Brana

Na Brano se da gledat z mnogo strani.

Včasih popolnoma kraljuje nad vsemi Kamniško-Savinjskimi alpami. Zgleda največja, najmočnejša, najvišja, najnaj. Včasih pa zgleda prav neznantna.

Kakšna torej je? Visoka, mala, velika, manjša?

Najbrž spet odgovor ni enoznačen in jasen. Kakor kdaj, bi se lahko glasil. Kakor kdaj.

V nedeljo je bila naprimer visoka, a prijazna.

A vse se je začelo seveda že prej. Že prejšnji mesec, ko smo s Krti načrtovali dvodnevni pohod na Ojstrico, Korošico, Veliko planino. Že prejšnji teden, ko smo načrtovali, da bo dvodnevni program odpadel zaradi vremena, bo pa pač treba za vsaj en dan skočit v hribe. Na Skuto!

Pa se je potem vse vrtelo okrog vremenske napovedi, Skuto smo v soboto že odpisali, nekaj se je risalo Srebrno sedlo... nato pa je s sobotnimi večernimi nalivi vse skupaj šlo v tri krasne! Mogoče bo pa jutri res lepo vreme, a kaj, ko bo vse premočeno, mokro, bljaki. Kdo ve, če bo sploh nehalo padat! Kdo ve zasigurno?

Kako naj v takem planiraš kaj bolj zahtevnega, višjega, bolj oddaljenega? Še posebej jaz, ki sem rajši na varni strani... Ne gre.

Ampak nekam pa morava it, drugače se posušiva. Torej? Ker Helena sploh še ni bila letos na Kamniškem (LETOS SPLOH ŠE NI BILA NA KAMNIŠKEM!) je morda najbolje, da se vsaj enkrat odpraviva tja. Pot je znana in tudi v mokrem prideva gor. Ma, pridemo gor tudi v čem hujšem, koča je odprta, v eni uri sva pa dol, če se potrudiva. Če pa bo slučajno lepo vreme, pa lahko vedno potegneva naprej na Brano.

Pa sva šla. In to niti ne tako zgodaj.

Dve uri petnajst do Kamniškega je bilo kar ok za lep pohodniški tempo, vreme pa je nakazovalo, da bo treba še podaljšat, do Brane.

Jaz sem potihem sicer upal, da se Heleni ne bo dalo - sem pač lenoba - a se kar ni dala in ni niti omenila, da bi se obrnila. Jaz pa sem bil potem seveda tudi raje tiho. Kljub temu, da se mi ni dalo, da me je bilo tudi malo strah in da sem vedel, da bo potem na koncu še presneto težko priti do doline.

No, včasih pa tudi vem, kdaj je treba ženo poslušat in bit tiho in it lepo za njo. Brez tega védenja bi že presneto veliko lepih stvari spustil, zato še hvala bogu, da se sem in tja zadržim in sem raje tiho.

Na Sedlu je pihalo kot za stavo, v par minutah se nama je zanohtalo, a izkušnje so dobra stvar - bila sva polno opremljena!

Dvesto metrov naprej pa spet vse dol. Takoj ko je nehalo pihat, je postalo vroče. Helena pa je z veseljem poslikala vse moje preoblačenje. Sicer ne vem zakaj, mogoče zato, ker se vedno pritožujem, da se kar naprej ustavlja? Pa jest, pa pit, pa lulat, pa preobleč, pa kapo gor, pa kapo dol, pa rokavice, pa jopco, pa majico, pa cukr, pa... Evo, zdaj pa jaz takole...

Pot je prekrasna, razgledi še bolj

vse ravno prav zame, da se privadim buljenju v globino, a da me zraven ne zadane kap.

Vrh pa širok, prostran s prekrasnimi razgledi in seveda z obveznim križem! Čemu so križi na vseh teh vrhovih in kdo jih je postavil mi ni bilo nikoli jasno, motijo me pravzaprav ne. Morda bi morali motit tiste, ki jih moti vsak klin, vsaka prisotnost človeka, ogromen križ na vrhu pa jih pač ne. Čudno.

Pred klošarji se ne moreš skrit nikjer, na vrhovih pa sploh ne! So pa tako lepi, hitri in tako dobro vidijo, da si zaslužijo kako drobtinico.

Malo sva še posedela, se nagledala in se na koncu še pofotkala.

Na koncu tudi dol ni bilo hudo, čeprav sem se - jasno! - bal, kako bo šlo. Pa je treba le it, stopit, se odpravit. In je šlo čisto lepo. Nobena strmina ni več tako huda, ko si enkrat v njej.

V zadnjih letih sem pridelal navado, da obiskujem planinske koče. V večini njih kaj malega popijem, le redko pa jem. Ne vem čisto zagotovo zakaj, zaenkrat mi je všeč razlaga, da jim skušam pomagati. Koče niso kar tako tam, včasih pridejo presneto prav in v načrtovanju izletov jih vedno tudi vzamem v obzir. Ker mi pomagajo, jim skušam pomagati nazaj. Če z enim čajem pa z enim čajem.

Po drugi razlagi pa hodim v koče le zato, ker sem bil vzgojen v duhu neobiskovanja koč. Vedno smo imeli vse s seboj, v nobenih koči nismo nič potrebovali in se zato tudi skoraj nikoli ne oglasili v nobeni. In zdaj se upiram vzgoji in ravnam povsem drugače. No, ta teorija se mi zdi malo privlečena za lase. Časi uporništva so že zdavnaj minili...

Kakorkoli že, v Koči na Kamniškem sedlu, tam na zadnji klopi, sem opazil nekaj nadvse zanimivega - ASCII Art:

Saj ne vem ali je tu že od nekdaj ali pa sem ga le zdaj prvič opazil! Čisto pravi, ascii, sprintan na matrični tiskalnik in zlepljen skupaj! Muzejski primerek!

A glede na to, da na Kamniškem strežejo ljudje, ki imajo mimogrede iPhone v žepu... nikoli se ne ve!

Pa je bilo potem treba priti še dol. Uro in petdeset sva hodila, lepo počasi, smo se začeli že malo spotikati in biti nerodni. V hribih se je počasi začelo oblačit:

midva pa sva po petih urah in petdesetih minutah hoje le prišla do Kamniške Bistrice. In čeprav sva rekla, da nikoli več ne greva v Dom, sva vseeno zavila tja. Jebemti pa lokacijo...

Ne gledat mene, ampak - kdo pije pivo, a? Ha, tukajle se lepo vidi!

V nedeljo je bila Brana visoka. 1653 višinskih metrov pač ni čisto malo in je za naju kar lep trening. Če bi vzel kaj od Chef-a, bi čisto komot rekel: "na Brano gre ta prav dec od odspodi!"

In v nedeljo je bila Brana prijazna. Vse, kar je bilo, je bil zoprni veter čez Sedlo. A velikokrat Brana ni prijazna. Severno pobočje je muhasto, zgleda precej nenevarno, a kar nekaj nesreč se je že pripetilo tam. Ravno v takih časih, kot so zdaj, ko se kar naenkrat lahko vse spremeni v ledeno ploskev, ki leti direktno na Okrešelj.

Oh, kako naj ne bi bil zadovoljen s takim izletom?