O, Škofjeloški hribi! 

Res so bolj Polhograjski dolomiti, a midva sva nekako bolj povezana s Škofjo loko. Že včasih, od mojih mladih let, nato pa sva skupaj s Heleno blodila po njih v parih trekingih. Kljub blodenju in blodnjam so se nama prav luštno vpeli v spomin. 

Pa tudi malo jih ni bilo. O, ne, kar precej! 2010, 2011, 2012,  2012 Helena in 2013.

Kar pomeni, da že zelo dolgo nisva bila v teh krajih! Za poznozimsko ali zgodnjespomladansko potepanje so ti hribčki vsekakor nadvse priročni. In prekrasni v prebujanju pomladi!

Konec februarja 2017 sva tako precej zgodaj vstala - vsaj zame - se odpeljala direkt v Škofjo loko in parkirala čisto spodaj, takoj za mostom. Je to že Puštal?

V dolini ni bilo skoraj nič snega, tako da o snegu spet nisva prav veliko razmišljala. Po pravilu: če ga spodaj ni, ga pa tudi zgoraj ne bo. No, sem in tja (velikokrat) se glede tega zelo motiva. K sreči teh neumnosti ne počneva v visokogorju. V predgorju pa vedno. Le zakaj?!

Namenila sva se naredit krog v obratni smeri urinega kazalca, čez Sv. Andreja in Sv. Ožbolta prek daljnega Tošča in čez Osolnik nazaj. Nekaj km sva že imela v nogah od prejšnjih izletov in vedela sva, da bo sicer dolga, a bova že zmogla.

Skratka, dan je že v Puštalu obetal!

Proti Sv. Andreju sva se malo lovila, karte seveda še nimajo vrisane nove obvoznice, zato je šlo okoli tunela malce bolj previdno, da ja ne zgrešiva kake markacije. Sicer pa sva tu enkrat že hodila.

Sneg se je začel takoj, ko sva se dvignila za 7,5 m. A sneg? Kakšen sneg? Oba sva spet v nizkih čevljih, brez gamaš. Jasno.

Potem pa so naju razgledi hitro prevzeli. Blegošeeeeeeeeek!

Pri Sv. Andreju je bilo še nekaj kopnega. Potem pa je kopnega kmalu zmanjkalo.

Do Sv. Ožbolta je snežna odeja kar rasla. A se nisva veliko sekirala.

Dan je bil prekrasen, pravzaprav povsem pomladen. Kljub snegu se ti zdi, da že vse cveti, da snega sploh več ni. Da je toplo in prekrasno!

Sv. Ožbolt, veliko ljudi je tule že uživalo razglede. Ni čudno.

Tudi jaz sem meril vsepovsod. In potem šele doma vidim kočo na Ratitovcu. Opa. Aja, pa Triglav.

Pa Lubnik bi lahko dosegel z roko, ne? Aja, pa Stol.

Ampak Tošč je s tam še presneto daleč zgledal. Pa sva kar pogumno zakoračila naprej, se prepustila poznavanju terena in se spustila po nekih davno že obiskanih kolovozih, ki so v teh letih prerasli v ceste in kmalu sva bila že pri Sv. Jederti. Tu sem tudi že počival.

Pri vzponu na Tošč nama je nagajalo sonce. V tisti v sonce položeni hrib je že super žgalo.

Čeprav to še vedno ne pomeni, da bi jaz dal kaj dol. Rokavice ali pa kapo. O, ne! Za vsak slučaj je treba vse gor pustit.

Do Govejka se nama je potem, ker te poti pa nisva prav nič poznala, vleklo in vleklo. Vmes moraš še enkrat kar precej gor, na Igale. Na koncu sva prišla še v plazovito območje, kjer sva skoraj skakala med plazovi. Ok, plazovčki. No, ok, skoraj.

Je pa čisto res, da se je nekdo igral s časovnicami, povsod je pisalo drugače. Enkrat si za napisanih 10 min potreboval dobre pol ure, včasih pa je bilo povsem obratno. Vse kaže, da imajo škofjeločani več markacistov... Ali pa je razlika med škofjeločani in medvodčani? Hm...

Naju je pa oskrbnik počastil še z miškami od pusta. Lepo. 

Pa še luštno toplo je bilo v bajti. 

Proti Osolniku je šlo ok, sva pa vedela, da naju gor do cerkvice najbrž čaka še precej dober vzpon. Se ga spomnimo z nekega od trekingov, ko smo z druge strani kar direkt čez trave gor hiteli. Ah, tista mladost!

