Včasih se sprašujem, zakaj sploh rineva na Ultro.
Čemu? Kaj naju žene, da se cel dan podiva naokoli, po neprijaznih grapah, divjih dolinah, prekrasnih planinah in božanskih vrhovih? Zakaj naju morajo organizatorji čakat? Nama ni dovolj par ur?
Potem se kmalu neham spraševat. Odgovora namreč ni, če pa že mogoče je, potem pa nikakor ni enostaven. Lahko ponudim le tiste stokrat obrabljene odgovore: lepo je, prekrasno, razgledi so lepi, grape so hude... Kaj pa vem... Na koncu je tako, da je treba it in videt, druge ni. Če ti je všeč, ti je všeč, če ti pa ni... ti pa ni. Nama definitivno JE všeč.
A tudi meni je zjutraj težko vstat. In vedno predlagam, da bi se obrnila naokrog in koga briga za vse te trekinge, komu jih je sploh treba?! Pa Helena nikoli ne pade na finto in tako moram vedno vstat. Dobro ve, da bi jo do večera požrl, če bi se slučajno zgodilo, da ne bi šla...
Za Tolmin je bilo tokrat treba vstat še posebej zgodaj. Ob 4h. Ob 5h - natanko ob 5:00! - sva se odpeljala z dvorišča. Preko Idrije v Tmin. Ojej, saj to je prava odisejada! Kot da smo na koncu presnetega sveta! Prišla pa sva ravno prav, slabo urico pred začetkom. Tako ni treba nič hitet, lepo se počasi zrihtaš in se še psihično pripraviš. In se pri tem še malo zbudiš.
Ker so bile točke v petek zvečer že objavljene - kar je tudi povsem prav! - sva se seveda malo pripravila, si ogledala karto, se tresla, ker bomo šli čisto do Krna in nazaj, se spraševala ali je to sploh možno in tako naprej. Ampak - kar je pravzaprav čudno - nisva se prav nič sekirala. Nekako sva naštudirala okvirno pot, postavila vprašanja, ki jih je treba razrešit in to je to. Brez kakih velikih skrbi, ki me vedno obletavajo. Hm, čudno, res.
Zjutraj se nama je pridružila še Mateja in skupaj smo sklenili, da gremo dogodivščinam naproti, v dobrem in slabem! Vsi za enega, eden zase ali kako to že ponavadi gre...
Začeli smo počasi, tako kot vedno. Komu pa se da že od začetka teči ali se prav posebej matrat? Jaz se tako ali tako ogrejem šele čez kako uro, če ne še kasneje! Pa smo tudi takoj že kiksnili in zgrešili pokopališče, se potem sprehajali po cesti, a k sreči zadeli pravo cesto proti KT1.
Do KT1 je šlo po ravnem, po njej pa je bilo treba zagristi v hrib. Jaz sem nekako rinil naprej, punci pa sta zadaj čebljali in čebljali. Kot da jima ni nič, le jaz sem bil zadihan. Zato sem bil vesel vsakega postanka:
čeprav seveda tega nisem pokazal. Kam pa bi prišli?!
Pravzaprav je bila pot do vasice Krn kar luštna, niti ne preveč strma, strmine so bile le povsod okrog nas! Vse pa v zelenju ter polno vode povsod!
Malo sem jih potem priganjal, saj smo imeli limit do KT2, kjer bi morali biti prej kot v treh urah in pol, drugače bi nas preusmerili in bi morali spustiti Krn. Pa smo potem prišli v natanko treh urah do KT2, ki je bila prav pri Koči na planini Kuhinja.
To je bilo torej nekako ogrevanje, zdaj pa bo šlo zares! Gor v višave, direktno med oblake, direktno na Krn!
Tega me je bilo kar malo strah. Ne vem več čisto zakaj, morda pa je moji počasnosti botrovalo nekaj povsem drugega. Pojma nimam. Mogoče premalo izotonika, mogoče premalo cukra, kakšna ploščica premalo? Ne vem, še najbolj se nagibam k psihološkim zadevščinam. Pravzaprav ni bilo prav nič hudega, le počasi je šlo. Pooooočasi! Kar dve uri in pol sem rabil do vrha Krna... kar je sicer lep rezultat, ampak ne za treking... saj nismo turisti, ne? Malo bolj pa bi se le lahko potrudil, ni res?
