V januarju imamo Krti vedno nekaj s krofi.
No, ponavadi nam jih nekdo pripelje na cilj našega januarskega pohoda, mi jih potem le pojemo.
Tokrat pa smo se odločili drugače. Zakaj bi jih vozili naokoli, najbolje, da gremo kar sami tja!
Se nam je pa zdelo malce daleč direktno iz Krtine, smo zato malo skrajšali: gremo od odcepa na Limbarski, ki pelje za Golčaj, ampak potem pa tudi nazaj! No, pa na koncu niti ni bilo tako malo...
Ker je to blizu doma, smo se zbrali kar z avti. Večina se jih je ustrašila, Trojane se zdijo res presneto daleč! Tako pa nas je bilo v začetku štirinajst, v nadaljevanju pa sta se nam pridružila še dva. Naša familija je dala kar štiri člane, zakaj pa ne bi smeli otroci tudi zraven?
Pa smo šli, najprej do Golčaja, meni se je zdelo, da gre kar naprej le dol, dol, dol...
Pot je enkratna, vije se preko gozdov, nima pa zaradi tega kakšnega lepšega razgleda, le sem in tja nas je razveseljeval sonček in pobeljene Kamniške:
Hodili smo skozi meni povsem neznane kraje, vse je bilo novo, zanimivo, drugače!
Sem in tja malo počitka, a ne prav veliko, smo jo kar mahali naprej, nihče ni prav veliko počival.
Tamauček je krenil naprej in hodil prvi, pojma nimam, kaj ga je pičilo, nobenega ni pustil naprej! A le nekje do semle, tule je bilo pa malce bolj nevarno in sva bolj pazila nanj.
Zanimive skulpture!
Enkrat je moral biti tukajle kar dober plaz!
Cela pot je tudi evropska pešpot E-6 in je tudi dobro označena:
Na Dolinah sem prvič videl, da gre pot lahko tudi kar skozi štalo, celo luč si lahko prižgeš, je pa vse lepo markirano in se ne moreš zgubit ali pa zavit v kako spalnico, kuhinjo...
Potem smo pa kar naenkrat ugledali Trojane že čisto blizu:
pa še po krofih je že začelo dišat! Je pa tale delček najbolj zoprn, moraš kar lepo po cesti. Še dobro, da je to zdaj le "navadna" cesta, res ni več prav veliko prometa!
Še par minut pa smo lahko planili na krofe! Otroka sploh z velikim veseljem! Krofi so kot vedno super, ampak še boljši so, če prideš po njih peš, verjemite! Še mnogo boljši!
Dve uri in tričetrt smo porabili do sem. Niti ne prav veliko, za otroka ravno prav, sva se pa že spraševala, da najbrž nazaj ne bo šlo tako lahko in da lahko računava na kakšen upor ali vsaj jamranje. Pa se je zadeva sama rešila in Helena se je z otrokoma lahko odpeljala direktno domov. Kar je bilo tudi njej čisto povšeči, saj je morala otroka peljati popoldan še drsat...
Jaz pa sem jo z ostalimi mahnil še nazaj.
Ker smo imeli pravzaprav čas, mi je kar malo žal, da nisem skočil še na Reber. Zdaj bom moral to narest kdaj drugič.
Nazaj grede smo jo malo hitreje šibali, a vseeno sem imel čas, da sem še kaj opazil. Naprimer, eno skrajno lepo postavljeno klopco, prav enkratno za odpočit! Smo se prav spraševali, katera buča jo je tja postavila...
Najbolj me je seveda spet privlačil tisti plaz
potka je prej, ko prehaja pobočja, nekam ozka, a vseeno čudovita!
Dve uri dvajset je tokrat trajala pot nazaj. Se mi pa zdi, da je šlo v to smer veliko več gor, prej pa le dol. Najbrž pa je resnica nekje vmes - da je šlo kar naprej gor in dol.
5:05, 19.4km, 1013 vm.
Sem si pa tole že dolgo nazaj želel bolje, hitreje obdelat, a sem šel tokrat sploh prvič po teh krajih. Pot je del Rokovnjaške poti in me kot taka že dolgo mami. Enkrat moram it kar od doma, mogoče potegnem še do Špilka. Potem pa naslednjič celo. A?!
Vpiši se