Tisto, kar sva si zadnjič ogledala in naredila testno turo, smo potem 18.10. šli še s skupino PDD pogledat.

Ker je bil čas za macesne ravno pravi, skupina pa tudi, sem si končno le vzel toliko časa in volje, da sem si oprtal ta velik fotoaparat in da nisem spet naokoli s tamalim težil. Za vse te žareče macesne se pa res spodobi!

Še dan prej sva še vedno motovilila, v katero smer naj gremo, a je potem lep dan naredil svoje - v smeri proti urinem kazalcu bomo šli, tako bomo še najbolj doživeli tisto, po kar smo pravzaprav prišli sem gor!

Kombi in avto, ravno prav, enajst pohodnikov in en pes se nas je pa le našlo.

Planina Ravne, ne ravno zgodaj, a vse je že kazalo na lep dan. Super.

Takoj na začetku so že macesni udarili med nas. Direkt! Malce smo se sicer zmrdovali nad "poseko", za kar pa se je tako ali tako izkazalo, da to sploh ni poseka, temveč posledica plazu. Kar težko verjeti, kajne?!

Veseli, da nas ni zafrknilo vreme, kar je bilo ravno za ta izlet nadvse pomembno, smo le naredili eno skupinsko. Na začetku, da ne pozabimo - tako, kot se rado zgodi - na koncu.

Potem pa se je počasi začelo. Eni bolj, drugi manj, a vsi skupaj smo kar veliko vzdihovali. Eni so tudi bolj kot drugi skakali naokrog in iskali prave motive. Zase priznam, da sem bolj len in pravih ter lepih motivov niti ne znam iskat. Kakor pride, pa pride. Dokumentarno gradivo mi gre bolj od rok. Pa še za to gre kar nekaj časa...

Spodaj se je začelo še z bolj zelenimi macesni, rumena se je le nakazovala. 

Raduha na nasprotni strani doline je ravno poškilila iz megle in nam hitro narisala nasmeške na obraze.

Enim dokumentirano nasmešek ni cel dan izginil z obličja. Še dobro!

Ko so se pokazale prve skale, so tudi macesni začeli pridobivati oranžno in rumeno barvo. V kombinaciji s snegom poprhanimi vršaci so seveda še bolj pokončno stali in se razkazovali vsakemu, ki si je vzel par minut za občudovanje.

Ja, nekateri smo si vzemali kar nekaj časa za vso to občudovanja vredno naravo.

Pa se slikat tako, pa tako, pa z drugega kota, pa sem in tja... kar naprej je bilo treba koga čakat - "je zadaj s fotoaparatom!"

Motivov pravzaprav ni bilo treba prav veliko iskat, so prihajali sami naproti. V vseh možnih velikostih in pozah.

Čez Sedelce in na nasprotni strani Dleskovca je nato macesnov bolj malo. Le sem in tja kakšen rumeno oranžen osamelec med zelenilom ruševja.

Več ali manj smo imeli ravno dovolj sončka, le za razglede na višje gore smo se obrisali pod nosom. Ojstrica se ni in ni hotela razkriti, sramežljivka!

Na planini Dolge trate smo imeli nato malico.

Nekaj smo razmišljali, da bi se povzpeli še na Dleskovec, a nekako ni bil nihče prav navdušen, zato smo mu le pomahali 

in se raje zazrli v osrčje rumenila macesnov. Narava pa je čarala s kontrasti oblakov, sonca in bledih sten!

Posameznik še v vseh barvah, od zelene prek oranžne do rumene.

Čez žico je bilo pa vseeno treba.

Dokler na koncu nismo le ujeli sleparja (impostor!) v vsej njegovi lepoti in mu oprostili podobnost z macesni, vsekakor se je moral zelo dobro potrudit!

Narava umira v velikem stilu. Ni to nek nepomemben konec, vsako leto je to občudovanja vredna hvalnica življenju in njegovem obratu. 

A to ni bil konec našega potepanja. Dleskovško planoto smo zapustili in se v Podvolovljeku ustavili še pri Repovem slapu. Kolikokrat sva se že peljala tule mimo, a ga nikoli še šla pogledat! Včasih sva pa res za luno...

K sreči smo to krivico popravili tokrat. Ne, ne, tole še ni pravi slap!

Pravi slap se skriva za vogalom, do tja pa vodi lepo urejena pot, stopničke, mostički, cel hudir!

Bil sem kar nekaj navdušen in sem se celo spravil na drugi klin lestve, ki vodi... hm, kam pa? Najbrž višje v tolmunček, za poleti super, za sredo oktobra pa bolj tako tako.

Prav hud pohod tole ni bil, smo pa zadeli vremensko pravi dan, kar je bilo še najbolj pomembno. Da so bili macesni pravi in da je nebo čaralo kontraste, kakor pač samo ono zna!

Mi smo potem tam samo opazovalci igre barv, svetlob in senc. In to je to. Če s tem človek ni zadovoljen. pa res ne vem s čim bi lahko sploh bil!

Tko.

Pet let je že kar dovolj časa, da greš spet malo pogledat v iste kraje, sploh, če je to oktobra, ko začnejo macesni svoj žareči ples.

Pred petimi leti smo bili z istim namenom na Velikem vrhu in Dleskovški planoti: gledat žareče macesne in takrat smo imeli res super vreme. Macesni sicer še niso bili v vsem svojem sijaju, a vseeno, takratni izlet se nama je zarezal kar globoko v dušo. Malo tudi zaradi Tamaučka, ki je tako suvereno odhodil vse, kar je bilo treba.