Punci sta me čakali in me nista nič priganjali, jaz pa sem sopihal in sopihal, a hudirja, da ni šlo hitreje. Ni pa ni. Kot nekakšna blokada. Mogoče pa bi me morali punci kar zadaj pustit, bi se morda potem vklopili kakšni kompleksi, pa bi se bolj potrudil? Kdo ve, bo treba drugič preverit!
Tistih presnetih serpentin je pa tudi en mali milijon! Vmes smo k sreči le zagledali morje in razglede, ki so nam jemali sapo - seveda se tega na slikah prav nič ne vidi. Ne morja, ne sape jemajočih razgledov... Eh, človek mora to vse v glavi držat:
In ko sem imel že vsega dovolj in nas je zajela megla:
Koča je le zasilno oskrbovana, a smo si vseeno lahko privoščili nekaj za pit. Najprej smo rekli, da bomo radler spili pri koči in bomo šli potem na vrh. A sta takoj zatem prišla z vrha dva, ki sta rekla, da je na vrhu lep razgled. In tako...
Ja, z odprtima Radlerjema sva potem hodila na vrh in se opravičevala vsakemu mimoidočemu, da pa midva že nisva taka... da se greva le igrico ravnotežja: "do vrha ne polijem niti kapljice!" Narod naš pa dokaze hrani:
Ampak gor je pa res bil razgled! 2244m, začeli smo pa na približno stošestdesetih metrih. Eh! Zakaj se jaz na fotki mrščim niti ne vem. Najbrž že zaradi česa - oblaki, pozna ura, vreme in podobno.
Pet ur in pol do najvišje točke, a dober del poti nas je še čakal! Izkazalo se je, da celo težji! Najprej po obronkih Batognice:
pa za Peski, kjer se je potem začela megla in oblačnost. Helena je s sliko prav dobro zadela moje skrbi:
Tam nekje je bilo potem jezero v Lužnici, a smo ga videli le s pomočjo domišljije. Včasih je bilo bolj svetlo:
včasih se pa ni videlo čisto nič. Še pri tistih par deset metrov, kot smo bili oddaljeni od jezera, se nam je samo zdelo, da ga vidimo...
Dokler se ni končno prikazal izhod na sonček!
O, pa smo se morali do sončka in naprej še prav presneto pomatrati. Vse je bilo namreč zaradi megle vlažno, pot pa je bila polna zemlje in skal. Kakšna prijetna kombinacija! Sem bentil in bentil, ker mi je resnično drselo kot ne vem kaj! Malo je manjkalo pa bi vse skupaj poslal v tri krasne. Nikakor mi ni všeč ideja, da bi se zvrnil, saj si lahko prav hitro kaj polomim. Kolikor sem velik in štorast je edina možnost, da pač ne padem! Zato sem šel previdno, previdno in še enkrat previdno. Previdno pa je = počasi.
Po mojem so me vsi kleli pa nihče ni nič rekel. Prijazno.
Potem smo še prečili in prečili tista presneto strma pobočja, po potki, kjer še za eno nogo ni bilo dovolj prostora. Pa same trave. K sreči, da vsaj te niso drsele kadar ni bilo zemlje zraven. Koprive so bile v vsem tem mala malca in nekaj povsem postranskega, pa jih je bilo kar nekaj...
Ko se je končno pred nami prikazala Planina Sleme je bilo večjih težav konec, vsaj kar se drsenja in prečenja tiče.
Nekaj je hotelo rosit in tudi je, a vsaj deževat ni začelo. Spust do Javorce je bil potem kar hud, mislim, da je vsem trem kar dobro zategovalo nožice... Je pa cerkev Sv. Duha v Javorci povsem zasenčila naše trpljenje, saj kaj takšnega ne vidiš prav vsak dan!
Poslikali smo jo odspredaj in odzadaj, a vseeno mislim, da bi si tole zaslužilo prav poseben ogled!
