Stenar

Tokrat je bil vikend namenjen visokogorju. Že dolgo nismo bili!

Helena si je že zadnjič cedila sline in je naštudirala prav enkratno zanko, ki bi jo lahko oddelali brez, da bi bilo mene preveč strah za vse nas.

Zato smo bili v soboto že zgodaj v Vratih. Čeprav spet ne takooo zgodaj. Smo vendarle imeli cel dan časa!

Sicer smo vedeli, da nam bo dala Sovatna vetra, oziroma sonca, ampak kaj čmo. Tudi po soncu je včasih treba hodit!

Smo pa kar naprej nekaj občudovali.

Sfingo.

Ali pa iskali pot čez Prag.

Ali pa kozoroge. Ki jih je res polno! Tale je tako dobro pogledoval čez...

Mene je tam nekje na sredi popolnoma pobralo. Cel teden me je nekaj prijemalo, cel teden sem imel popolno drisko, ves zmatran že na začetku. In kot da to ne bi bilo dovolj, je vmes v petek zvečer skočil še alkohol. Ki tokrat *resnično* ni sedel na plodna tla. Z mačkom v hribe je... akhm... groza.

Nekje vmes sem se skoraj zgrudil, noge so se mi tresle, slabo mi je bilo in Heleni sem naredil same skrbi. Ploščica je pomagala, a za kako boljše počutje bi jih moral pojest sedemnajst. 

Tako težko pa že dolgo nisem hodil v hribe...

Pa potem še plezarija, Tamauček navdušen, da le kaj!

Jaz sem navdušen malo manj, a tukaj na srečo ni bilo prav dosti zahtevno. Se še dobro držim, čeprav najbrž rečem: "previdno!" vsakih šest sekund in pol.

Smo se po tem naporu vsaj malo ofrišali na snegu:

in še vedno uživali v prekrasnih pogledih na Triglav.

Potem smo pa že na Dovških vratcih in Pogačnikov dom pod nami!

Do tu smo jih srečali le pet, šest, ki jih je šlo dol. Za gor smo bili sami. Ljudi je bili nato sicer veliko, a se v tistih velikih Podih kar lepo porazgubijo.

Nas pa čaka še en visok vrh - Stenar! Do tjale gor moramo prit!

O, jaz se prav vlečem, a danes to ne moti nikogar. Dan je prekrasen, časa imamo na pretek, vroče je pa kot da bi bili v dolini, ne pa na čez 2000 višinskih metrov!

Ko pa pridemo gor... pa mene tak strah zagrabi... Res, vrh je precej zračen in izpostavljen in meni prav nič ne paše. Še meglice se ravno takrat vlečejo in vse zgleda še bolj grozno. Ne vem, kako bo tole z mano v visokogorju, če bom takele delal in se toliko bal... Saj me je skoraj pobralo!

Sem se hotel kar takoj obrniti in jo mahnit navzdol, a mi niso pustili. Še dobro, smo se vsaj slikali. Sem se torej Leandra držal ali sem ga držal?

A po pravici povedano je bilo na vrhu prekrasno! Razgled je čisto nor! Le meglice so nam - pa ravno in le takrat - malo nagajale. Škratki, spet.

Nato smo pa le zapustili vrh in se počasi spustili proti Podom. Ker smo imeli časa res na pretek, smo si lahko privoščili tudi čisto prvinsko uživanje! S takimi prvinskimi razgledi! V šlapicah...

Pri koči seveda nismo imeli kaj počet, ljudi polno, mi pa socialni kot smo, hop naokrog! Gremo gledat jezero, če smo že pri Kriških jezerih!

Pa še vodo smo šli iskat, sem se od zadnjič spomnil, da je tam nekje blizu jezera pravi studenec! Vode nam je že malo zmanjkovalo, zato je bil tole višek dobrih stvari! Osvežilno pa tako, ojej!

Kako osvežilen je bil šele pogled na Spodnje Kriško jezero!

Mi pa čisto sami po vsej tisti gneči okoli koče. Da ti srce igra in igra!