Telefonske govorilnice me v teh letih presenetijo, priznam. A to sploh še dela? Kje pa kartico kupiš? V Ljubljani? Heh. A je bila tule včasih kaka gostilna? Vse je tako zgledalo, spomnim se pa ne več.

No, pa s te strani ni bilo hujšega vzpona. Kakih 150 višincev, za naju mala malca. Ja, seveda.

Cerkvica pa je Sv. Mohor. Na Osolniku. Ok, pa tudi prav.

Je pa zato spust boljši. In še poln snega je bil!

Potem je pa snega kmalu zmanjkalo, midva pa sva občudovala igre narave.

In vedno bolj nama je po pomladi dišalo. Vedno bolj!

Pot pa se je na koncu vlekla, kot se pač vse poti vlečejo proti koncu. Pa hribčki gor in dol, k sreči je bil zadnji hribček tisti hribček, kjer sva si zaprmej rekla, da pa v hrib ne greva več! Puštala tako že dolgo nisva bila tako vesela! 

Krog je bil super, sicer kar slabih 27 km, slabih 2k višincev in dobrih osem ur in pol, ampak se je splačalo, bilo je prelepo!

Razmišljam, da je zdajle ravno pravi čas spet za kaj takega. Mogoče malo počakava, da kak kilometer še dobiva v noge in da bo malce manj snega.

Da se počasi pomlad vrne v deželo.

Že od kar smo zadnjič šli na Lubnik, sem si želel, da bi šel gor enkrat čisto od spodaj!

Če se pelješ proti Selški dolini, vidiš na severni strani Lubnika močno vrezano cesto, ki pelje... hm, kam? Tudi ta cesta me je tako privlačila - le kam gre? Kje se konča? Kam pride? Zakaj je sploh tam? Prav želel sem si jo obiskat, jo prehodit!

Zgleda, da moram v nadaljnje zelo pazit na to, kaj si želim!

Ker to soboto sta se mi obe želji izpolnili! Juhej! Seveda z obrestmi - na Lubnik sem moral skoraj parkrat, preden smo res prišli gor, cesto pa sem lahko prehodil podolgem in počez, gor in dol!

Zdaj me je že strah za neke druge želje, ki jih imam... jih bo treba bolj skrivat!

Skratka, najina prva Ultra na trekingih se je začela prav v Škofji Loki (madonca, to sem pogruntal šele zdaj, ko sem gledal zapise za nazaj... pa pravijo, da prve ne pozabiš nikoli, hm?!)! Naslednje leto sva bila tudi! Jasno, ne?

In letos sva bila spet na startu, treba je sezono odpret! V takem lepem dnevu pa sploh!

Veliko tekmovalcev, le malo manj, kot dvesto, se nas je že - tako kot vedno - zapodilo po trasi, kot da je konec za vogalom. Jaz spet nekje zadnji, jasno.

Dan je bil lep, trasa enkratna, midva sva jo pa kar dobro šibala, se dobro orientirala, prav nič izgubljala.

Odkrila pa sva - spet - nekaj prav lepih kotičkov - most v Škofji Loki:

in daljnosežne razglede:

Včasih sama, včasih v skupini:

Tam nekje po KT4 pa se je začelo bolj zares, torej bolj strmo. Na Rantov vrh je šlo malce po grapi, potem pa kar naravnost gor, malce v desno in spet naravnost gor. Do tja je še šlo.

Na vrhu še nismo tako zmatrani, sploh fantoma kar dobro gre!

Spust je bil kar potem kar ubijalski, a midva šparava Helenino koleno, na koncu pa še klepetava in malce vse skupaj zgrešiva, morava malce nazaj, ko bi šla lahko počez. Ah, nič hudega.

Vmes najdemo še kako jamo, oz. studenec:

potem pa se meni izpolni tista druga želja - po cesti do konca! In še malo naprej...

Ker v opisu poti piše, da je bolje it nazaj po cesti, midva seveda to resno vzameva. Sicer pa sem sam zeeeelo počasen na strminah, sploh na strminah posutih s suhim listjem, in mi taka cesta čisto prav pride. In res sva na naslednji KT hitro!

Ker ima Helena fotoaparat, so takšne slike redkost!

No, nato pa konec heca. Tale je bila pa huda:

potka se nekje v sredini res izgubi in ne ostane ti druge, kot da jo rineš naravnost gor v klanec. Po karti sodeč sva šla kar ok, ampak res je bilo strmo. Mogoče celo malo prestrmo, jaz sem sicer - prav čudno! - užival, a Heleni ni šlo najbolje. Pa jaz ponavadi delam paniko in se držim za trave, tokrat pa se je ona... Tja od Zalubnikarja so bile k sreči borovnice za držat... Tako sva na koto 920 prišla kar dobro utrujena. 

