Letos sva skoraj zamudila.
Ko se začnejo prve slike žafranov na Veliki planini po facebooku, potem veš, da bo treba it kar enkrat v bližnjem času gor. Sneg hitro pobira, žafrane pa skoraj še hitreje. Vsekakor hitreje, kot je na razpolago vikendov.
Tolikokrat pa tudi nisva na Planini, da bi točno vedela koliko je še snega.
Pa še čemaž bi bilo treba nabrat, mogoče je tudi še kaj regrata, torej lahko narediva vses kupaj, najbrž vse še nekako uloviva!
Pa sva šla, točno sredi aprila, 15.4. od Calcita, ravno, da sva videla razrito cesto in delovne stroje pod Primožem.
Malo sem preveril ali klini še držijo, sicer to nič ne pomeni, z roko tega res ne moreš preverit, razen, če ti v roki ne ostane, ampak dobro se pa sliši.
O, ja, nekaj jih pa le bo!
Snega sploh ni nič več, letošnja odeja je bila bolj uboga, žafrančki pa k sreči so še.
Na žalost je bil dan povsem oblačen, žafrani zato zaprti in tako niso prišli - vsaj na fotki - do nekega izraza. Jih je pa še bilo in ker je v naravi lepše kot na fotografiji, sva tiste najine spomladanske baterije vseeno dodobra nafilala.
Nekam kislo se nasmiham. Najbrž je mrzlo pihalo, Helena me je pa podila sem in tja in me hotela naštimat. E, to pa ne gre.
In na Kisovcu seveda čemaža kolikor češ. Za dva kozarca sva ga nabrala, več ga itak ne pojemo. Že tako se ti čemaž lušta kak mesec ali pa največ tri, potem pa kar hitro pozabiš nanj. In kozarci se v hladilniku počasi starajo, dokler se jih enkrat v jeseni ne naveličaš, da ti rabijo prostor v hladilniku, in jih na tričetrt izpraznjene flikneš stran...
Je bil pa lep, še lepo mlad čemaž in zato tudi brez vseh ostalih ta strupenih sosedov. Ravno pravšnji torej.
Kronce so me pa presenetile. Sicer je Kisovec kar visoko, a vseeno - sredi aprila so se mi zdele precej nenavadne.
Oglasila sva se še pri Tomiju, pogledala razgled na elektro, Podstudenec, Gozd in Kamnik
in se spustila po lovski do Primoža. Tokrat sem celo malo raziskoval, a spet premalo. Ravno toliko, da sem našel začetek poti v Črno - hecno, nikoli še nisem tega videl, pa je lepo označeno!
No, če malce bolj pogledaš, hitro vidiš, da je pravzaprav označeno povsod. Le pogledat je treba. Potka je bila sicer vidna bolj za silo, a morda pa bi enkrat probala, kaj?
Bo vsekakor treba preverit. Najbolje enkrat tak čas, v začetku pomladi, ko je gozd pregleden in enostavno prehoden. Ali pa pozno jeseni, malce pred snegom. Kdo ve, pri naju zna to spet trajat par let... ampak, ko pa je toliko zadev, ki jih je še treba videt! Aaaaa!
Še Kamniško Komarčo, kakor se ne nekdo nekoč izrazil, dava skoz - hecno, kako me je bilo enkrat tule strah... Malce na bolje pa gre, moram priznat!
Pa spet nekaj mehanizacije pod Primožem. Vse mi je kazalo na vlečenje lesa, ampak, kaj se pa jaz spoznam! So že nekaj počeli.
In kot vedno - šele na koncu uspem Heleni ukrast fotoaparat. Da se tudi ona znajde vsaj na eni sliki. Saj drugače nihče ne bo verjel, da je bila sploh z mano!
Spet je šlo le za las. Žafrane in čemaž sva našla, regrata tokrat ni več bilo. Dva od treh - pravzaprav super!
Vpiši se