Po eni strani mi je omejena časovnica prišla povsem prav, po drugi strani pa sem na take stvari jezen.
Rad bi se podil naokrog, rad bi pohajkoval, rad bi užil cel dan, ne pa le tistih par ur, ki ti jih nekdo da na razpolago. Prekoračitev pa tako močno kaznuje, da seveda niti ne pomisliš, da bi kaj takega naredil. Časovnica je tokrat kaznovala le tiste ta najbolj počasne, ostalim pa ni povzročila ničesar. Mogoče bi bilo bolje dati časovnico na 4 ure, tam bi nekaj pomenila, ne pa da kaznuje le tiste, ki so že tako ali tako zadnji...
Meni, počasnežu se zdi, kot da nekdo noče, da bi počasneži hodili na ultre. Kar pa najbrž ni ravno v skladu z doktrino tozadevnega trekinga. Že tako Ultra večini povzroča strah in nepremostljive težave. Kar pojdite pogledat, kakšni so tekmovalci na ultrah, na pohodniški varianti še najdeš kakega "pohodnika", na ultri pa "pohodnikov" ni.
No, razen nas.
Ne razumem tudi tistih dobrih "pohodnikov", da ne preidejo v ultro. Dve, tri urice več, pa je že tak problem?
Da pa se ne bom preveč pritoževal, je potrebno priznat, da mi je tokratni sistem pravzaprav padel v naročje kot naročen! In se nimam čisto nič za pritoževat, ker sem ga dodobra izkoristil za svoje osebne cilje in namene...
Iz Ultre smo namreč naredili Pohodniško na dvojne pike.
Tistih sedem ur je bilo prehudo zastavljenih in če človek sebe in karte ne pozna dovolj dobro, kako boš vedel, ali si česa takega zmožen ali ne? No, jaz sem že vedel, da vsega ne bi nikakor naredil v sedmih urah, a kaki dve, tri točke več bi pa lahko pobrali, če ne bi bili uro in četrt prezgodnji... Ampak tako je to, s to taktiko...
Če ne bi imel naslednji dan obveznosti, bi se najbrž obrnilo povsem drugače - šla bi pobirat kar po vrsti vse, pa ko prideva, prideva! Koga brigajo točke, tudi s taktiko in premišljenim pobiranjem točk sva zadnja! A, kakor že rečeno, tokrat so prevladali osebni interesi!
Začeli smo v nekem vetru, ponoči je hudo pihalo, še zjutraj je bilo nekaj vetrovno, a se je veter ob sončku pomiril.
Že po prvem ovinku, takoj za hotelom, se je videlo, kje bo naše mesto! Zato pa smo čisto uživali v pravzaprav popolnem dnevu!
Do KT4, brez problemov, razgledi za znoret, enkratno!
Na petici smo prvič začeli skrajševat, čeprav tele KT6 res ne bi bilo treba spustit! A ta je bila tukaj edina, ki se je dala sploh spustit, mi pa nismo vedeli, kako nam bo sploh šlo.
S prehodom smo se skoraj zaplezali, strmine so bile presneto hude, eno grapo sem zgrešil, a smo šli vsaj bolj varno po drugi dol, malo po ovinkih torej na KT7.
Pomlad je že na veliko tukaj, vse cveti in vse je že tako zeleno, da uživamo kljub hudemu klancu!
Gremo na Kernes ali tukajle na KT10 in naprej? Hm... gremo raje na hrib!
In tako je bilo! Povprek do Doma na Smrekovcu:
in proti Kernesu
Tukaj nato srečujemo ultraše, ki so seveda pobrali vmes že vse točke. Je pa zanimivo gledati njihove odzive, ko nas srečajo... Seveda vedo, da sem vedno zadnji, zato na prenekaterem obrazu zasledim presenečenje, saj jaz praviloma ne bi smel biti pred njimi!
Priznam, da taka mala zadovoljstva dobrohotno vplivajo na moj ego in se posipam s pepelom, a si ne morem kaj.
Proti koncu skoraj zafrknem, čeprav sem puncama prepovedal, da me poslušata, a se hitro ujamemo skozi ne preveč strm gozd na pravilno pot. Še dobro, še tega bi se manjkalo, da bi se zgubili, ha!
V jamo Ledenico vržemo le oko fotoaparata
potem pa le še malo jamranja in smo že na cilju!
26,4km, 5:50h in 1407 višincev. Ja, pravzaprav res pohodniška. A vseeno, super je bilo in končno sva lahko tudi del družbe, ker sva tako zgodaj že nazaj!
Ostane le še tista presneto neugodna reč, ki se ji nikakor ne morem izogniti, čeprav se skušam na vsak način - nihalka. Razmišljam celo o tem, da bi šel kar peš po cesti, še posebno potem, ko zaslišim presneto znani: "Vzami to kot izziv!"...
Eh. Vrh glave imam že teh izzivov. Strah ni pa prav nič manjši, kvečjemu večji. Stisneš zobe, zasadiš nohte v držalo in se prepustiš kovinski škatli na ne-milost...
Vpiši se