Po petih letih smo si rekli, da je treba še enkrat pogledat.
Jadranska obala je super, Hrvaška je draga, Črna Gora mora bit pa ravno prav. Pa še hribe ima. Morda letos nadomestimo tisto, kar smo pred petimi leti zaradi vremena izpustili!
Še pred koncem šole smo jo mahnili. Ne maramo gneče. Lepo počasi, nič hitenja in norenja in brezglavega pakiranja in živčnobe. K sreči že imamo izkušnje.
Zato sem se zvečer še najbolj namatral. Kot vsako leto, sem tudi tokrat spet stal pred preizkušnjo: kako vse tole spravit noter?
Pa se vedno potem čudim sam sebi in - vsaj od zunaj - mali Toyoti, ampak nekako gre:
Še celo videl sem nazaj skozi zadnjo šipo! Uau.
Odpravili smo se sredi noči, otroka sta nadvse navdušena, da se teleportirata do morja. Jaz pa tudi, ponoči je vseeno mnogo manj prometa. In tudi tokrat ni bilo nič drugače, pravzaprav ga je bilo tako malo, da je bilo že dolgočasno. Celo več ga je bilo v nasprotno smer. Pa še končno je avtocesta čisto do Ploč. Huh.
Do Bosne pridemo ravno ob dnevu, ko še vse spi, tja do Dubrovnika pa v nedeljskih zgodnjih urah. Nikjer nobenega. Super.
Ideja je, da nekje pred Dubrovnikom parkiramo, se spočijemo, si ogledamo Dubrovnik in jo potem naslednji dan zjutraj mahnemo naprej. Smo morali kar dobro poiskat, da smo potem našli kamp v Zaton mali. Ko so vsi še spali, smo se mi že naselili v kampu...
Majhen in zelen kamp, z lastnikom, ki - po njegovih besedah seveda - izvira iz ene najstarejših dubrovniških družin. In to kar s tremi priimki, enega si le zapomnimo, ker je (tudi njemu samemu) nenavaden za tiste kraje: Drobnič.
Eni spimo, drugi se hočejo kopat, a ne gre najbolje, saj je morje mrzlo... do našega prihoda je bilo mrzlo in deževno, tole je prvi sončni dan.
Ko se voznik naspi, jo pa mahnemo pogledat Dubrovnik. Sam si želim le na hitro, nekako me ne privlačijo turistične meke, ne v taki, ne v drugačni obliki. Velikanske ladje pa so že navsezgodaj zasidrane pred Dubrovnikom in le misliš si lahko, koliko neki bo ljudstva v ubogem malem mestu, ki poka po vseh šivih...
Sem pa imel idejo... seveda o hribih. In Srđ je res prav primeren. Da bi šel gor z gondolo?
Z avtom?
Sam sem seveda hotel gor na najbolj ortodoksen način - peš od čist odspodi! Kako pa drugače?
Pa sem na koncu moral mal popustit. Seveda ne čisto, v gondolo me ne spraviš, do polovice poti pa sem le moral pripeljat.
Da smo se lahko malo sprehodili
a smo se pri tem dodobra naužili prelepega pogleda! S tule je pogled res super!
Večina turistov se pripelje z gondolo
eni norijo gor z malimi avtomobilčki
drugi občudujejo polja kaktusov
vsi pa se seveda kar naprej slikamo!
Fotoaparatov imamo s seboj na kupe. Ni čudno, da je potem slik tudi približno toliko. In kdo bo to uredil, a? Kdo? 724 slik se je namreč nabralo. Po brisanju neuspelih in neželenih in ne-whatever. 724. 724! Aaaaaa.
Sledi nam še mali sprehod po Dubrovniku
kjer imamo srečo, da so vsi v nekem sporu in se parkirnine trenutno ne zaračunava. Ah, koliko veselja za šparovnega gorenca!
Jasno je, da vse zabeležim
tekmujemo v stotinah stopnic
in načrtujemo napad na trdnjavo
kjer brez Straduna ne gre
kakšnih malih stranskih ulic
kakšne skrite luštne gradske plaže
se sem in tja še poslikamo
se pogovorimo z lokalcem, ki pa le mrko gleda
in to je nekako to. Nismo prišli preveč raziskovat, je preveč ljudi. Le pošpegat, če še vse stoji. Torej o Dubrovniku naprej kdaj drugič.
Odnese nas nazaj v kamp počivat
brat in se izležavat - saj smo na dopustu, ne?
Lastniku pa se zvečer ob kapljici domačega Refoška odveže jezik in zanimive zgodbe so zagotovljene!
Naslednji dan nismo najbolj zgodni, a otroci so že pokonci
in treba jo je mahnit naprej, Črna Gora čaka. Preko meje in mimo Hercegnovega, s trajektom preko Boke
in mimo Tivata tja do Budve.
Kot pred petimi leti iščemo kampe, a vsega skupaj nič. En je v Hercegnovem, nekje na drugi strani ceste, v Jazu zraven Budve ga zgleda že dolgo ni več. Samo še plaže... En je še v Budvi, a tudi na napačni strani ceste, stisnjen v kot med cesto, bloki in koritom hudournika. Uau.
Spet Crvena glavica torej.
Vse je isto - kot pred petimi leti! In tudi lastnik sam pove: prav nič se ni spremenilo, nič!
In to je skoraj res... Lastniki so samo malo starejši, vsa infrastruktura pa tudi. Moraš imet kar dobre živce, ampak, hej... obala je pa super!
Ena sprememba pa je le: del plaže se je porušil, zato je do plaže še malo dlje. Kjer raste nov bife, a nikomur še ni padlo na misel, da bi kaj več počel pred julijem. Junija pa ja še ni obiska, ne?
A v Črni Gori pa smo le!
Črna Gora 2014: 2 - od morja do hribov
Vpiši se