Če lansko leto nisem vedel, zakaj sem se tega udeležil, je bilo letos povsem drugače.
Zelo dobro sem vedel, zakaj!
Je pa res, da sem se med temi 24-imi urami kar naprej spraševal: zakaj, zakaj, zakaj? Mi je tega res treba bilo? Kaj mi je? Stari, se ti je čist odtrgal? Norccccccccc. Itn. Itd. Ipd.
Preizkušnja je neverjetna in lahko ti poda toliko dragocenih izkušenj kot si niti zamišljati ne moreš. Toliko enih stvari je za povedati, o ljudeh, ki hodijo gor in dol, o opremi, o pripravah, o kalorijah, o hranjenju, o pitju, o počivanju, o hitrosti itd. O vsaki temi bi lahko spisal kak sestavek, morda ga tudi res bom!
Moje priprave so bile resne, pravzaprav od začetka leta naprej. Vse, kar sem hodil in tekel, je bilo podvrženo temu cilju. Iz vseh priprav je prišel ven cilj: bolje kot lani, a predvsem bolj spočito, brez poškodb in brez razpadanja telesa! Čim dlje časa! In tega cilja sem se bil kar dobro držal!
Enajstkrat sem prišel gor! Po eni strani kar verjeti ne morem... najbolj važno pa je seveda to, da nisem razpadel. Kolena, gležnji in vezi so vsi ostali celi in popolnoma neboleči! Kar pomeni zame velikanski uspeh, ker sem ravno zaradi tega največkrat obupoval in trpel! Lansko leto spati nisem mogel, ker so me vezi tako bolele. Nog sploh premikati nisem moge, cel teden skupaj sem trpel.
Res je, tokrat sem dobil žulje, pet, šest žuljev, a to ni prav nič hudega. Dan, dva, pa jih ne bo več. Tudi precejšen muskelfiber imam v mečih, vendar pa tudi tega ne bo problem razhoditi. Lahko torej rečem, da sem se plana prav dobro držal!
Sol, vitamini, izotonik, energija, vsega tega mi ni (z)manjkalo. Če je bilo dovolj, ne vem, vendar zaradi pijače in hrane nisem pogrnil celih 24 ur. Kar pomeni, da sem dovolj dobro zbiral in zbral. Plan tudi tu izpolnjen. Kil nisem izgubil...
Hitrost res ni moja vrlina. Počasen sem. Zelo počasen! Veliko jih sploh ni verjelo, da sem kar naprej hodil, da sem hodil celih 24ur. No, enkrat sem res šel jest in sem jedel neke pol ure. Dvakrat sem šel na pivo, kar pomeni tudi kaka ura. Enkrat sem potem noge pral v Bistrici, čisto vsakič pa sem kaj pil, jedel in se obiral. Sem pa ves ostali čas hodil. Gor in dol, gor in dol, gor in dol. Počasi. Če bi šel hitro, bi najbrž spet hitro pogorel. Ampak tudi to je bil plan.
Superge so bila napaka. Po treh vzponih sem jih zamenjal. So pa do takrat že naredile žulje. Kako spoznati kaj takega, kakor pa na taki preizkušnji?! Plan torej izpolnjen, superge napaka, gojzarji enkratni.
Nekaterih stvari preprosto ne moreš sprobat. Naprimer spodnje gate, ali pa hlače. Ok, gate so šle dol po prvem krogu. Moje kratke hlače pa so bile enkratne dvaindvajset ur. V naslednjih dveh urah pa so mi razpraskala mednožje, da sem komaj še hodil. Kako naj bi kaj takega vedel, pričakoval, planiral, načrtoval, spoznal? Eh. Bombažna majica se je izkazala za ok. Morda bi moral imeti tole na sliki, a tokrat sem nastopal za Krte!
Plan je bil torej izpolnjen, na veliko vprašanj odgovorjeno. A po drugi strani se je porodil še cel kup problemov, dodatnih vprašanj, na katere bom še nekaj časa iskal odgovore!
Wega je seveda zamudil. In sem ga srečal tule:
Potem sem šel dol počasi, on pa gor in dol hitro. In me je ujel! Neverjetno... Najbrž mu je tale pre-hitri prvi vzpon delal še nekaj časa preglavice.
