Pecol

Ja, še vedno se nadaljuje.

Že dolgo nisem imel toliko materiala, s katerim bi bil toliko v zaostanku. Kar preveč se dogaja, ne morem niti sproti podelati...

No, torej. Sobotna noč je bila bolj ocvirkanto zabeljena, z malo zgage in podobnimi težavami, malo so dodale še meeeehke tuje postelje, zato pa smo vsaj vstali kar dovolj zgodaj.

In smo spet šli. Na drugo stran Montaža. Pogledat, kako pa je kaj tam. Morda se s Krti odpravimo enkrat gor, šanse so in volje je dovolj. Pa je treba it pogledat, kako je kaj z avtobusnim dovozom, potmi in podobno. Da se potem ne lovimo in izpademo totalni cepci, ki ne vedo ne kod ne kam.

V izhodišču je bilo vreme prelepo, sonček in popolnoma brez oblačka! Pa vendar nismo imeli take sreče. Na Nevejskem sedlu je bilo natanko takole:

Oblaki, tema, bljak. Škoda, nobenega razgleda, ampak kaj čmo.

Na naslednjem ovinku, pri poti na planino Pecol nas preseneti znak Prepovedano za avtobuse! Ja, pišuka, kaj pa zdaj? Kako spraviti Krte gor? Res, da je znak že presneto star, ves zarjavel in morda je tu še od prejšnje vojne, saj so cesto že zdavnaj posodobili... Po ogledu ceste se nama nikakor ne zdi, da ne bi mogel tudi kakšen manjši avtobus priti gor. Morda res ne tisti, ta veliki, ampak tak za dvajset pa že, no!

Na planini Pecol polno parkiranih avtomobilov, zjutraj še kar par kamperjev je zajtrk, presneto jim zavidam. Razgled pa isti jajec, kot prej - Montaž si je spet privoščil kapo in mi spet me pusti pogleda nanj. Grrr.

Čeprav je vreme bolj kislo, pade odločitev, da malo se pa že moramo sprehoditi, anede? Jaz imam najprej v planu, da gremo malce do koče Brazza, kar se na koncu pokaže za premalo. Tamauček hodi odlično, važna je le motivacija. In takole, na gorskih planinah, jo je veliko. Sicer se pa nam nikamor ne mudi, tudi vreme nič ne kaže, da bo kaj poškropilo.

Koča od daleč sicer zgleda velika, na koncu je pa le ena majhna kočica spretno skrita za robom, da je od zgoraj sploh ne vidiš.

Seveda pa Italijani ne bi bili Italijani, če ne bi imeli kje v bližini še kake stare Comapgnole. Ne, ne, na sliki ni koča, koča je skrita tik pod robom, kaj prav večja pa tudi ni... No, eno majčkeno.

In ker ni bilo dovolj, smo jo mahnili še malo naokrog. Eno krožno pot bomo naredili! Je treba malo kondicije nabirat, tamauček ne kaže znamenj naveličanosti, še upirati se sploh ni začel. Torej kaže dobro - mahnimo jo naprej!

Na koncu smo se povzpeli kar do 1848m višine, razgled je bil pa še vedno za en bljak.

A kljub temu je planina preprosto lepa. Presneto velika, prostrana, obkrožena z visokimi hribi, meni seveda takoj pri srcu. Helena je uživala ob rožicah, neverjetno ogromno različnih smo našli. Tamauček pa je itak kar naprej skakal gor in dol. In potem...

največje presenečenje dneva: znašli smo se v Deželi aplskega svizca!

Najprej jih sploh ne opaziš, samo žvižganje slišiš, za katero pa misliš, da so ptiči. A smo se malo usedli, da nekaj prigriznemo in potem se je začelo... Minuto smo bili pri miru in kar naenkrat je bilo svizcev naokrog, kolikor si hotel. Svizec tu, svizec tam, svizec spredaj, svizec zadaj... Povsod! Sem se že ustrašil, da nas napadajo, toliko jih je bilo! Mater res, sami svizci! In to presneto dobro rejeni, z mladički in brez, v paru ali en sam, toliko jih je bilo, da se sploh niso več pretirano bali. Sem in tja je še kakšen zažvižgal, ampak to je bilo pa tudi vse.

Fotoaparat je seveda kar naprej škljocal, igral sem se z daljnogledom, tamauček pa je imel še dva lovska pohoda, ampak se nista ravno izšla. Toliko pogumni pa spet niso bili.

No, kakorkoli že, teh svizcev je bilo res toliko, da sploh ne moreš verjet. Pa sem bil že večkrat na tej planini, a nikoli nobenega videl. Zdaj je pa skoraj vse gomazelo pod nogami. Kdor hoče torej videti svizca, naj gre na planino Pecol. Zgleda, da letos ni nobene ujede tam naokoli.

Ampak niso bili pa samo svizci, bil je tudi en kup kozorogov in ostalih rogatih živali, le da so bile te precej višje in dlje. Opazil si jih samo po premikanju črnih pik na melišču.

Čisto jasno je, da sem se spet igral, čeprav ne vem zakaj, ker kakšne uporabne vrednosti vse skupaj ni imelo. Ko daš daljnogled in fotoaparat na najvišji zoom, rabiš približno 9 minut, da najdeš tisto, kar iščeš. In ker je moja roka tresoča, lahko le v preletu male črne pike stisneš sprožilec. Če si seveda dovolj hiter. Ali pa, če imaš samo presneto srečo.

Zgleda, da sem jo enkrat imel. Malo pa vseeno rabiš domišljije. Tole je namreč zelo podobno kozorogu, ki prežvekuje in se nastavlja lovcem s fotoaparati v rokah. Edina nerodnost je, da je malce daleč. Hja. Se vidi, da smo imeli časa dovolj in da smo uživali, anede?!

Na koncu smo hodili kar dobre tri ure, brez kakšnega jamranja in sitnobe. Priznam, da me je kar malo presenetilo! Kar pomeni, da se odpira cel nov svet, kjer bomo lahko še veliko večkrat kam šli skupaj! Super.

Ob potoku rdečih skal (interno ime) smo morali seveda narediti še tisto obvezno, pohodniško - namočiti noge!

Jej, jej, je bila mrzla! Tamauček sicer skoraj tulil, ampak to ga ni prav nič motilo, da ne bi kar naprej čofotal po tisti ledenici. Sva ga morala na koncu skoraj zvleči ven... še preden bi se cel namočil.

Potem pa smo pomislili na Bled... in na kolono, ki se ob nedeljah vije proti Ljubljani... Oh. Ah. Gremo mi malo prej domov, ko še ne bo gneče! Še poslovimo se od None, jaz se nabašem še z zvrhano skledo kislega mleka...

in gremo proti domu.

Ne, ne... kje pa! Našega vikenda sploh še ni konec! Ha! Nikakor.

Se bo moralo torej nadaljevati.