Pred-odprava povsem uspela.
Tiste izlete, ki jih ne poznamo najbolje, gremo vedno prej pogledat. Se pač radi pripravimo, ne moremo potem Krtov peljat kar tako nekam, v neznano. Je treba vedeti kje gor, kje dol, kje jest, koliko časa, zakaj, čemu, itd., itd., itd. Milijone vprašanj imajo ljudje.
In smo tokrat šli Dane, Stane in jest. Že kar zgodaj zjutraj. Toliko zgodaj, da še ni bilo sončka in - kar je mnogo bolj pomembno! - ni bilo še skoraj nobenega avta! Parkirali smo en ovinek pod Matizovcom, je bil še presneto leden, poleg tega pa so bili zgoraj že štirje avti.
Takoj se zazreš v višave, v sonce in v sneg, ki ga je letos res neverjetno veliko. Uau, tole bo nekaj lepega.
Na poti nas čaka celo nekaj ledu, sreča, da imamo s seboj dereze. Sicer se da tudi brez, a če jih že imaš...
Danes gremo počasi, smo bolj sprehajalci, a nič hudega. Pot je sicer od začetka strma, zato pa si gor en, dva, tri. Stran od poti ni niti za stopat. Takoj se ti zgodi, da potrebuješ pomoč. Iz tegale se sam res težko izvlečeš, ker toneš le še niže... Zgažena pot nič ne daje slutiti, da bi bilo naokrog dva metra snega...
Potem se ti pa že kaj kmalu razjasni pogled. In to neverjeten pogled! Cel greben Košute na eni strani, Kamniške od zadaj, Storžič od zadaj, Dobrča, bohinjske gore in Triglav kot na pladnju. Le Stola ni videti, ga skriva Begunjščica. Razgled res enkraten! A na žalost so pogoji, ki so prekrasni za oči, mnogo prehudi za telefonski fotoaparat... Kolikor se trudiš, lepot pogleda se ne da pričarat nikakor.
Se mi je tožilo, da nisem vzel Zverine, bi slikal ko nor!
Na Kofcah celo domujejo, zato te lahko pride žicat tudi takale gorska črna, neverjetno mehka in popolnoma prijazna zver, ki te kar preseneti, ko jo zagledaš sredi vseh kupov snega.
Na čajčka in košutnika (pozor - tega ne spiješ na eks!), potem pa kar v dolino! Je potrebno pogledat še ostale doline.
No, izkaže se, da bolj, kot si pozen, dlje moraš hodit! Toliko je že avtov, ko smo mi dol. Nedelje so pač pohodniško obarvane v tej deželi in avti se vlečejo vse do asfalta, kar pomeni vsaj še 30 minut več hoje.
Po poti navzdol vidimo še kekčevo deželo in same lesene stavbe. Tole moram prav pogledat, kaj je, saj je kot neka pravljična dežela, vse zgrajeno iz lesa, mostovži, prečnice, hiške... Ni, da ni.
Pogled moramo vržti še v Dovžanovo sotesko, predori prav dobro zgledajo!
Nekdo se je moral kar dobro namatrat. Še dobro, da je baron poskrbel za komunikacije in te stvari.
Vode je povsod veliko in kakor kaže, letos ne bi smelo biti pomanjkanja. Čeprav nikoli ne veš, kaj?
Ogledamo si vse doline, do kam bi nas lahko prišel iskat avtobus, vmes pridemo še do gradu Puterhof v Jelendolu. Grad je zanimiv, ampak vemo, kako in zakaj pri nas uporabljamo gradove, anede? Ponavadi jih kar na veliko zanemarjamo, ali pa so prepuščeni sebi in svojim najemnikom. Škoda.
Na koncu se prebijamo do Medvodja preko blatnih luž in kolesnic traktorjev in po mojem smo imeli kar precejšno srečo, da smo prišli sploh nazaj. Čisto lahko bi še danes čakali na kakšen presnet traktor, da nas potegne iz vsega tistega blata... Gozdarji so vse razrili, ravno se je sneg umaknil in je vse razmočeno!
Ogledamo si še letno rezidenco, ki je bil prehodni dom za begunce in zdaj sameva in propada, ogromno igrišče in bivšo kasarno. Polno nekih objektov, ki vsi propadajo. Propadajo. Propadajo. Tamle nekje naprej je vse skupaj skrito, v ozadju pa kraljuje Stegovnik, ki ga drugače sploh ni opaziti, s tele strani pa zgleda prav hud!
Potem se ustavimo še Pr'Krvin, kjer hočemo nekaj spit, pa potem kar planemo na telečje pečenke in kosilo. Polno zasedeno v nedeljo.
Pa se zapeljemo še čez Pristavo, pa na poti še na kavico in avto oprat, ker smo ga umazali do konca in še malo naprej, in čisto na koncu še na enega v domačo gostilno. Pogledat, kaj se je dogajalo čez dan, malo pa tudi poročat, kje smo bili mi.
In tako smo za dobri dve uri hoje porabili skupaj osem ur. Izkoristek sicer ni prav dober, je pa bilo luštno. Polno slik, podatkov in spominov nam je ostalo!
Te neverjetne količine snega, sonca in razgledov!
Vpiši se