Pri prečenju enega od potokov smo potem zagledali še hudo nenavaden kamen, ki je bil kar presneto velik in kar tam je stal, ves poslikan:
Pri KT4 smo občudovali slapovčke:
in korita:
tu sem se tudi edinokrat zvrnil. Na kombinaciji mokre skale in zemlje. Prav fino, k sreči sem se zvrnil počasi, kot v filmu na počasnem posnetku. Punci niti opazili nista, ali pa sta se delali, da nista. Še udaril se nisem, najbolj pa sem bil srečen, da se nisem zvrnil direktno v tolmun pod menoj. To bi bilo veselja!
Tu je potem mene kar naenkrat prijelo, da smo pravzaprav zelo blizu cilja! Motivacija je skokovito narasla, jaz pa sem dobil energije, kot da ne bi bil danes še nikjer. Ali pa je bila vsega kriva le zdravilna voda?
Skratka, po tistem sem začel punci maltretirat, sta imeli že dovolj, jaz pa sem postajal vedno bolj navdušen. Kaj pa vem... me prime vedno bolj na koncu... ko je vsega konec, bi pa jaz kar tekel in tekel...
KT5 so nam prestavili pred jamo in nam v jamo ni bilo treba. Najbrž so nam prišparali kako razbito koleno ali pa vsaj glavo, glede na to, da sem slišal, da je bilo precej ozko/nizko. Glede na pisanje na listih pri štempljanju, so imeli nekateri kar nekaj težav s to jamo...
Mi smo se pa pozabili slikat pri jami, kjer smo se morali prerivati z užaljenimi turisti, katerim nismo hoteli posodit lučke, smo pa to nadoknadili pri Hudičevem mostu:
nato pa je sledil le še en lep spust direktno do sotočja Tolminke in Soče. Se mi je kar zdelo, kje bo tista KT6! Mateja je prva pogumno in brezkompromisno zakorakala direktno na točko:
jaz malo bolj previdno, ker ne prenašam vode pod 28 stopinj celzija, ampak ta dan je bilo nekaj narobe z mojim občutjem:
O, pa kako je pasalo!!! Oooooooo!
Potem pa cilj! Končno, na koncu se nam je že malo vleklo, pa tudi o makaronih (hrani) smo razmišljali že na vse mogoče načine. Najboljša je bila, da nas je Boris prehitel (ker nas je kar naprej prehiteval, pa nikoli nismo vedeli kdaj in kako) in nam pojedel zadnjo porcijo. Ha... še dobro da organizatorji niso bili kar tako, od včeraj, in je bilo hrane dovolj. Dovolj!
43.7km in nekje 2400 višincev. 11:12. Cel dan!
Še avtoslikanje naše trojice, ki pa nekako ni in ni hotelo uspet:
na koncu, preden mi je uspelo (po petih slikanjih) in ko smo že vsi skoraj zaspali:
pa vseeno mislim, da nasmeški prav vse povedo! Take vidiš le po celodnevnem uspešnem matranju!
Čestitke in prav lepa zahvala Heleni in Mateji, da sta me prenašali in da smo skupaj doživeli nekaj tako lepega! Pa še drugič, kajne?!
Zahvala gre tudi organizatorju, tokrat še jaz - veliki sitnež - nimam prav nobene pripombe. Organizacija, skrb za varnost, voda direktno na Krnu ter klic natanko po desetih urah, da človeku vedeti, da nekdo skrbi in ve, da si še na poti. To je na trekingu, ko nimaš nikoli pojma, koliko časa boš še rabil, super občutek! In tudi to, da ni še vse pospravljeno in da smo dobrodošli tudi tisti bolj zadnji, seveda le še doda k vsem občutkom tako polnega dneva!
O, ja, dolga je bila!
Čisto na koncu pa je bilo treba prit še do doma. To pa je bila še posebna, dve uri trajajoča borba s cesto in ovinki. Sva šla kar čez NG. Pravzaprav isti pes. Le kavo sva si vmes še privoščila in obujala spomine.
In ko sva ob enajstih zvečer padla v posteljo, sva mislila samo na eno: "ja, kdaj v življenju pa bi šla iz Tolmina na Krn? In potem še povsod okrog nazaj?!"
Vpiši se