Še danes vedno skočimo, ko zagledamo Veliki vrh. In ker se ga velikokrat vidi, tudi velikokrat skačemo.

Letos pa se je Helena odločila, da bo ona vodila - v okviru PD Domžale - izlet v to kraljestvo macesnov. Ker se trudiva ničesar ne prepustiti naključju, je bilo treba najprej narest eno ogledno turo, ki bo primerna za naše pohodnike. Greva pogledat kam lahko gremo, koliko bo dovolj in koliko preveč hoje.

Konec septembra, v nedeljo, takoj po Pragi, nič zmatrana, sva se torej z Jukcem zapodila direkt na Planino Ravne. Cesta ok, skoraj že v večini asfaltirana, še malo pa bo asfalt do gor. Tokrat sva parkirala brez strahu, da mi bodo spet konji pošvedrali cel avto, konec septembra jih ni bilo več. 

Najprej sva preverila čase, jih slikala, ker se jih doma sigurno ne bova več spomnila, nisva pa se mogla odločit v katero smer bi lahko šla, greva desno ali levo? Greva tako, kot smo šli pred petimi leti? Greva celo proti Križevniku? Predaleč? Preveč rušja?

Kar nekaj vprašanj je rojilo naokrog in nama ni bilo prav nič dolgčas.

Pa sva na koncu šla tako, kot smo šli pred leti. Se bova sproti odločala kako in kaj, glede na pot, težave in vse ostalo.

Naprimer glede na brusnice. O, to mi pa vzame kar nekaj časa!

Prvi počitek je vedno pri tiskarni. Sicer moraš biti malo forenzika, da s tablice razbereš za kaj gre, a če se potrudiš, ti lahko celo uspe!

Srečava tudi nekaj tablic za Staro Lučko kočo, kažejo naprej, v smeri v katero greva. Ok, bova našla, upam vsaj!

Nekje pri Zelenih tratah pa se že razgrne pogled čez polje macesnov, ki samo še čakajo na prvi mraz. Križevnik daje res občutek, da bi bilo tamle gor tudi fino bit in se razgledovat po vseh teh pašnikih macesnov. A ker je precej zmede v teh krajih z označenimi in neoznačenimi potmi, je večina poti neoznačenih. Tamle čez, čez rušje poti ne poznava, morda pustiva raje za drugič. Za naju, za skupino pa raje poskrbiva na markirani poti. Tamle okrog bo tudi malo dlje trajalo, kajne? Škoda le za Poljske device, enkratno ime, jih bo treba drugič pogledat od bližje.

Veliki vrh se že kaže, vendar ga bova tokrat izpustila. Najina skupina najbrž ne bo prav navdušena za osvajanje vrhov, macesni bodo v ospredju.

Prav na sedelcu potem spet znak za staro Lučko kočo. Le da tokrat v nasprotni smeri. Prosim? Kako? Kje sva pa zgrešila? Eh, bo pa treba drugič, pa tudi prav.

Mahneva jo dalje, greva vsaj malo naprej, nekam, kjer še nisva bila. Greva pogledat staro Kocbekovo bajto in kapelico na Moličko planino! Prav grdo, da tu sploh še nisva bila.

Pot se potem vleče po obronkih Velikega vrha, kar nekaj moraš tudi navzdol. A potem si hitro na Planini, ki zna sem in tja deliti ljudi v teh deželah.

Nisem vedel, a tam blizu je celo eden daljših jamskih sistemov. Opala.

Kocbekovo zavetišče so ravno v času najinega prihoda zapirali, drugače se da tu celo kaj dobit. 

Je pa tako sitno pihalo, da sva bila kar dobro premražena.

Kapelica stoji na robu planine s prekrasnim razgledom v Robanov kot. Lepo obnovljena.

Tale pot tule nekje, pravzaprav je celo SPP, me že od nekdaj privlači in počasi postajam jezen, ker tule čez še nisem šel. No, ni ravno tule naravnost dol, tamle za vogalom pa že, spodaj pa Robanov kot. Dolgo let nazaj sva tamle dol celo pohajkovala, takrat še čisto nič hribovska, le mali sprehod, v stilu: z avtom do konca pa potem petnajst minut hoje. Ampak tako je bilo včasih, zdaj rajši gledava z višjih razgledišč, pogled zaobjame več lepot naenkrat.

V zavetju pod steno sva potem celo nekaj malicala, oziroma skušala malicat, a naju je super fino prepihalo. Zato sva se hitro pobrala, a vseeno še kar prepočasi in sva morala nazaj grede kar mnogo hitreje stopat, ker naju je kar treslo in se je nama skoraj zanohtalo.

Slik zato do konca izleta ni bilo več. Kdo bo pa roke ven na mrzlo dajal?!

Na sedelcu sva obrnila po obronkih Dleskovca proti Dolgi trati, na razgledišče in nato direktno nazaj dol do Planine Ravne.

Doma sva potem gledala, razmišljala, štela in kombinirala, a prišla do zaključka, da bo za našo skupino dovolj le ta zaključen krog. Nič Križevnika, Velikega vrha, Moličke planine. Mogoče Dleskovec.

Le tega, v kateri smeri bi šli, si nisva znala še predstavljat. Urin kazalec ali nasprotno? Vsaka stran ima svoje prednosti. Kje bo malica, kje bodo macesni, kje jih bomo najbolj videli, kdaj? Kako je kje strmo in kaj, če bo mokro? Sneg? No, takih in podobnih vprašanj je potem ogromno, na vsa je itak nemogoče odgovorit.

Bomo videli, kako bo takrat, ko bo šlo zares, s skupino, kajne?!