Potem sva pa skupaj hodila gor in dol tja nekam do jutra! Celih sedem sva jih naredila do takrat! Rado, za vso skupno pot se ti zahvaljujem! Saj sam dobro veš, kako je... cele hvaležnosti ne bom mogel nikoli izkazati. Pri fantih pa se kaže v sporočilih, kot so: "a mata še daleč?" (po prvih petih minutah), "zakaj pa tako utrujeno zgledaš?", "Uuu, kako mehka postelja" in podobnih. Pravzaprav vsa ta ironično-sarkastična sporočila le krepijo duha!
Kaj vse sva pa načrtovala med potjo, pa drugič! Ob vseh preizkušnjah, ki se jih bova še udeležila, je bilo teh 24ur... no, ja, bomo videli!
Nato sem jo sam mahal in to kar malce hitreje. Počutil sem se ok in sem si rekel, da v vsakem primeru pridem gor vsaj devetkrat. Torej grem lahko hitreje, pa da vidimo, kako bo. Izkazalo se je, da grem lahko le malce hitreje... bolj hitreje preprosto ni šlo. Parkrat sem šel z Markotom, ki je šel po njegovem tempu strašansko počasi, jaz pa sem naredil tistikrat najboljši čas. Še dobro, da se ni vse skupaj končalo s kakšno bolečino, pravzaprav mi je šlo kar ok. In to po dvajsetih urah neprestane hoje niti ni mačji kašelj!
Zadnji vzpon smo imeli domenjen s Krti ob 15:30. Si je pač treba vzeti čas za vse tiste počasneže - mene. Potem smo se res na koncu toliko slikali in mučkali in se zafrkavali, srečavali, da smo rabili kar presneto veliko do vrha. Prišli pa smo le!
In pobrali zaslužene nagrade!
Pravzaprav je izkušnja resnično velika in neverjetna! 24 ur je presneto veliko in za dober rezultat zahteva vrhunsko pripravljenega človeka! Pa še to velikokrat ni dovolj, kot je pokazal tokratni odstop nekaterih vrhunskih tekmovalcev. Že slab rezultat (moj) naprimer terja veliko priprav.
Vse vtise in izkušnje bom sigurno še kar nekaj časa zbiral in izbiral. Vseh se ne bom niti zavedal, a jih bom ponotranjil. Že s tem, da sem bil takega dogodka, del take preizkušnje. Da sem dihal z drugimi sotrpini, z vsemi, ki smo skupaj rinili v isti hrib, se srečevali in vsak za vsakega mislili: kaj neki pa je tega pritisnilo v to norost?
Vzdušje na tekmi je namreč nekaj posebnega. Morda se meni le zdi, a tekmovalci postanemo kolektiv, ki se proti zadnjim uram le še krepi! Med nami se stkejo nekakšne vezi, saj smo si edini v istem trpljenju in izzivu. Odnosi postanejo nekaj posebnega, a ne na neki vidni osnovi... Zato bi se lahko iz srca zahvalil prav vsem so-tekmovalcem! Na tekaškem forumu je zapisano več o njih! Pa tudi nekaj slik bo tam več!
Morda je pa tudi res, da mi mogoče res ne bi bilo treba vedno nekih pripomb dajat...
Uradno je en vzpon dolg 7km in ima 400m višinske. Izmerjen krog ima malo manj, odvisno od poti, ki jo vzameš. Ima pa zato izmerjenih vsaj 425 višinskih metrov. Razlika pa zna biti očitna. Problem je le v tem, da mi presneti Sportstrack sploh ne zna pokazat celotne zadeve, ker nekdo ni mislil na to, da so lahko iste preizkušnje tudi v dveh dnevih. Eh...
24:00:00, cca 20h čiste hoje, 75.81km, 4675 višinskih metrov, 6039kCal, 128/175 obratov.
Treningi torej niso bili stran vržen čas. Na eno veliko vprašanje je torej dosežen odgovor: JA, NAPREDUJEM!
Priznam, ponosen sem nase! In ponosen sem prav na vse, ki so se matrali tale petek/soboto! Rekord je prav neverjeten, a tudi ostali rezultati niso od muh. In tudi tisti "slabi", manjši rezultati si zaslužijo vso hvalo in spoštovanje! V vsak vzpon je bilo vlito veliko truda!
Wega, Tekaški forum, slike.
Vpiši se