Spet je leto naokoli in trasiranje decembrsko - novoletnega pohoda Krtov je tu!
Tako kot smo trasirali lani in potem izvedli Pohod do Črnivca, tako tudi letos. Le da ga moramo letos malo podaljšati, tokrat kar do vrha Velike Planine!
Juhu!
Trasiranje je pravzaprav ena luštna zadeva. Malo se voziš, nekaj hodiš, veliko izgubljaš, malo bentiš, skratka za(je)bavaš se do konca in še malo naprej. Meni vsekakor je všeč, vsi ti gozdovi, prej večinoma neznani postajajo počasi stari dobri znanci. Rame, grebeni, prehodi, sedelca, grape postajajo znane, poti vodijo v kar naenkrat znane smeri, pogledi in razgledi pa se izgubljajo v daljavah, kjer za vsak kucelj že skoraj veš ime.
Kaj pa vem. To je to.
Tokrat sta bila z nama še oba tamaučka. Nič jih ni treba šparat, le oblečt dovolj dobro.
Gozdne poti se včasih vlečejo, a vsaj niso preveč blatne.
Ker kakšne potke in majhni kolovozi se sem in tja lahko tudi povsem izgubijo. Ali pa jih odnese...
No... v resnici je bilo tako, da smo se po desetih minutah povsem izgubili.
Heh, jebela cesta pa stare karte!
Potem pa je en kolovoz odnesel plaz, drug kolovoz je bil strm ko strela
pa še ta se je za ovinkom izgubil.
In potem sem bentil, metal kapo ob sneg in govoril veliko grdih besed. Seveda, bilo me je strah, s tamaučki v tistem presneto strmem hribu, ko ne veš ali se boš moral vračat... In to po snegu, ko vse drsi in samo še tega manjka, da ti kdo zdrsne. Grrrrr, a gremo lahko kdaj ven čisto tako, na izi, lepo, mirno, a? Ne gre?
Ahhh.
Potem me je Tamauček pogledal in jo povsem mirno mahnil naprej navzgor po še večjem in še bolj drsečem klancu. Vsi so skoraj tekali gor, le jaz sem sopihal kot lokomotiva...
Pa smo le prišli, natanko tja, kamor smo hoteli! Saj ne veš, ali imamo toliko sreče, ali pa res - vsaj približno - znamo...
Tam smo tudi srečali gručo ljudi, ki so iskali izgubljeno ovco. Sredi ničesar. Izgubljeno ovco.
Pa sem mislil, da smo mi malo čudni. Hmmm.
Potem smo naprej v boj poslali Heleno, mi z otroci pa smo jo mahnili nazaj, po drugi poti seveda, da bi tisto, ki jo iščemo le zadeli. Pa smo le jo, sicer šele v drugem poizkusu, a smo jo! Ja, zadeva iskanja je presneto zanimiva! Le otrokom moraš včasih malo dlje razlagat zakaj hodiš nazaj...
Ampak nič ne de. Dokler je sneg sta dobra, treba je pazit le na to, da nista prekmalu povsem mokra.
Vsi skupaj smo spet prišli skupaj v Vrhpolju in potem iskali prehode med Vrhpoljem in Sotesko, kdo pa bo po cesti hodil!
Tam smo imeli otroški punt zato sta ostala pri klopci, midva pa sva se zapodila preko gozda iskat prehode.
Še iskanje prehoda na vasico Gozd in nato z avtom v dolino Črne in še na Gozd iskat prehod navzdol. Od cerkve do Jurčka na Krivčevem.
Severna stran je mrzla ko hudir, povsem nekaj drugega kot je bilo prej na drugi strani. Še otroka nočeta nič kaj več v sneg. Vse je tudi kar poledenelo, zmrzuje. Do Žage spodaj bo kar strma, a potko najdeva, tam nekje za mrliško vežico, prijazna sprehajalka naju pravilno usmeri.
Povsem drugače kot ponekod v vaseh, kjer ljudje nimajo niti najmanjšega pojma kje so, kje se kam pride, kje so poti, kaj sploh so... Ej, neverjetno, toliko takih sva že srečala... Ko poznajo edinole poti po katerih se vozijo z avtom, pa še teh ne v celoti! Pa ne samo mladi, tudi starejši niso prav nič boljši. Zato jih raje niti ne sprašujem, nima nobenega smisla, veliko bolje je stvar poiskati sam. Čudno, kot da nihče ne vidi deset metrov stran od sebe...
Še k Logarju preizkusit kaj bo za kosilo in se naročit in to je to. Pot od Jurčka na Veliko Planino že poznamo, tega torej ni treba trasirati.
Pot bo tudi tokrat kar v redu, še malo bolj začinjena kot lani! Pa še - kakor zgleda - sneg bo... Veliko snega!
Okvirno 25km, 2100 višincev. Jep, kar ok. Je treba vadit za zadnji letošnji treking!
Vpiši se