Adijo, NLB!

Takole. Neko - kar dolgo, dvanajstletno - obdobje je zaključeno.

Malo se je že vleklo in konca kar ni hotelo bit. Veliko se je že pisalo in najbrž se še bo. Take odločitve pač okupirajo človekovo razmišljanje in delovanje, ne more drugega bit.

Lahko bi pisal na dolgo in široko, pa zdaj (še) ne bom. Je treba vso stvar pogledati s kritične distance, ki jo lahko zavzameš šele čez nekaj časa. Se je pa nekaj stvari prav lepo poklopilo tale zadnji teden, zato sem prav zadovoljen. Prehod je namreč stekel brez kakršnekoli težave, pa bil sam prehod še tako hud.

Priprave in usmeritev telesa in duha ponavadi pomagajo.

Ne, ni mi žal in - kakor poznam sebe - mi ne bo. Imel sem se fino, nekaj lepih in dobrih stvari smo naredil in sem naredil. Lahko sem popolnoma zadovoljen, vendar pa je prišlo novo obdobje.

Če ne bi poskusil, si nikoli ne bi oprostil. Oziroma: kako naj vem, če ne grem?