tako mi načrtujemo vse naše poti - kar gremo. V celoti smo pripadniki reka, da se v tem svetu pač ne moreš izgubit. Mogoče le kdaj ne prideš tja, kamor si si želel, ampak tudi drugod je ponavadi čisto ok.
Na Ljubelju je še čista zimska pravljica. Sreča, da ni zmrzovalo. Še celo nekaj se je jasnine kazalo, a le za kratek čas. Kmalu smo se potopili nazaj v meglo.
V Ikei smo potem kar bili nekaj časa. Pravzaprav kar dolgo. Zadeva nas ni kaj prida impresionirala, tako, da ne vem, kaj ljudje vidijo v tem. Res pa je tudi, da nismo kakšni veliki nakupovalci pohištva in podobnih prčkarij, čeprav je z nami odšel poln voziček.
Ampak smo dosti bolje prišli skozi, kot sem pričakoval! Neverjetno.
Kakšne velike gneče ni bilo, hvala bogu, čeprav smo potem na koncu kar nekaj časa čakali na blagajni. Večina slovencev, jasno. Drugače pa... kaj pa jaz vem... meni so bile le zanimive nekatere rešitve, ki jih v tem koncu centralno/južno/vzhodne evrope ponavadi ne vidiš in jih zgleda bolj izvajajo severnjaki. A le zanimive, kaj posebno drugačnega pa ne.
Potem smo pa le zavili še v Celovec in ga malo prehodili, ko je že tako lepo okrašen.
Malo smo se čudili celovškemu grbu, ki je presneto podoben... čemu že??? Z zmajem, gradom, barvami. Hja. Tega pa nisem vedel...
Zavili še na obvezno kavico.
In slikali še šalice, ki so v belem svetu povsem drugačne, kot pa doma...
Za zaključek smo skočili še na ene slastne krvavice, repo, žgance, palačinke, divjačinski golaž in se najedli kot nakupovalci, ki so ravnokar prišli iz Ikee.
Na naši strani alp, jasno. Še vedno smo gorenjci, več kot za kavo ne pustimo v tistem belem, širnem svetu...
Je bil že večer in Miklavž je že čakal, ko smo prileteli domov.
Vpiši se