Po pivcu, pa čeprav v plastičnih kozarcih, je vedno lažje v hrib. Res pa je, da vrh ni bil ravno daleč.

Gor pa polno nekih zadev. Najprej sva, kot dva mulca, zavila direktno v manjši grad, ki je pravzaprav blodišče - labirint ogledal. Nič kaj posebnega, niti velikega, a precej staro in zanimivo. Zakaj pa ne?

V Štefanikovo zvezdarno nisva zavila

niti na pomanjšan Eifflov stolp ne. Če še v Parizu ne greva gor, tudi tule ne bova šla.

Sva morala razglede kako drugače uživat. Naprimer takole.

Našla sva še lep, malce stran umaknjen, park, ki je najbrž enkraten v pomladi. Konec septembra je sicer bilo še vse gosto in zeleno, a cvetelo ni več prav veliko rož. Evo, pa imava plan za pomlad, a?

V "dolino" sva se spustila po drugi poti in po drugi strani, da ja ne bi še enkrat srečala prejšnje beznice. Tako pa sva srečala njeno popolno nasprotje. Pravzaprav naju je tja najprej zvabil wc, nato pa sva le opazila, da imajo prekrasen razgled, dobro pivo in vse tisto, kar je prejšnjemu placu manjkalo.

Nisva potrebovala dolgo, da sva se že mastila. Krušovice si zaslužijo steklen kozarec, čeprav nočem s tem rečt, da je bilo pivo v plastiki slabo, kje pa! A dobro pivo si pač zasluži, da z njim lepo ravnaš, tako.

Dol po hribu sva nato naletela na mestni sadovnjak, kjer počivajo ljudje in se mastijo s sadeži z dreves. Jabolka, hruške, slive in podobno, vsega boga raste tam, ljudje pa povsod. Super ideja. Ampak najbrž bi pri nas nekdo prišel s traktorjem in odnesel celo letino... 

Nato sva še kolovratila naokrog, se spoznavala s tramvaji, tile novi zgledajo res super!

Starejši so povsem socialistični, teh je še nekako največ, prihajajo pa v vseh možnih barvah.

Za ta čisto stare pa nisem ugotovil ali je to bolj turistična zadeva ali res redna linija.

Počasi naju je tudi že preganjala noč, čez Karlov most sva prišla brez večjih težav z gnečo, nato pa sva se zaupala tramvaju, da naju odpelje nekam proti centru. Spet malce naokrog, seveda, da imava še kaj za poslikat in za videt.

Pravzaprav sva morala nekje najti še Staropramen. Tega namreč ni tako enostavno najti, sploh ne v kakšni beznici, ki so meni veliko bolj pri srcu. Fensi restavracije že, pa tudi kak Irish pub, ampak tam res ne gre pit češkega piva.

Nekaj časa sva kar iskala. In našla! Juhej! 

Dneva zaradi včerajšnje tradicionalne češke kuhinje nisva zaključila s hrano, o, ne! Sva se raje napokala neumnosti kar v hotelu in šla nazaj malce nazaj po cesti v nek hud pajzl, ki je bil res hud *pajzl*, celo zame malce preveč, na pivo. Ja, pajzl je bil res, ampak pivo pa tako, kot vedno: dobro.

S pivom v Pragi tako res ne moreš falit. Tudi, če padeš v res *hud* pajzl. Ki bi ga lahko slikal, pa si ga nisem upal... nisem nor.

Naslednje jutro sva se poslovila od hotela, od Prage in od najinega parkirišča. Neverjetno, ampak dogovorjena cena je celo ostala taka, kot smo se dogovorili. Super.

Ker pa je bil še cel dan pred nama, dom pa relativno niti ne tako zelo daleč, sva sklenila, da morava še kam zavit. Kutna hora?

Kaj pa vem, avto je šel kar sam, direkt na cesto za Kutno horo sva prišla, brez kakih navigacij. Je pa res, da je bilo v nedeljo zjutraj vse prazno, nikjer nikogar. V takem je vožnja po vele-mestih kar malce hecna.

Po Kutni hori sva najprej malo zaokrožila, bila nama je všeč, a vseeno sva šla najprej iskat kostnico Sedlec, ki je malce izven mesta. To je vsekakor treba videt, pravijo.

Vstopnina je 90 CZK po osebi, uspel pa sem narediti dve, tri slike, nato me je pa katapultiralo ven. Takele zadeve mi pa res ne gredo najbolje, v vsem tem vidim nekoč žive ljudi in ne morem odklopit. Niso to samo kosti, niso to samo imena.

Sva potem svet uravnovesila s sprehodom po centru, ki mi je pa bil mnogo bolj pri srcu. Še vedno nedelja in še vedno skoraj nikjer nikogar.

V centru so sicer imeli nekakšno tržnico, a prav veliko ljudi ni bilo. Tudi pri cerkvi Sv. Barbare ne, še turisti so ta dan dali mir.

Stolnico sva si ogledala od spredaj in zadaj, le notri nisva šla. Tudi ta cerkev je pod zaščito UNESCA. Skratka, v Kutni hori je marsikaj za videt!

Glede piva pa... ker sem vozil, si ga nisem privoščil. Sem se pa napil Kofole, kar je prav tako ok, saj je Kofola tudi super. Je morala Helena Budweiserja sprobavat in mislim, da ni imela nič proti. Dve muhi na en mah torej!

Pa še malo sva zaokrožila naokrog po mestu in se končno le odpravila v pravo smer.

Tu je postala navigacija malce težja, čez par kilometrov pa so postajale ceste vedno ožje, midva pa vse bolj zaskrbljena. Da pa bi prižgala navigacijo? Kje pa! Kaj pa to midva rabiva!

Šele, ko so po cesti začeli hodit fazani, sva si bila nekako enotna, da pa zdaj bo pa res treba pogledat na karto!

Izkazalo se je, da sva na nekem cestnem delovišču spregledala znak in pravilno smer in tako vozila kar nekaj časa še naravnost v osrčje dežele. Nekako takole: 

Se pa nisva prav nič sekirala, obisk podeželja pač ne more pokvarit dneva! Neke povsem lokalne cestice in fazani pa sploh ne!

Sva pa porabila ves preostali čas in ni nama ostalo drugega, kot da jo pičiva proti domu. Dolga vožnja, a toliko spet ne. V to smer, čez Kutno horo, sva peljala urico več, 9:09h za 727km, skupaj pa se je nabralo 1414km! Pri šparovčku, ki je porabil 4,8l/100km to res ni prav velik strošek.

Nekaj stroška je že, a vse to izhlapi ob tem, kaj sva imela v prtljažniku! Juhuhuhuuuuu! Pride kmalu vse nazaj!

Še nekaj časa sva uživala, čeprav je res, da se s točenim prav tam, v Pragi, ne da primerjat, a vseeno! Le napis me še vedno nasmeji, nekako bi človek "tehotne" prej prevedel v "pohotne", kot pa v "noseče", ne?

Čehi pač, bi rekli nekoč, a zdaj težko zamahnemo z roko. Zdi se namreč, da so nas prehiteli po levi, desni in še po kaki strani. Super je it gor, kaj več pogledat, ali pa samo se sprehodit in it na pivo. 

Ufff, če bo le še kdaj prišla z idejo: "a greš z mano?", ni hudič, da ji bom kot iz topa odgovoril: "a kr prec al takoj?"

 

 

Že dolgo ni bilo kako potovanje tako skrajno preprosto in enostavno. Ne morem reči, da je bilo lepo prav samo zaradi te svoje preprostosti, a nek del lepote je to vsekakor prispevalo.

Skrajšanja verzija potopisa in minimalistični turistični vodič ogleda mesta Prage pa dobite tule.

Enkrat v samem začetku jeseni - konec septembra 2015 - sva takole vzela najet (ta šparoven) avto

in se po slabih 700km ter malo manj kot osmih urah znašla v Pragi.

Čez Maribor, Šentilj do Dunaja, kjer te odpeljejo čisto po svoje, se bo treba drugič prej malo pozanimat, ne pa, da slediva le tablam. So naju peljali čez Schwechat, kar je bilo presneto naokrog. Nazaj grede je šlo mnogo lažje... Potem pa na Znojmo, Jihlavo in po avtocesti do Prage.

Sploh ni strašno, kar naenkrat sva bila že v Pragi, hotel sva našla pa v naslednjih parih minutah. Tokrat pa sva končno le zaupala navigaciji, izkazala se je offline Nokia Here. Enkratno.

Tudi hotel je bil super in za naju prav enkraten!

