Prav luštno je bilo pri Črnem jezeru. Bi kar tam ostali... Pa je bilo treba it naprej!
Takoj za jezerom je že odcep, smo morali zaviti v levo, naravnost bi prišli čez Komarčo v Bohinj. Tule na razpotju je en tak zanimiv znak in kar nekaj časa smo porabili, da smo ugotovili, kaj to sploh je!
Najprej seveda pomisliš - pot je zaprta? Prepovedana? No, nič kaj takega najbrž ni, je pa precej zavajajoče. Zgleda namreč, da je tole le nosilec za neko večjo tablico. Mogoče še od takrat, ko je bila pot čez Komarčo poškodovana in res zaprta? Kakorkoli že, mi smo šli itak na levo.
Tale pot pa... hja... ne, čisto nič nam ni bila všeč, nobenemu od nas! Najprej hodimo spet po lepi mulatjeri, od katere pa se kar naenkrat poslovimo in zagrizemo v hrib. Je pa zanimivo, da me danes prav hudo matra, kam gre tista presneta mulatjera, za katero je zgledalo, da se še naprej vije po vrhu pečin Komarče. Skoraj zagotovo bi bila bolj zanimiva kot pa pot, ki nas je čakala. Ampak najbrž tudi bolj nevarna. Ker pa nekako ni bil čas za iskanje novega, smo se raje držali markacij.
Dol pod Studorjem se je potem vlekel in vlekel. Nobenega razgleda, sam temen gozd, vse vlažno, mokro, pravzaprav smo bili povsem premočeni! Mokre trave, zemlja, blato... Ja, nič lepega. Proti koncu bi že vsi trije potrebovali kakšen motivacijski prijem, pa se nobenemu ni nič dalo...
Smo pa zato prišli do Planine Viševnik v markiranem času, uri in četrt. Se vidi, da smo kar hodili in nič drugega.
Planina Viševnik je pa bila povsem nekaj drugega! Po dolgi hoji po temačnem gozdu končno vse odprto!
In na Planini je bilo tudi živo. Niti nisem vedel, da je gor koča - Bregarjevo zavetišče na Planini Viševnik, 1620m.
Še dva tujca - za katera spet nismo uspeli pogruntat iz kje sta - smo usmerili proti Sedmerim jezerom in jih poslali Čez prode. Glede na to, da nista imela niti najmanjšega pojma kje sploh sta in kako sta do tja prišla... huh, res ne vem... Upam, da sta do večera prišla sploh kam.
Planina res prav prijetna, a smi smo si rekli, da počijemo in popijemo in (skoraj) zaključimo na Planini pri Jezeru. Zato tule nič ustavljanja!
Smo se pa ustavili takoj za vogalom - o, ti lumpi pa imajo razgled!
Potem je pa le še tričetrt ure do Planine pri Jezeru, vseskozi dol, dol, dol. Na koncu je spust kar strm, a nam je vse to hitro minilo, ves čas smo namreč razmišljali kako bo treba zašpilit našo klobaso, naš krog, ki smo ga naredili v teh dveh dneh. O, to je bilo razlaganja, risanja in pojasnjevanja! Tričetrt ure.
In potem kar naenkrat - saj tu smo pa že bili:
Zanimivo je, da se s tele poti (proti Planini Viševnik), čisto malce pod gozdom, prav lepo vidi Triglav. Česar najbrž skoraj noben obiskovalec Koče pri Jezeru ne ve. Tam doli pri koči pa seveda ni prav nobenega razgleda... Še na Sviščakih so imeli tablo: "razgled na Snežnik - 10min".
Čas za malico in da pospravimo vse, kar je še ostalo v nahrbtnikih in se počasi poslovimo od našega izleta. Čaka nas le še spust do Planine Blato in potem bo konec. Ko bomo enkrat v avtu se nam ne bo nič več dalo. Dol smo potem kar leteli, Tamaučku je šlo super, na koncu sva tekmovala s parimi fanti, ki so hodili za nami - kaj vse zmore malo tekmovalnosti! Je letel dol kot ta velik! Seveda tisti fantje niso nič vedeli o tekmovanju, a Tamaučku se je tako fino zdelo, da ga niso prehiteli in da je bil hitreje dol kot oni, da je bil pri avtu kar kak centimeter višji...
Na Planini Blato pa... avtov, kolikor češ! O, hudirja! Pa kako prijetno parkirani!
Pravzaprav so bili parkirani čisto tja dol do odcepa ceste na Vogar! To pa je kar malce dlje...
Se pa mojstri seveda povsod najdejo - na ravnem, ob cesti, s kolesi na noter. Ampak... za vsak slučaj... morda se podre hrib, avto pa bo le ostal...
Najboljši pa je bil mojster, ki je na nekem res bolj izpostavljenem mestu zasukal kolesa dol, v prepad, je pa zato podstavil kamne. Pa pustimo to, nekaterih stvari nam pač ni dano razumeti...
Pa me je potem na poti le prešinilo, da brez kakšnega hladnega potoka pa res ne moremo kar že domov! Še sreča, da je bil malo nižje prav lep parkirni prostor in dostop do potoka. Smo lahko namakali noge po mili volji. U, kako to paše! Bolj ko je mrzla voda, bolj paše, pa čeprav boli. Ampak tako lepo se vse skupaj stisne, skupaj z žilami, da vso utrujenost z nog kar odnese.
Ja, ja, domov, ja.
Kar naenkrat se nikomur nikamor ni mudilo. Pa sem rekel, da poznam eno fajn oštarijo v Ukancu. In smo šli. Jest. Oziroma jaz zadnje čase žrem. Prav žrem in sem tudi že debel kot pujs in kmalu bom zapustil docentsko mesto in se spremenil v nadcenta. Ampak to je že povsem druga zgodba. Taka, bolj žalostno osebna...
Imajo pa pri Don Andru res dobro za jest, to je treba priznat! In to vsega boga. Je bila pa prava sreča, da smo dobili sploh mizo, ker... ja, ne samo Ukanc, cel Bohinj je bil do konca poln! Povsod je mrgolelo ljudi, jaz jih toliko še nikoli nisem videl! Prav neverjetno!
Pa še sestro sem tam srečal! Ha! To pa še bolj ne moreš verjet!
Ker smo tako pridno jedli, je bilo treba it še malo naokrog in vsaj malo zadihat. Seveda sem se prav fino pohvalil in vehementno zatrjeval: "ja, ja, klele greš pa si takoj pr jezer! Ma, ja, jest to vem!"
Na koncu smo imeli toliko od jezera:
jaz pa sem moral priznat, da se mi niti ne sanja, kje jezero sploh je. Potem smo to nekako le ugotovili po ljudeh, ki so s pripomočki za na plažo hodili v neko smer, ampak se nobenemu ni dalo več nikamor.
Pogledali smo še čisto in bistro Savico, ribe pod mostom, si ogledali stene Komarče in kje gor smo hodili:
Slap Savica pa smo si ogledali bolj od daleč... komu pa se sploh da do tja? Pa spet plačat parkirnino pa obrabnino pa postrežnino pa mostnino pa pometanje pa... Eh, saj smo tam že bili!
In smo se usedli v avto in se nismo ustavili do doma (če ne štejem tiste ta dobre kave na petrolu). In naš izlet se je zaključil.
Z mislijo na to, da bo treba ŠE!
Vpiši se