Pa še enega gamsa ujamemo sproti. Najbrž čaka, da se spokamo od vode stran... Žejen!

Potem pa pridemo nazaj do koče in kot naročeno vsaj sedem, osem moških v tistem soncu naenkrat dvigne pirovske flaške, fejst ohlajene, s katerih kaplja voda... Prizor nikakor ni primeren za nekoga, ki ne sme piti piva! Ampak je pa malo manjkalo... Res malo, slika vseh teh mrzlih pirov je bila skoraj preveč. A sem zdržal in zdaj si mislim: "če sem tole zdržal stari... potem se ti ni treba več bat!".

Še malo gledamo za kozorogi, kar nam seveda uspe, prav zelo strah jih namreč ni...

Zvečer smo tako že fino zmatrani, oči pa povsem rdeče!

Spimo ok, čeprav je koča skoraj povsem polna. Nihče ne razsaja ali pa mi nič ne slišimo. Vseeno. 

Zjutraj - pa spet ne takoooo zgodaj - smo pripravljeni na vzlet! In se kar zapodimo naprej, novim dogodivščinam naproti!

Zgornje Kriško jezero nam ni tako zelo všeč, predvsem dostop je malce, no, hm, otežen... Pa je vseeno zelo lepo!

Pred nami pa se pojavi stena, za katero mislimo, da nam ne bo treba po njej. Vratca so ja spodaj, ne zgoraj, ne?

Pa se izkaže, da ni čisto tako. Tista vratca spodaj padajo direktno v Krnico, ne, kar gor bo treba! Par cmokov je za pojest...

Zadeva se izkaže za resno, čeprav ni prav huda, a vseeno. Nikjer o tem namreč ni nič zapisano, pot ni zavedena niti kot delno zahtevna. Zanimivo. Ampak z rokami si moraš kar fejst pomagat! In tudi izpostavljenost ni prav zanemarljiva.

Tamauček seveda spet uživa na polno, jaz grem prvi, da me raje ni strah še zanj in da mu ne težim kar naprej. Helena ima pa še čas za slikat...

Tam čez se srečno prebijemo, saj ni hudo, čisto lepo se da priti, malce adrenalina pa le zaokroži.

Pot navzdol je potem bolj dolgočasna, predvsem pa VROČA!

Hladimo se na razne načine (rutka je polna snega!):

Zanimivo, kako uživa, a le par minut. Nato začne tulit, kako ga glava boli, ker je tako mrzlo!!!

Po dolgem vročem času pa se Bivak IV na Rušju le prikaže pod nami!

V njegovi senci se odpočijemo, imamo malico, se slikamo spet s Stenarjem tokrat s te strani:

nahranimo Kavko:

in se odpravimo na zadnji kos poti.

Ki postaja že dolgočasna, tako pač kot vsak konec poti in dogodivščin. A vedno je treba priti še dol in vedno se to vleče. Kar naprej razmišljam, kako hudirja lahko ljudje tukajle sploh hodijo gor! Vročina namreč pritiska, pot se nam zdi dolga za tri dni, vsega imamo že dovolj.

Ampak par pa jih le pride. En dobesedno priteče s Škrlatice in jo tako urno odteče naprej, da je v dolini še predno mi prehodimo sto višincev. Drugi jo pa tako navzgor šiba v tisti vročini, da je morda kak škrat ali pa alien.

A Vrata nas končno odrešijo vročine, zanko in klobaso pa je le treba zašpilit!

Fant si privošči palačine po katerih je spet kot nov

vsi skupaj pa namočimo še noge v ledeni Bistrici. Madonca, pa je res MRZLA!!! AAAAAAAAA!

Takle je bil naš Stenar. Presneto luštno. Še kar nekaj časa bomo urejali spomine, delali albume, si čestitali, se naslajali nad fotkami in se veselili naslednjega izleta!

Juhej!

P.S.

Na koncu pa le še ena skoraj-uganka o originalnih slovenskih zemljepisnih imenih:

nad Dovškimi vratci je Bovški Gamsovec. Nad Bovškimi vratci pa je? Ja, Dovški Gamsovec seveda!