Za večjo težavo se je seveda izkazalo parkiranje. Obljubljeno parkiranje sva imela v nekem drugem hotelu po 18€, ko pa sva prišla do tja, je cena nenadoma narasla na 25€. Ja, super, zdaj naju bodo pa Čehi okrog prinašal! Bilo je celo dražje od parkirne hiše, zato sva jezna odšla po avto, da ga odpeljeva kar v parkirno hišo. A glej, glej, takoj, ko sva hotela odpeljati avto, je cena parkinga kar naenkrat strmoglavila na 15€. Kar pa je bilo že sprejemljivo in avto je ostal tam. Nisva pa bila povsem prepričana, da sva dobro skozi prišla, še vedno se nama je zdelo, da naju lupijo. A v tujem mestu v kratkem času težko kaj več narediš.

Kaj kmalu sva bila tako že na metroju

se odpeljala do Staromestskih namesti

in pohajkovala povsod tam naokrog.

Dan sva končala, kakor se za Prago spodobi - ob načrtovanju naslednjega dne!

Naslednji dan je imela Helena obveznosti do popoldneva, jaz pa sem si rekel, da bom čas dodobra izkoristil. V hotelu pa se že ne bom po postelji premetaval!

In sem šel. Na metro, do Malostranske in najprej v hrib, na grad! Bil sem pa kar precej zgoden, še nikjer nikogar.

Razgledi lepi, dan malo manj, a vseeno je bilo ravno prav toplo, ne prevroče, ne premrzlo. 

Ujel sem celo menjavo straže, a nisem stražarjem lezel v nos in sem jih raje slikal od daleč. Za take slike pa je seveda jasno, da ful uspejo, anede.

Katedrala Sv. Vita je seveda nekaj posebnega, gotika mi je zelo pri srcu

in ob poplavi slik, ki sem jih naredil, pokažem le dve. Drugače sem slikal pa prav vsak izrastek, ki štrli nekam vstran!

 

Seveda je tudi praški grad nekaj posebnega. Jože Plečnik je bil mojster, temu se ne da oporekat.

Par ur mi je kar vzelo kolovratenje po gradu in katedrali sem in tja. Zlato uličko sem iz protesta izpustil...

A vseeno je bilo še mnogo prezgodaj, da bi že dišalo po klobasah in vseh jestvinah. Jaz še vohat nisem mogel, nekateri so pa že jedli. Klobase za zajtrk, madonca! Sicer res redki, a nekaj jih je bilo...

Odločil sem se, da bom šel še kar naprej po hribu, bo že kaj zanimivega prišlo mimo! Naprimer stil švarcenberske palače: enkratno! Le razstava, ki je vabila na barok na Češkem, se nekako ni vklapljala v tole.

 

Do Lorete sem potegnil, ta pa je bila v popravljanju. Eh, pa vseeno!

Trikrat sem šel mimo, preden sem ga opazil! Kar zlil se je z okolico... Tesla, seveda. In mi ni preostalo drugega, kot da ga slikam. Enkrat, ko bom velik, al kako se že reče...

Sredi Hradčanov imajo cel bazen, sicer ni za kopat, je pa prav zanalašč narejen za gasilce, če bi bila kdaj potreba. Pametno pravzaprav.

Še cel vod zelenih baretk je šel čuvat predsednika

potem pa so se mi oči že počasi začele ustavljat na nekih drugih objektih. Pivnicah naprimer.

Ampak tule na gradu že ne bom piva pil, pa še prezgodaj je bilo. Bo treba nekam tja do Vltave.

Kjer sem res popolnoma po nesreči takoj naletel na Lenonov zid, ki spet blesti v vseh mogočih barvah. Seveda pa ni več nikakršnega starejšega zapisa. 2014 je bil tako ali tako prebarvan v celoti. In najbrž še parkrat vmes.

Odkril sem še most ključavnic, ki nima težav s težo, tako kot naš

nato pa sem zavil k obrežju Vltave. Nekako se mi še ni dalo gor na Karlov most in sem kar odlašal.

In hecno, ustavil sem se ravno pod napisi. Gledam in gledam in šele čez par trenutkov mi kapne: ejga, višina vode! Opala!

2002 prepričljivo vodi. Ampak tudi 1784 ni prav daleč, ej!

