Prejšnji dan je bil res naporen.
Ampak danes gremo pa na morje, ne? Bomo čofotali, počivali, se izležavali na plaži, anede? Anede?!
Japajade.
Namenili smo se v park Vendicari, zadevo si je izbral Tamauček, njegova ideja je bila tole. Seveda smo si vsi želeli videti vsaj malo morja, malo posedet, malo prehodit, morda celo malo poležat, videt mivko, namočit kak del telesa? Morda?
Našli smo takoj, brez problema. Nas pa je čakalo tole:
Parkirišče pod vodo, rampa, neka kolibica, ampak zaradi dežja nismo pomolili iz avta niti nosu.
No, skoraj. Narabutali smo par limon, to je bilo pa tudi vse, kar smo imeli od enega lepših parkov. Presnet dež!
K sreči se vsaj zgubljali nismo.
Potem pa smo počasi začeli spoznavat, da smo na jugu, kjer je najprej zmanjkalo avtocest. Vožnja po regionalnih cestah pa je postala pravi užitek.
Sploh v kombinaciji z lepim vremenom.
Počasi je postajalo naporno. Ustavit se nisi imel kje, ker je kar naprej lilo in lilo.
Ko pa je malce prenehalo, smo pa takoj pokukali iz avta. Kjerkoli smo pač že bili.
Pravzaprav so vsa mesteca luštna in v vsakem bi lahko kaj našel. Naprimer most za čez cesto, ki je večkrat tudi kar odtočni kanal. Sem mislil, da je most vsaj premičen, pa ni. Je kar lepo zbetoniran v cesto. Sicer pa vozniki s tem nimajo nobenih težav.
Vozili smo se naprej in naprej. Cesta je bila vedno slabša, mi pa vedno počasnejši. Brez avtoceste ne prideš nikamor.
Zato smo s težkim srcem izpustili mesto Caltagirone, ni bilo niti za mislit, da bi morali narediti dodatnih 200-300km. Zaenkrat je bila cesta še kar ok, je pa bila ovinkasta in polna. Tako traso smo premagovali ure!
Cesta je začela zavijati proti jugu in s tem je postajala vedno slabša. Udarnih jam je bilo vedno več in to sploh ne več nedolžnih! V kombinaciji s slabo vidljivostjo je to postalo moja glavna preokupacija.
Mi je pa končno kapnilo, kako to, da kakršnokoli že zavarovanje vzameš za rentacar, vedno so feltne in stekla posebej. In seveda tudi posebej draga! Prej mi ni bilo nič jasno, kaj je tako posebnega na feltnah, ampak ob količini teh lukenj na cestah, mi je končno zasvetila lučka! V ta prvo jamo, v katero bom padel, bom sigurno zvil to presneto novo, novcato feltno!
In teh lukenj je bilo vedno več! Točno tako bo čez nekaj časa pri nas, še par let, samo še par let!
Seveda sem potem pazil kot nor in manevriral med lužami, luknjami in vsemi ostalimi nevarnostmi na tej ubogi, ubogi cesti. In trpel.
Ostali pa so se zabavali in trpeli po svoje, slikali polja in polja polivinila, ki ga najbrž nikoli nihče ne pospravi, ko ga nenehni veter strga:
ali pa le kaktuse ob poti - sem in tja sem vozil res počasi:
Do Gele smo rabili... ah, kdo ve, meni se je zdelo, da dvanajst dni in pol... Malo je ponehalo, smo celo naredili en krog!
Oziroma ne ravno krog, bolje bi bilo reči par pravokotnikov:
Na kavo in piškotke smo šli. Piškotke, ej! Ti hudir, ko jih je vedno premalo...
A danes moramo priti do Sciacce, je že četrtek! Pa je vmes še Agrigento in tam kaj za videt!
In smo jo šibali (50-60km/h, več ni šlo po luknjah) naprej. Dokler le nismo nekje zagledali malce morja. Hej, morja!
Najprej smo si morali ogledati evolucijo birokracije, ki je najprej označila kopanje za nevarno, ker ni reševalca, čez par let pa je kopanje kar v celoti prepovedala. Vse kaže, da zaradi onesnaženosti...
Sam nisem zdržal, moral sem probat Sredozemsko morje, saj to ni kopanje, ne?
No, ja. Nihče drug se ni odločil za pomakanje okončin. Le zakaj ne?
Potem smo se še nekaj časa borili z luknjami, nato pa le prispeli do Agrigenta in Doline Templjev!
O, tu pa je nekaj za videt! Mnogo več, kot smo imeli časa na voljo mi in mnogo več, kot nam je to dovoljevalo vreme. A nas je dež tokrat za glavni obhod pustil lepo pri miru, kar je bilo povsem neverjetno! Pogumni imajo srečo, al kako?
Vstopnina je bila ponovno 20€ za vse nas štiri in počasi sem že začel sumiti, da je to neka zimska tarifa, povsod smo namreč dajali po 20€, kar tako na palec. Se pa nisem pritoževal, ker je bilo to dosti manj, kot je večinoma pisalo na cenikih...
Templji grški, rimski, vse malce spremešano, tako kot cela Sicilija. A lepo. Celo urejeno! Z zajci kot v kakšni Angliji!
Zajca ne iskat na fotki, tu je bil že na varnem v grmovju. Preden naciljam fotoaparat, bi se mi še polž skril...
Se mi pa ne morejo skrit rože, o ne! Bi jo počakali, da se odpre, da zacveti?
Ali pa bi kaj napisal v njene liste? Ni ravno kot znan podpis na tempelj, a tudi Agava dolgo zdrži... No, mi takih sledi ne puščamo, ne na objektih, ne na rastlinah.
Celotno najdbišče je res ogromno!
Smo se kar nahodili.
Poslikali vse od spredaj in zadaj.
Se čudili školjkam v kamnih
občudovali padlega Ikarja
in si ogledovali prastaro pasmo ovc, pardon, koz (perzijskih koz), ki jo ponovno naseljujejo v te kraje!
Zgledno urejeno, čisto, označeno in... ma, super!
Mi bi sicer rabili, da bi bilo vse še pokrito, ker nas je na koncu spet dež pregnal. K sreči smo naredili vsaj dovolj velik krog in kar nekaj videli!
Zato smo pomahali Agrigentu v daljavi
in se zapodili naprej proti Sciacca-i in k našemu apartmaju, za katerega nimamo pojma, kako ga bomo našli...
Vpiši se