Zato se nekje od tukaj naprej najina pot precej upočasni. Že tukaj gor počijeva in jeva.

Ko pridemo na preval pod Lubnik, se spet - sedemintridesetič - ujamemo z Marjetko in Jožetom, zato sklenemo, da gremo kar skupaj naprej, saj se itak srečamo od KT do KTja najmanj dvakrat!

Na Lubnik je kar težka prit, zato nam pade na misel, da bi si gor privoščili pivce!

In prav res, gor gremo res na pivce! Lepo sedimo na klopci v zavetrju, se nastavljamo soncu in počivamo!

O, takile trekingi so pa luštna stvar! Tole bo pa treba ponovit! O, ja!

Ko pridemo malo k sebi, gremo iskat jamo. Ki jo seveda najdemo brez težav, orientacija nam dobro dela!

Tole je že druga luknja, v katero se moramo splazit!

Je pa tole živa KT, kjer imajo take dobrote, da spet počivamo, jemo in klepetamo. Kot da bi bili na špancirju!

Nato gremo raje malce nazaj, jeklenice so nam pri srcu!

Kdo bo rinil direktno po strmini navzdol! Pa tudi tako sem sam spet hitrejši!

Še par kucljev bo treba obrest, a nič hujšega, glavni vzponi so za nami. Vsaj zdi se nam tako, ko občudujemo ogromna kostanja:

se gremo coastering (še dobro, da je malo vode...):

nato pa napademo Dešno, naš zadnji kucelj na poti! K sreči Jože dobro ve, da je vmes grapa, ki se je od daleč sploh ne vidi in da se ne gre kar zaletavati, zato jo vzamemo zelo lepo in tudi strmina nam ne more nič!

Za Dešno pa smo že skoraj na koncu! Zato se nekateri že lahko delajo, da so zmatrani:

Še tek v cilj in... ne, nismo bili čisto zadnji, samo predzadnji...

Od vseh treh škofjeloških trekingov je bila tokrat trasa še najlepša. Malce težja, a poti so bile tako prijetne, mehke, lepe, z zelo malo asfalta in makadama... res, čista poezija! Užival sem, kot že dolgo ne! Najbrž tudi zaradi pivca na Lubniku, precej počasne hoje in dobre hrane pri jami in lepega vremena, a vseeno. Bilo je enkratno in super.

Edino, kar me moti, je to, da se (spet) za zadnje ne poskrbi dovolj. Kljub temu, da se STL trudi precej, take stvari vse skupaj pokvarijo in mi je povsem jasno, da nihče noče biti pri ta zadnjih. Na koncu te nihče več ne pogleda, nikogar več ni, najhuje pa je to, da hrane zmanjka. (No, še huje je, da ti KTje pospravijo, še preden prideš okrog, kot v Bovcu...) Na žalost dunajc pa pomfri nista najboljša hrana za po devetih urah hoje. Nikakor. In tako so nekateri super navdušeni nad gostiščem, jaz pa na žalost ne morem bit.

Tu bo treba nekaj spremenit in tudi tiste manj pripravljene oz. tiste manj tekmovalne nekako motivirati. Dokler tega ne iznajdemo, bo težko, da bi ultra imela kakega pohodnika (kot sva midva in le še enih par) več. Le poglejte, kakšen je bil start - vsakemu, ki je kdaj videl start ultre, mu kaj takega nažene strah v kosti. Sem pa opazil, da počasi prihajajo pohodniki, ki jim ni biti težko dlje časa na trasi, kar je zelo ohrabrujoče! A, če bo zmanjkovalo hrane, ali pa ti bodo KTje pobrali pred zaključkom, čemu potem sploh hoditi na organiziran treking?

To je le konstruktivna kritika, v katero kislo jabolko bova morala ugristi tudi midva sama, saj tudi letos organizirava treking. Povsem lahko se zgodi, da se spotakneva na enaki zadevi...

Kakorkoli že sitnarim, pa sem vseeno skrajno navdušen. Potke, grape, kuclji in KTji so me navdušili in organizatorju za to lahko le čestitam. Točno vem, koliko matranja je potrebno za kaj takšnega. In ko smo mi naslednji dan počivali, je moral nekdo vse tiste zastavice pospraviti - o, kako sem sam klel, ko sem jih pospravljal...

9:25h, 31.6km, 2300 višincev. 

Na, pa mam svoje želje!

Edino, česar me je malce strah, je to, da sva vsako leto počasnejša. 7:52, 8:04, 9:25, madonca, le kam to pelje?!