Potem sem pa skušal te linije dobit nekako v kontekst. Ok, tam gor so napikane na hišo, ampak kaj pa to pomeni v resnici, kje je ta mirna Vltava, ki se razleze v vse pore in narase tako strašljivo visoko?! Ufff, kar precej strašljivo!

Potem mi ni ostalo drugega, čez Karlov most sem moral, ni šlo drugače. Saj je super, k sreči pa tudi ljudi ni bilo preveč. Se je dalo celo premikat.

Tegale znaka pa nisem slikal zaradi muzeja, niti zaradi restavracije, temveč zaradi čisto spodnjega, ki - tega v tem trenutku še nisem točno vedel - rešuje življenja. Pivo in WC sta pač neločljivo povezana, tu se ne da kaj veliko storiti. Ja, res, eden izmed bolj pomembnih znakov. K sreči jih je po vsem mestu dovolj, k sreči! Ne znakov, vecejev!

Še do židovske četrti sem šel, bil preveč škrt, da bi šel notri in plačal vstopnino

zato sem poiskal edino lino na nasprotni strani pokopališča, da sem lahko vsaj malo "uč" vrgel. Oziroma bolj fotoaparat skozi tisto malo linico...

Potem pa sem imel vsega dovolj, ura je bila že skoraj poldne, jaz pa že presneto žejen!

V Pragi pa žejen? O, to pa ne gre in tako sem poiskal mirno stanovanjsko sosesko, kjer sem se lahko posvetil prav božansko dobremu Kozlu. Ali pa dvema, kaj pa jaz vem, saj mi ni treba čisto vsega povedat!

Gremo naprej!

Pa sem le uspel priti do drugega dela. Nekaj časa je sicer trajalo... 

Torej sva se zapeljala v Trebon, direkt iz pivovarne. Malo čez mesto, veliko počez, pravzaprav brez karte, bolj na pamet in po smerokazih.

K sreči je mestece toliko znano, da povsod piše kako in kam.

Mestece je luštno, vzeto iz škatlice. Direktno.

Kolesarjev pa povsod naokrog kake štiri milijone. +- pet.

A Čehi vsaj vedo kako zaračunat nič dela.

Tam je polno nekih jezer, en je celo večji. In to kar precej velik. Nisva kaj veliko raziskovala, vrgla sva uč nanj, to je bilo pa tudi vse.

Mogoče že samo vreme ni bilo nadvse pripravno za kaj več. Čeprav vseh tistih kolesarjev prav nič ni motilo.

Kaj več, kot pohajkovati nisva mogla. Dokler nisva prišla do hrane.

Hrana je bila namreč kar zanimiva zadeva in nama še zdaj ni popolnoma jasno, kako in kaj.

Prvi dan sva namreč čisto ponesreči našla eno super, oh in sploh oštarijo. Bila je skoraj vse tisto, kar od oštarije pričakuješ, ambient, hrana, celo cene so bile presnetljivo nizke. Res, res dobro sva se takrat zvečer najedla. Da so vsi tisti piri kar dobro sedli tja, kamor pač sedejo...

Takole nekako je bilo prvi večer:

Pa sva pico naročila bolj za rezervo, če bo slučajno z ostalim kaj narobe. Ampak ni bilo, pravzaprav je bilo tako dobro, da sva še dolgo v večer mrmrala in se zadovoljno oblizovala.

No, a vse tako kaže, da sva na kaj takega res naletela povsem ponesreči. Vsa naslednja hrana ni bila niti blizu čemu takemu. Bila je, hm, saj niti ne vem, kako bi rekel - krompir, pohanje in sladka solata. 

Že to, da ti solato prinesejo v kupici... heh, seveda sem vse pojedel, Helena se pa nekako ni mogla odločit za takšen način serviranja. Brez kisa?! Aaaaa! Pa sem pojedel še njeno, kaj se bom sekiral, kislo, slano, sladko, vse gre dol!

Ves ostali krompir in pohanje pa... O, še dolgo sva tudi o tem obroku govorila. Ampak s povsem drugega stališča, kot o tistem večernem! Nekako globlje stališče sva imela, direktno iz globin... 

A tako je, če greš kar malce na slepo. Kako boš pa vedel, kaj je dobro, če slabega probal ne boš? Skratka, mene ne moti preveč. Včasih je slabo, včasih je dobro, če si optimist, je itak večkrat dobro, pa je zadeva urejena.

Proti večeru sva tako šla nazaj v Budejovice, kjer pa po šesti uri ni nikjer več nikogar. V centru za šopingiranje vse zaprto, vse izumrlo. Še dobro, da so vsaj kipi tam, drugače bi bilo še huje...

Mesto in cerkve osamljene, vsekakor pa je tale župnik bolj vešč modernih tehnologij, kot so pri nas.

Edino, kar nama je preostalo, je bila spet hrana. In pivo. Tokrat je bil ambient bolj super kot za kosilo, hrana pa podobna. Taka za nočno premetavanje. Saj me maščobe nič ne motijo, a v takih oblikah so precej naporne. A kaj češ pričakovat v mesnem hramu in naročat nekaj brez mesa?! Meso bi naročil, pa bi bil mir.

Seveda sva pozabila v prejšnjih dneh slikat najin penzion in sva tako ostala le s sliko še jutranjega zaprtja, ko sva se že poslavljala. Vrata sva si - jasno! - zaprla direkt pred nosom.

"A ne bi še slikala?" je izzvenelo vprašanje ravno v trenutku, ko so vrata v zapiranju naredila "klak". Kaj sva pa hotela, sva slikala zaprta vrata. Ampak znotraj je penzionček *res* bolj luštkan. Res.

Avto naju je čakal na parkirišču pri blokih, 100m stran, nekdo pa ni bil ravno zadovoljen, da že dva dni tam parkirava in nekomu jemljeva mesto. Hvala bogu, da so Čehi bolj prijazni oz. manj nasilni, pri nas bi bile posledice najbrž hujše... Ali pa je kdo samo vesel iz gostilne prišel in se mu je zdela fejst fora, kdo bi vedel?

Potem sva pa le zavila za Češky Krumlov. Pa še lep dan se je naredil!

Tale Češky Krumlov je precej zanimivo mestece v ovinku Vltave. Polno zanimivosti in polno - ampak res polno! - turistov.

Gradovi, cerkve, trgci, vodnjaki, poti,

Vltava z neprekinjeno reko čolnov, kanuistov, raftarjev itd. In vsi se pozdravljajo - ahoooooj!

Se ti zdi, da reka teče v napačno smer. Če namreč tule pljuneš v Vltavo, ti ga bo preko Labe odneslo direktno gor, v severno morje. Ne pa pri nas, ko vse teče samo dol...

Res cotkano mestece, ravno prav za turiste. Super zrihtano, na živce mi je šlo edino to, da pustijo avte povsod, čisto povsod. Nič zaprtega, nič omejenega, povsod so kište pločevinaste. Ker pa gredo Čehi naprej, upam, da tole kmalu vse omejijo in zaprejo taka luštna mesteca.

Na koncu sva skoraj padla v mega gnečo proti mestu, največ časa iskala neko pametno, domačo, trgovino in na koncu pristala v tescu. Po tistem, ko sva odpikala lidl/hofer, spar in kdo ve, kaj še. Res domače.

Potem je bilo pa treba že krenit proti domu. Kaj kmalu se je tole končalo... Šmrc. 

Za nazaj sva si pa izbrala drug krak avstrijskih avtocest.

Sicer ni nič kaj boljši, so pa hribi definitivno lepši, kot na tisti phy... pyh... phry... ah, oni drugi avtocesti.

Sicer si pa takoj doma. Ko takole Kepo zagledaš, bi šel takoj gor!

Seveda pa ne bi bila midva midva, če ne bi vsega malce zašuštrala. Zakaj bi bila kmalu doma, če pa lahko telovadiva naokrog po koroškem? Rož, Podjuna, Zila, vse sva si ogledala!

Hotela sva it še v Mojstrano na kavo, zato sva si rekla, da greva čez Korensko sedlo. Super, kdo se bo vozil skozi tisti predor, itak je kar naprej nekaj zaprt... 

A čurimurija sva spet pozabila, da moraš zavit proti Italiji, da prideš tja, ne pa kar vozit za predor. Ojej, čez Rož, Podjuno, Zilo se je pa potem res vleklo. Vleklo. Pa še bencina je počasi zmanjkovalo.

Na koncu je bil pa še v Mojstrani tisti bife, kamor sva hotela, zaprt. Pa sva imela. Aaaaaaaaaaaaaaarghhhhh.

