OK, eni že sedmič, ampak saj se tudi jaz dobro držim, šel sem že prvič, drugič in tokrat že tretjič!
Vedno nekaj v temi, s svetilko, tokrat pa končno po svetlobi in to celo pot! Končno!
A moram povedat, da sem komaj vstal? Ja... ne gre mi več tole, prezgodaj mi preprosto ne gre več. Še posebej, če je prejšnji večer košarka, potem pa še kako pivce in tako... postajajo sobote zelo naporni dnevi.
V Krtini je deževalo, deževalo je potem skoraj celo pot. Okoli Maribora je lilo. V Šentilju pa rosilo, tja sva prispela natanko, ampak res natanko, ob 6h! Huh, za las!
Ampak, vreme je bilo tako slabo, da sem prav potiho upal, da bi se vsaj čimprej uscalo, pa grem hitro nazaj domov spat. A se ni hotelo in ni hotelo. Zgledalo je, kot da dežuje, kot da lije pravzaprav, a tudi z dreves ni nič padalo. Le na veliko je grozilo.
Čisto na začetku je bilo kar precej temno, sploh za fotoaparat, a lučk vseeno nismo rabili!
Je bilo bolj temno zaradi ušivega vremena in megle.
Še divji svinji sta se stiskali k ograji nekje daleč zadaj
mi pa jo po najlepših koncih Šentiljske kar dobro mahamo!
Tisti prvi del gre čisto ok, pokrajina je enkratna, nič asfalta, lepo, čudovito. Me pa malo skrbi, kaj bo po Sladkem vrhu, tam se kmalu začne asfalt.
Na Sladkem vrhu najdemo nekoga, ki je bolj čudno vozil prejšnji dan, kaj neki je sploh počel tukajle?!
Navdušujemo se nad polji in polji čemaža:
Prav neverjetno kako so letos tudi na štajerskem vsaj dva tedna pred nami! Kako jim je to uspelo in zakaj pri nas še ni bilo tega in takega zelenila?! Kaj delamo letos, zakaj smo tako počasni?
Potem pa se začne malce več asfalta in od prejšnjih let vem, da mi bo šel kmalu na živce. Po pravici povedano upam, da se kmalu ulije, kolikor le more...
Kaj se matramo, ko pa bo itak popoldne naliv in bomo morali nehat? Zakaj vztrajamo, ko bomo tako ali tako pogoreli? Če bo tako ali tako deeeeeeež! Gremo nazaj, gremo domov, gremo spaaaaat!
Ampak kilometrčki kar gredo in izkaže se, da megla sploh ni tako slaba stvar. Vidimo več obpotnih zadev
bolj se posvečamo gozdu, ki tako presneto lepo diši:
in je tako živ, glasen in mehko nežno zelen, da bi ga kar božal, pil, se stapljal z njim!
Marjetka nas preseneti z živo okrepčevalnico na Vranjem vrhu, o, kako prav tole pride! In to ravno v pravem trenutku!
Kar naenkrat slabe misli izpuhtijo in pokaže se upanje - morda pa dežja danes sploh ne bo?! Upanje da novih moči in zagretost, da se štempiljke še hitreje obračajo!
Pri Gaubeju se malo spočijemo, spijemo čaj in ravno med našim postankom se vlije ko pri norcih. Mi pa lepo noter in se smejimo. Gremo do konca? Jasno! Pa naj padajo ošpičene prekle! Zdaj ni več poti nazaj, le še tri ure poti nam je ostalo!
Krenemo ven v dež, a na nas ne dežuje več kot pet minut. Prav kmalu se pokaže celo sonce in nam je že vroče. In spet preoblačenje...
Malce bolj svetlo je, nič ne kaže, da bo kaj bolj deževalo, zgleda, da nam uspe brez večjih težav!
Problem so le mokre noge, blato je seveda povsod, a skoraj nič v primerjavi z našim prvim pohodom...
Še kake dodatne nogavice bi moral s sabo vzet. Bi pomagalo imet suhe noge. Žulji se naredijo prej, če si ves napol moker.
Meni se letos nič ne vleče, tudi asfalta se mi zdi malo, vse prav hitro mineva in že smo na Brlogi!
Mimo tanka
na koncu pa seveda odtečemo v cilj! Juhej!
Obema s Heleno je šlo tole letos enkratno. Razen enega žulja na podplatu nikjer nič drugega. Nobenih težav, nobenih bolečin, ne ta, ne naslednje dni. Mogoče pa nama res rata letos naredit še kakšno daljšo pot!
Se mi pa zdi, da ni bil prav nihče kaj veliko zmatran, tole smo res oddelali kot je treba! Čestitke vsem nam!
Novi deli poti so mi mnogo bolj všeč, celo malo manj je asfalta, ali pa je samo meni tako zdelo. Tokrat se mi ni niti malo vleklo, le zjutraj sem imel polno psiholoških težav, predvsem z dežjem... In zaspanostjo.
Najbrž je vse skupaj odvisno od kondicije. Če jo imaš, ti tole ni prav noben problem, če pa je nimaš... ja, potem se pa vleče, čudno, ne?
Moj Garmin je spustil dušo po enajstih urah in ni uspel zaključiti celote:
je imel pa Boris s seboj ta dlje zdržečega Garmina in je zapisal tole pot.
11:38h, 56km, 1700 višincev.
Dobri smo!
Tisti, ki pa lani ni šel z nami, pa tudi letos ni šel. Je moral jajca barvat. Sklepam, da tudi naslednjič ne bo šel.
Vpiši se