Nadaljujemo s prvega dela.
Matijeva cerkev me vedno navduši, gotski stil dobro vpliva name in na moje počutje. Vse odpika nekam v višave, spodaj pa ostane mir in zadovoljstvo. No, lahko bi temu tudi tako rekel...
Streha sicer ne vem od kdaj je, je pa super vzorček!
Po trdnjavi se tokrat ne podiva, ljudi je res ogromno, mraz pritiska in raje jo mahneva nazaj dol proti mestu.
Mimo Petra, ki je končal svoje življenje ob sovjetski okupaciji.
Šla sva še mimo ene super stavbe, ki se je meni zdela kot kakšna šola, licej ali kaj podobnega, a nikjer ni nič pisalo. Škoda.
Pa sva bila že dol, parlament pa direktno nasproti nama. Ga greva pa zdaj končno pogledat, ne? Že zadnjič sva ga spustila, dajva zdaj to narest!
A do njega je treba čez most in ta ni prav blizu. Seveda sploh ni blizu, če hočeš čez tisti, bolj oddaljeni most. Lahko pa vmes kaj vidiš. Zanimiv tramvaj, naprimer.
Ali pa še sovjetske ostanke visoko nekje, kjer jih nihče ne vidi.
Potem se pa odpraviva čez tisti ogromni most, čez katerega so speljani še tramvaji in vse. Do polovice nekako še gre...
Potem začne pa tako presneto vleč veter - ali pa sva šele zdaj opazila? - da naju v naslednji polovici tako prepiha, da sva vsa trda in da na prvi postaji tramvaja zaledenelo obstaneva in kupiva karte za tramvaj. Na prvega bova sedla, na prvega!
In sva seveda sedla na prvega. Ki je bil prav lepo topel.
Tako topel, da sva parlament videla le takole, spet v mimogrede!
Ah, ja, ni nama usojen. Bo moral prit na vrsto kdaj drugič!
Da bi se peljala čim dlje, se zapeljeva do tržnice, tam imava namen kupiti par stvari. Pa naju premamijo vse tiste dišave, toplota in obet točenega piva in nasedeva v samopostrežni restavraciji na vrhu tržnice. Skoraj sigurno turistična past, k sreči ne preveč draga, hrana tudi kar ok, a vseeno turistična past. Še muzika igra, oja!
Potem pa kar naenkrat muzikantje vse pospravijo, vse se začne praznit, na vratih začnejo obiskovalce odganjat, midva pa se sprašujeva, kaj hudirja pa se zdaj dogaja? Prede nama kapne, da je sobota in da je ura 14h, se skoraj vse že sprazni, tudi cela tržnica. Tako, da pravzaprav nimava sploh več česa kupit! O, pametnjakoviča! Sva kar precej jezna nase. Zato zavijeva v aldija, bova tam kaj madžarskega kupila. Heh, pa sva potem še bolj jezna nase. Zato se kar lepo pobereva proti apartmaju, enkrat greva jest, pa se še takrat takole zafrkneva! Mater!
A dan je rešen, ko nekje na poti le srečava fensi trgovino, v katero jaz najprej sploh nočem it (tole bo pa ja predrago!), a se izkaže, da so cene pravzaprav super in da imajo še mnogo več, kot bi pričakovala. Košarica je hitro polna, midva pa veliko bolj zadovoljna.
Do apartmaja se privlečeva po dolgi hoji, malce pojeva - sva spet lačna postala, malce pomeditirava in je treba spet v mesto! Sobota zvečer, greva žurat!
Ali pa vsaj lučke gledat, no.
O, ja, kakšne stavbe so razkošno in lepo okrašene!
Sem in tja slikava tudi sebe, da bova vsaj vedela, da sva res bila tole midva...
Ampak vseeno lučke zmagajo. Ker sejem bil je živ. Ogromno ljudi, ogromno stojnic, nama se je zdelo pravzaprav super.
Takšna je bila torej sobota - tisto dolgo od konca mosta pa do tržnice sva se pa peljala. Pa se je kljub temu nabralo kar precej km.
Kaj več od sobote nisva mogla stisnit, na koncu sva pristala še v nekem bifeju, sva šla na pivce, a se nama ni sedelo prav dolgo.
Tako je kmalu prišla mrzla in meglena decemberska nedelja. Bo treba proti domu!
Čez verižni most, direkt v tunel sem hotel in to seveda tudi dobil!
O, ja, tudi tunel. Tu se že znava obrnit, lahko kar po želji izbirava.
Iz Budimpešte prideš hitro, po avtocesti pa naprej tudi ni problem. Nič se nisva ustavljala, nič ogledovala tja do Siofoka. Tam pa sva zavila notri v mesto.
In direkt do obale.
Greva vsaj enkrat pogledat tale Balaton, vedno se mimo voziva, pejva še mal pogledat. Če se sploh kaj vidi. No, se ni. Videlo.
Sva pa potem šla skozi vso to dolgo naselje, ki me je povsem spominjalo na italijanske obale. Vse isto, morda le malo manj razkošno. Kopalno, turistično mesto.
Če ne bi bilo megle, bi tole sigurno bolje zgledalo. Ker v tej megli... eh.
Sva pa postala lačna in kot naročeno bi bilo fino, če bi našla kaj, kjer bi lahko kaj pojedla. A večina kraja je bila kot mesto duhov, sem in tja kakšen sprehajalec psov, izgubljeni turist ali pa kak vaški posebnež, drugega nič.
Na koncu pa le najdeva nekaj gostilni podobnega, a nimava pojma ali je odprto ali ne, nikjer se nič ne vidi, nikjer nič ne piše. Sva morala na koncu prav pokljukati in glej ga - res je bila gostilna in to celo odprta, seveda, jasno, celo za jest imajo! Opala! Pa vse prazno, nikjer nikogar, kot da je padla bomba...
No, čez petnajst minut je bila gostilna čisto polna. Ha! Pa sva imela, le prezgodnja sva bila!
Helena je seveda izbrala golaž, jaz pa sem naletel na neko zelenjavno zadevo s sirom, po kateri si še zdaj brišem sline. Pa na žalost nimam več pojma, kaj sem jedel... Aja, čaki, sem našel na računu, evo: grillezett kecskesajt. Vsekakor dobro!
Ker sva se kar dobro najedla je bilo potem potovanje malce mučno. In prav nič zanimivo. Sicer pa tudi ni moglo bit:
Ko sva prišla domov, je bila seveda že tema, ampak tudi, če ne bi bila, bi bila tema zaradi te presnete megle. Pa še ponedeljek se približuje in zabave je nekako konec. A potovanje ti še vedno ostane, kajne?
Juke je bil čisto ok, porabil je 5,9l/100km nafte, v 9:52h vožnje sva pa naredila 926,3km.
Zadovoljna. Zelo.
Budimpešta ni razočarala, sploh ne novoletni sejem. Imela sva se super, nasankala parkrat, torej je bilo vsega ravno prav, da sva bila čisto prava turista. To je pa to zaradi česar tudi greš takole po okolici!
Le kam greva naslednjič?
P.S.
Tečaj HUFa niha sem in tja kar hitro, v parih dneh je bila na računu za apartma čisto neka druga cifra. Tako, da je pravzaprav še vedno najbolje, da plačuješ vse in dviguješ denar na bankomatu kar z maestro kartico. To ti potem obračunajo doma mnogo bolje, kot če bi konverzijo delal na madžarskem. Samo toliko, v s/opomin.
Vpiši se