Za domov sem si prišparal še tisto zadnje pivce, da ga bom v miru spil in zaključil s pivom spet za en čas.

A, glej ga hudirja, do polovice je šlo, potem pa sploh ni več pasalo. Kje daleč od tistega užitka prvega pivca po dolgem času na trgu sredi Budejovic! Svetlobna leta daleč!

Škoda. Pa ga je šla polovica stran.

Do naslednjič, torej. Češka, Slovaška, Anglija, Škotska, Irska, Poljska. Ja, malce sem razširil seznam držav, kjer lahko pivo pijem. Kaj pa češ tam drugega pit?

In tako je šla najina počasna, neplanska, mirna in neobvezna Češka lepo mimo. Sicer pa, saj kaj več kot vikend sploh ni bilo, kaj torej pričakovat? A vseeno sva bila zadovoljna. Precej zadovoljna.

Še bova šla. Nekam že!

V juliju sva imela še dopust.

Za hribe, jasno. Po Črni Gori bi se prileglo še malo v višine lezt.

Ampak, ne. Letošnje poletje se s tem nikakor ni strinjalo: "ne, ne gresta v hribe!"

In ker čisto vsakega dopusta ne moreš kar menjat, odlagat, prelagat, spreminjat in prekinjat, si je treba nekaj drugega spomnit. Doma pa že ne bova, vsaj to je povsem jasno! 

Ampak, kam pa lahko sploh greva? Od 21. do 23.7. je bilo namreč napovedano precej slabo vreme. Greva v kakšne druge hribe? Ne, povsod dežuje. Dolomiti? Ne, dežuje. Alpe? Za dva dni? Heh, ampak dež je tudi tam! Ok, potem pa na morje! Ne, ne, tudi tam je dež... 

Pregledala sva pol Evrope, ampak povsod presneti dež, v hribih, na morju, nad ravnicami, v zalivih, jezerih in pod prelazi. Pa kam, hudiča, pa sploh lahko greva brez tega dežja?!

Na pivo?

Seveda človek vedno kaj najde, če le dovolj časa razmišlja. Narediva si nekaj podobnega kot Budimpešto, nekaj povsem neobveznega, počasnega, mirnega in neplanskega! Pojdiva v Češke Budejovice, to bo to!

Zakaj ravno Češke Budejovice? Kdo bi vedel? Zakaj pa ne ravno Češke Budejovice? Greva samo malo pokukat, preverit Češko po vseh teh letih, odkar sem bil zadnjič gor.

Je pa bilo treba pred odhodom naredit nekaj sprememb lastnih zaobljub. Ne moreš it na Češko ne da bi pivo pil! Torej, po dobrih dveh letih se bo treba malo prekršit. (Smo opazili rabo besedice "treba", kajne - to je namreč zelo nujno, zelo potrebno! Eh, človek je vedno poln izgovorov.) In kakšno pivo spit. Ali pa dva. 

No, take stvari se hitro uredijo, zato sva se kar lepo in hitro odpravila. Po pyhrnski avtocesti (tega še napisat ne znam, kaj šele izgovorit), kar je že samo po sebi fina avantura. Ali pa je dovolj le tistih zadnjih nekaj kilometrov, ko se ob gradbišču avtoceste voziš za kakim tovornjakom. Super.

Potem pa končno Češka meja, nato pa hitro nesreča in zapora ceste. Nisva nora, da bi čakala, se greva raje vozit naokrog, sicer imava karto z merilom 1:4.000.000 ampak vsaj Češka je gor. Nekam bova že prišla. Da bi potegnila iz žepa navigacijo niti ne pomisliva. To je samo za v skrajnih primerih.

Saj sva na dopustu, kajne? In kje je lahko lepše kot tam, kjer nimaš pojma, kje si?

Urejene vasi, urejeni travniki, pokošene poti, urejeni ploti, vse zgleda urejeno kot iz škatlice. Mnogo bolj kot v Avstriji... Čehi presenečajo.

Prav počasi se voziva čez pokrajino, prometa je malo, dan je pa še sončen, dež šele prihaja, zato se nama ne mudi. Le držat se bo treba malo bolj v levo, da prideva nazaj na cesto. Ali pa direktno v Češke Budejovice!

Navigacija nama kar gre. Sploh Heleni tole šiba ko strela in vedno se lahko nanjo zanesem, da me bo pripeljala direktno tja, kamor hočeva!

Takole je šlo do centra. V enem šubu.

Direktno sva se parkirala na glavni trg! Prava turista, plačala parkirnino, tokrat nič balkanca.

No, kam sva šla najprej? Uganka res ne bi smela biti pretežka!

Ja, na pivoooooo! Sicer povsem proti mojim gorenjskim prepričanjem - kar na glavnem trgu, tja, kjer je najdražje!

A se je izkazalo, da je bila poteza čisto ok. Pilsner Urquell je bil točen, nič kaj drag, mrzel in stekel je po grlu kot... no, kot da ne bi pil piva že vsaj dve leti!

Ampak res. Tale ta prvi je *res* pasal!

Potem sva malo špancirala po trgu

slikala vse, kar nama je prišlo pred oko

nato pa le ugledala prvi "hrib"!

Jasno, da sva se zapodila po stopnicah kolikor je šlo! Mimo zvonov z imeni.

Na vrhu pa razgled čez celo mesto. Hkrati z razgledom sva iskala še najin hotel in pa pivovarno. Najprej slikaš mesto pod seboj

potem pa lepo na fotoaparatu približaš vse, kar je napisano z rdečo. Budweiserja potem ni težko najti in tako točno veš, kje je pivovarna.

Zvito.

Je pa od vseh stopnic šlo pivo hitro ven in je bilo treba krenit še na kakšnega. In najt hotel.

Hotel oziroma penzion je bil prav srčkan, soba kolikor toliko prostorna, lastnik pa... ko sva prišla, je preizkusil vsaj pet ključev, kar pomeni, da je tekal kar naprej gor in dol. Na koncu je bil že tako premočen, da je kar teklo od njega. Angleško ni znal ali pa ni hotel znat, tako da je on govoril v nemščini in češčini, midva pa po naše, češko, angleško, ročno. Kar nama je prišlo pod roko.

No, za pivo se pa res ni problem zmenit.

Pravzaprav je bil lastnik ena taka ogromna sitnoba, a - kdo bi vedel zakaj - nama je bil povsem simpatičen. Vse je odvisno od percepcije, kajne?

Prvi dan nisva TVja niti prižgala. No, pa tudi vse naslednje dni ga nisva...

Se je pa zvečer končno ulilo ko iz škafa, midva pa lepo pod strehico pivce srkala in se veselila dopusta. Hja, težko življenje. Kako je s pivom: še vedno paše.

Naslednji dan sva se namenila najprej v pivovarno Budweiser Budvar. S temi Budweiserji je vse kar precej zapleteno. Licence, imena, rivalstvo, vse to se vleče že sto let, pa vsi imajo prav. Jasno.

Prideva do avta... avto pa z odprto šipo, ki sva jo pozabila zapret! Aaaaaaaaa, ponoči pa zlivalo ko za stavo!

Pa sva imela kar nekaj sreče. Sedež niti ni bil *tako* moker, pa še v pivovarno so naju hitro vzeli. Nekaj ljudi se je že nabralo, tako da nas je bilo za angleško varianto vodenega obhoda kar ene par. 

V takem mestu pač moraš it pivovarno pogledat, ni druge. Kje dobijo vodo

kje to mešajo in kuhajo

in kako vse to sploh gre! Vsake toliko časa je potrebno obnovit znanje!

Različni ječmeni in slad... poskusit so nam dali še nefiltrirano pivo in to je bilo res dobro. Ne pa potem vse ubito s filtriranjem in pasterizacijo.

A od vsega še najbolj navduši linija pakiranja! To pa je nekaj za gledat! Tehle par ljudi je ročno zlagalo flaše na linijo, ker so jih hoteli drugače zapakirat, drugače cela hala ne potrebuje več kot par ljudi. Rado se slikajočih se ljudi.

Hitro si navdušen nad industrijsko revolucijo. Zamaški, steklenice, pranje, nalepke, gajbe... vse to kar leti sem in tja po tekočem traku, vsak v svojo smer, na koncu pa vse skupaj lično zapakirano pristane pred tvojimi nogami. Kar tam smo stali in gledali tiste flaške... nas je morala vodička že skoraj prosit, da gremo naprej...

Kam pa bova šla midva naprej? Greva danes levo ali desno, v Češky Krumlov ali v Trebon?

Trebon? Pa tudi prav! Pejva!