Krvavec

Zadnjič me je Helena zvabila sem gor, jaz sem imel namen nekaj majhnega, bližnjega. Kakšnega Primoža, Limbarsko, Jakoba...

Pravzaprav sem hotel nekaj znanega, nekaj o čemer mi ne bo treba razmišljat ampak bom lahko samo šel. Ah, kje pa!

Sem se potem ukvarjal s cesto do Ambroža in naprej, po kateri seveda še nikoli nisem vozil, se bal, da bo sneg, led in grozne razmere. Se bal, da bo zaprto. Preveril vse, kar piše o cesti in Krvavcu. Se zanimal levo in desno. Ahhhhhhhhhhh.

No, ravno temu sem se z izletom na "znano" hotel izogniti. Pa mi ni uspelo. In sem bil potem mogoče malo siten.

Ampak do Ambroža je bila cesta tako presneto lepo jesenska, da me je kar vleklo iz avta.

No, prav lepa cesta pripelje do Planine Jezerca, tam naprej je potem makadam in rampa. Samo za domačine, lastnike in frajerje. Je pa bil tam v zatišni legi še kar sneg!

Mi pa smo že od parkirišča videli naš današnji cilj - dom, oddajnik, vrh Krvavca. Niti otrokoma se ni zdelo prav daleč (kar je več kot dobro za začetek!).

Malo smo šli po cesti, malo počez, pravzaprav čisto kaotično, čez Kriško planino pa smo seveda morali it.

Zanimivo je, kako si tisti posvečeni, ki lahko vozijo po naravi - navadni smrtniki seveda ne smemo - drugače predstavljajo zadevo - novega lepotca je pač treba sprobat.

Do Doma na Krvavcu smo potem prišli en, dva, tri. Pravzaprav smo bili tam kar naenkrat. Jaz se ga spominjam še iz časov... oh, izpred dolgih časov! Se mi zdi, da je bil takrat le en velik betonski blok... sicer pa, kaj pa vem. Kdo bi se spomnil petindvajset, trideset let nazaj, ko smo ga enkrat žurali gor, ko je bil sneg in v Domu še disko. Zanimivi časi so bili to!

Tokrat pa smo raje zavili k

glede na letnico je tudi tistikrat - ko sem bil jaz gor - kapelica že stala, a se je prav nič ne spominjam. Čudno pa to ni, kajne?

Malica se je v zavetrju in na sončku prav prilegla. Vsaj otrokoma!

Potem pa naprej proti vrhu, mimo oddajnika in cak... hm, nekam premalo je tole!

Potem sva itak čakala otroke še deset minut, nekje vmes se je Tamauček prav razhudil, zakaj neki se nam mudi?!!! in naju prav nadrl. Potem sva šla midva naprej, otroka pa sta vzela "počasi" res počasi! V vsak sneg sta se vtaknila!

Vsako žičnico sprobala

kričala, norela, počivala, se stiskala,

se metala gor in dol in levo in desno, skratka uživala, kot to znajo le otroci!

Mene pa je seveda skrbelo. Tile oblaki so prav grozno zgledali, valili so se in valili direktno proti nam!

In le vprašanje časa je bilo, kdaj nas bo zagrnilo. Kaj pa, če bo megla tako gosta, da ne bomo mogli nikamor, a?

Pa ni bila. Sreča.

Ampak sončka pa potem tudi ni bilo več. Škoda. Zato smo jo mahnili kar navzdol, sicer malce naokrog, si je treba ogledat še ostale stvari po Krvavcu, naprimer vremenske postaje - eno majavo smo res odkrili nekje pod neko sedežnico...

Ali pa Plažo:

pa vse do Gospince je bilo treba prit, ne bi preveč po isti poti hodili!

Pogledat je treba še kakšna so jajčka:

se malo skregat tam sredi hribov, ker se nismo mogli zmenit ali naj se ustavimo ali ne. Na koncu smo vsi užaljeno odšli naprej, kar se je potem izkazalo za še najboljšo idejo. Otroka sta bila namreč čisto premočena in vsako ustavljanje bi bilo zoprna zadeva.

Tako pa smo malce poletavali, ker nas je zeblo:

in se čudili, kaj vse naredi drevo oz. tisti čuk, ki znake pribija premočno na drevo!

In to je bilo to, pravzaprav prav enkratno! Prekrasni razgledi na Kočno, Grintovec, Strožič in Julijce. Prekrasen dan, ki se je na žalost sfižil, a vseeno, prav super smo se imeli!

Še bo treba it! Zvoh, Kompotela, Kalški greben... bo počakalo?

Še slika poti: