Obiranje kakijev

O, ja! Obrali smo jih. Do konca.

Pa jih ni bilo tako malo, pravzaprav jih je bilo ogromnooooo!

Večina težko dostopnih in to na takem lomljivem drevesu, kot je kaki, sploh ni smešno! No, jaz sem pri svojih - ne več toliko gibčnih - prekoštiridesetih raje ostal na trdni zemljici in sem plezanje odstopil raje starejši sestri... Pač tistemu, ki to rad počne. Jaz vsekakor ne, čeprav mi ne bi nič škodilo, ker bi moral vaditi višine, da me potem v hribih ne bi bilo strah. Pa sem raje cel božji dan sedel na riti in prebiral in prebiral in prebiral in zlagal in zlagal in zlagal...

In ne moreš verjet - danes sem kar fino polomljen. Noge so vse zakrnele, ker so bile skoz v napol čepenju, da pa zraven sploh ne omenjamo riti. Ta me še najbolj boli, kot da bi šel po letu dni spet kolo vozit!

Tako je šlo cel dan. Pri obiranju smo se posluževali vseh metod, belih in črnih in čisto nič nas ni zanimalo ali so pravilne ali ne! Pred seboj smo imeli le en cilj: pobrati VSE!

No, ene par jih je gor ostalo. Za mušter in za tiče.

Smo se pa potem do pol petih zjutraj zabavali in igrali - v teh časih moderni - Activity. Kaj je bilo to enega smeha!!!

Seveda pa ne primorskem ne gre brez terana in pršuta. Ha, uživancija je bila popolna! Ni čudno, da se nismo hoteli spokat domov...